PODTEMA
Pogovor z Andrejem Peranićem
Je bil tvoj prihod v Slovenijo povezan z istospolno usmerjenostjo?
Deloma. V Slovenijo sem prihajal že v osemdesetih zaradi kluba K4. Za stalno sem se preselil po vojni na Hrvaškem. A v Slovenijo nisem prišel zaradi vojne. Želel sem se le odmakniti od situacije, v kateri se je znašla Hrvaška. Tam je bila takrat huda kriza. Želel sem oditi stran od razočaranj in frustracij, ki jih je za seboj pustila vojna. Želel pa sem se tudi osamosvojiti. Moji starši so sicer mojo spolno usmerjenost sprejeli brez večjih težav, a so me vseeno omejevali v mojih željah. Zato sem razmišljal o selitvi, saj sem poznal veliko gejev in lezbijk, ki so odšli drugam, ker v svojem okolju niso mogli kvalitetno živeti. Ob obiskovanju K4 sem si v Sloveniji ustvaril majhen krog prijateljev, kar je pripomoglo k moji odločitvi, da se preselim sem. Pa tudi zaradi tega, ker je blizu Hrvaške, kar mi dopušča hitro vračanje domov.
Kako si takrat, ko si se odločil za odhod, razmišljal? Kakšna so bila tvoja pričakovanja in predstave o življenju v Sloveniji?
Pričakoval sem, da mi bo v Sloveniji uspelo življenje znova postaviti na noge. Slovenija je namreč v devetdesetih v očeh marsikoga iz bivše Jugoslavije predstavljala skoraj utopično državo, v kateri se lahko popolnoma izraziš, v kateri je marsikaj dovoljeno. V mojih očeh je Slovenija dopuščala veliko več svobode, da zaživim, kar sem. Seveda pa me je bilo na začetku strah. A k sreči so bili začetki bolj uspešni, kot sem upal in dokaj hitro mi je uspelo dobiti službo. To mi je zagotovilo finančno stabilnost in neodvisnost od staršev.
Kako danes vidiš ta prostor? So se tvoja pričakovanja izpolnila?
Če pogledam nazaj, moram priznati, da se verjetno ne bi še enkrat odločil za življenje tu, saj se je po mojih izkušnjah Slovenija spremenila na slabše. Tu je sedaj veliko več prikrite nestrpnosti, govorjenja za hrbtom, opravljanja in obrekovanja. Poznam veliko zgodb gejev in lezbijk, ki so bili žrtve nasilja prav v zadnjih letih.
Bi lahko rekel, da tu bolje živiš?
Težko primerjam življenje v Ljubljani z življenjem v Opatiji; prej bi rekel, da tu drugače živim. Življenje v Ljubljani je veliko bolj zanimivo, še posebej za mlade. Takrat, ko sem Ljubljano le obiskoval, so bile ravno možnosti glede zabave najbolj privlačne. Zdaj pa se to navdušenje počasi umirja. Pomembne postajajo druge stvari. V Opatiji se živi bolj ležerno, v Ljubljani pa se ljudje veliko bolj pehajo za denarjem in manj časa posvečajo druženju. Ne morem pa reči, da tu živim slabo, sploh ne. Živim v skupnosti, ki me podpira, kar je zelo pomembno za kvaliteto življenja.
Pogovor s Salome
Je bil tvoj prihod v Slovenijo povezan s tvojo transseksualnostjo?
V Ljubljano sem prihajala že v osemdesetih zaradi obiskov in nastopov v klubu K4. Takrat je bilo zelo težko; otok Rab, od koder prihajam, je namreč zanimiv le tri mesece na leto, čez poletje, preostalih devet mesecev pa je bilo moje življenje mučno. Doma so mi kar naravnost povedali, naj se odselim, če želim živeti svoje življenje kot transvestit. Tako sem odšla s trebuhom za kruhom. Za odhod v Ljubljano sem se odločila predvsem zaradi obstoječe gejevsko-lezbične scene. Vedela sem, da obstaja podporni sistem za istospolno usmerjene. Močan dejavnik je bil tudi klub K4, kjer sem lahko nastopala. Lažje mi je bilo oditi sem, ker mi to ni predstavljajo selitve v tujino; Slovenija je bila del Jugoslavije, torej skoraj dom.
Kaj si pričakovala od življenja v Sloveniji?
Pričakovala sem, da mi bo ravno tu uspelo izrazit tisti del svoje osebnosti, ki sem ga morala skrivati na Hrvaškem. Moje prve predstave o Sloveniji so bile povezane z mojimi izkušnjami obiskovanja K4. To so bile predstave o strpnosti in sprejemanju. Kljub vsemu pa so bili moji začetki v Sloveniji zelo težki, saj so se večinoma vsi norčevali iz mene. Tudi mediji me na noben način niso sprejeli kot umetnice. Verjetno zato, ker sem s svojo podobo razbijala led. Občudoval me je manjši krog ljudi in to mi je pomagalo vzdržati. A dokler mi ni uspelo zgraditi medijske podobe, mi ni bilo lahko.
Kako danes vidiš ta prostor? So se tvoja pričakovanja izpolnila?
Nikoli mi ni bilo žal, da sem prišla v Ljubljano, vendar se mi zdi, da je danes v Sloveniji veliko več homofobije, kot jo je bilo v osemdesetih in devetdesetih. Za to delno krivim tudi slovensko politiko. Leta in leta za seboj nisem slišala komentarjev na ulici, pred kratkim pa so me ozmerjali na Čopovi sredi Ljubljane. Taki komentarji me zdaj sicer ne prizadenejo več. Sicer pa sem imela visoka pričakovanja glede svojega umetniškega dela in na tem področju v Sloveniji še nisem dosegla vsega, kar si želim.
Bi lahko rekla, da tu bolje živiš?
Končna selitev v Slovenijo je bila klub vsem pričakovanjem neke vrste kulturni šok. Slovenija je vendarle drugačna od drugih držav bivše Jugoslavije. A če bi se odločala še enkrat, bi se zopet odločila za življenje v Sloveniji. Zagotovo tu živim bolje, saj življenje na Rabu za mene ni imelo prav nobene prihodnosti.
Foto: Primož M. Dolničar
