Težave z izražanjem

GLEDALIŠČE

ŠKUC gledališče in Cankarjev dom

Težave z izražanjem

Ciničen, okruten, lažno naiven, aroganten, obupan, aristokratski in … gej. To je kontroverzni argentinski avtor Raul Damonte Batana, rojen leta 1939 v Argentini. Po preselitvi v Francijo (1963) je bil dolgoletni sodelavec dnevnika Le Nouvel Observateur, znan pod psevdonimom Copi. Njegova dramska besedila so bila uprizarjana že v sedemdesetih letih 20. stoletja, zvečine v frankofonskih državah in v Latinski Ameriki. V nekaterih je tudi sam igral. Umrl je za aidsom leta 1987 v Parizu. Pri nas ga le redki poznajo po duhovitih stripih, katerih odlomki so bili objavljeni v prvih gejevskih publikacijah, med drugim tudi v Revolverju. Zato je prva dramatizacija Copija v Sloveniji še kako dobrodošla.

Copi v dramskem besedilu Težave z izražanjem (L’homosexuel ou la difficulté de s’exprimer, 1971) na strahovito obešenjaški način spregovori o marginalnih temah, kot sta homoseksualnost in (trans)spolnost. Absurdna melodrama s primesjo komedije v ozračju limonad in z odmaknjenimi glasbenimi komentarji prikaže zapletena razmerja med štirimi liki. Pred gledalcem se razkrije razuzdan, kaotičen, zabaven, inovativen in predrzen svet, ustvarjen iz Copijevih lastnih bolečih izkušenj. Seveda je treba upoštevati, da je bilo delo napisano v avantgardnem duhu sedemdesetih, kar se seveda »pozna«, ko se poskušamo »vživeti« v predstavo. Dandanes smo se namreč s queer teorijo in z aktivistično prakso vajeni tem stvarem približati drugače, gotovo bolj racionalno in manj skrivnostno. Tu pa nas na odru nenehno mešajo tri ponorele ženske, Madre oziroma gospa Simpson (Primož Pirnat) in njena razuzdana hči Irina (Mihael Kristof), aristokratska Garbo oziroma Garbenko (Tomaž Gubenšek) ter slednjič njen mož, general Puškin (Maja Sever). Takoj razumemo, da vse tri hočejo prebegniti iz Sibirije na Kitajsko, njihovi dialogi pa ostajajo v pomenski razpuščenosti: pogovor o pobegu ali vzrokih za spremembo spola je na enaki ravni kot razglabljanje o tem, kako in zakaj je vendar Irina padla po stopnicah. Tako kot so nejasni in spremenljivi njihovi spoli ter medsebojna sorodstvena in ljubezenska razmerja, so neulovljiva tudi razmerja moči. A ko se nehate trapiti z vsebino, začnete uživati v igralski paradi grotesknosti brez vidnega koncepta. Za vse, ki čutijo nostalgijo po osemdesetih – ali pa jih sploh niso doživeli.

Ocena: ♦♦♦