Papežev problem

KOMENTAR

 Papež Benedikt XVI. se je z zadnjo izjavo, da je reševanje človeštva pred homoseksualnostjo enakega pomena kot reševanje pragozdov in da je ljubezen, ki ni v skladu s tradicionalnimi heteroseksualnimi zvezami, uničenje božjega dela, zapisal v zgodovino kot eden največjih populistov, ki za širjenje lastnih idej pač ne izbira sredstev. Ob tem, da je zagrešil tipičen primerek zmote po analogiji, je njegova izjava šolski primerek sovražnega govora, kakršnega se ne bi sramovali niti najskrajnejši populistični politiki.

Širjenje populističnih idej vedno deluje po preverjeni in dobro utečeni formuli, pri čemer je mogoče vnaprej predvideti tako način delovanja kot tudi učinke, ki ga ima tak govor tako na poslušalce kakor tudi na predstavnike napadene skupine. Nikakršno naključje tudi ni, da je najpogostejše sredstvo, ki ga populistični govorniki uporabljajo za širjenje idej na različnih področjih, prav sovražni govor. Na hitro navržene izjave brez argumentiranja in možnosti razpravljanja takoj dosežejo želeni učinek med običajno že tako naklonjenimi poslušalci. Četudi se pozneje izkaže, da so neresnične, je njihov namen dotlej običajno že dosežen. Njihova resničnost ali neresničnost ljudi potem, ko jih enkrat ponotranjijo in jih vzamejo za svoje, pač več ne skrbi.

Širjenje sovraštva z namenom pridobivanja političnih (ali drugih) točk pa še zdaleč ni uporabljeno le kot orodje politične propagande. Vsaka kultura uporablja sovražni govor z namenom, da bi zagotovila skupine »vključenih« (in-groups) in skupine oziroma razrede »izločenih« (out-groups) ter s tem povečala razlike med večinsko (dominantno) ter manjšinskimi skupinami. Sovraštvo kot orodje populizma v praksi tako postane poglavitno sredstvo za pridobivanje moči in konstrukcijo identitete. Njegov glavni namen je, uveljaviti eno (večinsko) identiteto in zatreti drugo. Včasih so ta dejanja vidna (bombni napadi na klinike za splav, ubijanje zdravnikov, fizični napadi na istospolno usmerjene …), drugič se lahko izražajo le s pripovedovanjem, ki ostaja zgolj na ravni simbolnega izražanja.

Močna negativna čustva, kakor je sovraštvo, so pogosto uporabljena, da bi čim bolj polarizirala posamezne skupine, organizirala »opozicijo«, zgostila podporo ter razporedila pripomočke, usmerjene h »končni rešitvi«, ki je zatiranje ali celo uničenje nasprotne skupine, o kateri verjamemo, da tako ali drugače ogroža naš način življenja, vrednote, socialni ali drug položaj. To se pogosto zgodi, ko je, recimo, en segment družbe ekonomsko deprimiran, tekmuje ali se počuti ogroženega s strani druge skupine; tistih, o katerih verjame, da imajo v tem smislu posebne privilegije (kaj takega se utegne pri nas kmalu zgoditi ob grožnjah z gospodarsko krizo, ko se lahko pri tistih, ki se bojijo za svoje službe, močno poveča nestrpnost do tujih delavcev). Delavce, razočarane nad lastnim slabim ekonomskim položajem, je pač mogoče hitro prepričati, da je za slabe ekonomske pogoje kriva, recimo, cenejša delovna sila iz vzhodnih držav – in to ne glede na to, ali je trditev resnična ali ne. Ljudem, ki se počutijo prikrajšane, taka sporočila povedo predvsem, da nekdo prepoznava in priznava resničnost njihovega položaja in da jih razume. Obenem jim sporoča, da za slab položaj ne gre kriviti njih samih – in tako prenaša krivdo za njihov položaj na drugega. Tako potrjuje legitimnost njihovih občutkov o nepravičnosti, obenem pa jih odvezuje potrebe po samospreminjanju in jim s prenosom odgovornosti ponuja olajšanje in preprosto »rešitev«. Ta je uresničena v določitvi »odgovorne« skupine, zmanjšanju njenih pravic ter sovraštvu, ki je verbalno ali pa s konkretnimi dejanji uperjeno proti njenim članom z namenom, da bi se z zatrtjem »zlo«, ki naj bi ga – kot verjamejo – člani te skupine s svojimi domnevnimi  posebnimi privilegiji (ali značilnostmi) povzročili, vsaj zmanjšalo, če že ne povsem odpravilo.

Nekateri avtorji menijo, da je tisto, kar daje sovražnim pozivom resnično moč, šele dejstvo, da poslušalci njihovo vsebino sprejmejo kot resnično oziroma ji verjamejo; drugi so prepričani, da ne gre obsojati samih besed govornika, temveč zgolj konkretne posledice, ki jih tak govor lahko povzroči. To pa so pogosto konkretna sovražna dejanja, do katerih pogosto pride takrat, ko neko populistično sporočilo pri posameznih poslušalcih spodbudi željo, da bi kaj »ukrenili«. Od neke na videz na hitro navržene populistične izjave pa do konkretnega sovražnega dejanja je tako pogosto samo korak. Zato se je na posamezne primere širjenja sovražnega govora in nestrpnosti nujno potrebno odzivati, jih obsoditi, predstaviti nasprotna stališča in tako vzpodbuditi vsaj senco dvoma o njihovi resničnosti pri tistih, ki jim razuma še niso povsem zameglili sovraštvo, nestrpnost in slepa vera v izjave (pogosto zelo priljubljenega) populističnega govornika.

Številni avtorji sicer nasprotno menijo, da v imenu (skoraj) absolutne pravice do svobode izražanja ne bi smeli omejevati niti sovražnega govora. Po njihovem mnenju ta sam po sebi namreč še ni škodljiv. Njegova vsebina, uperjena v določene izbrane tarče, nas namreč opozori na to, da je nekaj narobe – v politiki, v družbi na splošno, z nami samimi ali s govornikom, predstavnike napadene skupine pa pripravi do tega, da se lahko branijo.

Tudi zadnja papeževa izjava je pripeljala do spoznanja, da je nekaj močno narobe; če že ne s samo katoliško cerkvijo, pa vsaj z njenim prvim božjim odposlancem na zemlji. Kakšne posledice lahko ima njegova izjava o homoseksualcih, ki ogrožajo božje delo, se bomo zares zavedeli šele, ko se bo kdo od vernikov, ki so ga slišali, odločil, da bo njegov poziv uresničil. A papež takrat ne bo ničesar kriv. On je samo govoril.

Foto: DutchPuh

 
Tags from the story
Written By
More from Alma M. Sedlar

Z okrogle mize Hoč’va ohcet

MIZA Ohcet v družinski zakonik! Če bi bile vse okrogle mize tako...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja