Ne maram presenečenj!

SLEHERNIK

Marko Popovič aka Wragetz

»Ni res, da sem bil eden prvih glbt aktivistov – samo malo sem sodeloval …« skromno zamahne vsakokrat, ko skušam iz njega izvleči kaj več o tem, kako so začenjali, kaj vse je počel ter kdo od tistih, ki se ne izpostavljajo preveč, je bil za kaj pristojen. Tako ostane ves čas pogovora in le malo manjka, pa bi me peljal žejno okoli vode. A srečno naključje je prav takrat mimo prineslo Tatjano Greif, ki se je takoj lotila mojega sogovornika. Milo ga je prosila, ali bi ji bil za razstavo ob 25. obletnici glbt gibanja morda le pripravljen posoditi tisto, kar – skriva pod posteljo.

»Marko,« sem ga nekoliko preplašeno vprašala, »kaj za vraga pa skrivaš pod posteljo?«  »Ah, nič – samo nekaj dokumentov iz časov ustanavljanja glbt gibanja leta 1984 …« je bil znova skromen.

Foto: Nada Žgank/Memento

Marko Popovič, ki so mu virtualni prijatelji že zdavnaj nadeli še kako posrečen spletni vzdevek Wragetz, je po značaju ciničen, po vedenju kritičen, politično nekorekten, po verskem prepričanju pa ateist. Po poklicu je izvedbeni oblikovalec. Raje posluša kot govori. Kadar že spregovori, pa je moder, odkrit in prav boleče resnicoljuben. Predvsem pa je skromen. Za razliko od večine drugih ljudi ne čuti nobene potrebe po tem, da bi se kar metal ven ali da bi življenje preživel na lovorikah stare slave. Zato ga moram za priznanje, da je v minulih desetletjih za glbt gibanje naredil še vse kaj drugega kot to, da je pri rosnih šestnajstih zgolj prodajal vstopnice za prvi gejevski disko v K4 (kot me skuša prepričati), ožemati kot limono. Šele ko presodi, da sem vredna njegovega zaupanja, se razgovori. Šele takrat tudi izvem, da sodi med tiste pogumneže, ki so se davnega leta 1984 udeležili znamenitega ustanovnega sestanka Magnusa, kar se je v anale zgodovino vpisalo kot uradni začetek glbt gibanja na Slovenskem.

Vse po starem

Marko je rojen Ljubljančan, še kako ponosen na svoje bežigrajsko poreklo. Bežigrad je od nekdaj veljal za mirnejši del mesta, tamkajšnji fantje pa za nekaj posebnega. Raje kot da bi kradli ventilčke, se drogirali ali se pretepali s fanti iz sosednjih naselij, so si našli tako neobičajne konjičke kot so branje knjig, pisanje ali ustvarjanje glasbe. »Za Bežigradom je bil vedno fajn folk!« pojasni, zakaj te soseske vse do danes ni zapustil (z izjemo krajšega prebega na drugi konec Ljubljane). To mu omogoča prestiž, da nima ne avta ne izpita, saj lahko večino poti, ki sodijo v njegov teritorij, prekolesari ali premaga peš.

Marko ne mara sprememb. Presenečenja ga vržejo iz tira. »Všeč mi je, če stvari potekajo v ustaljenem ritmu in če se ne dogaja prav veliko nepredvidljivega,« pojasni, zakaj na vprašanja kot so »Kaj je novega?« vztrajno odgovarja: »Hvalabogu nič! Vse je po starem.« Vseeno pa se, če se kakšno presenečenje že zgodi, kar presenetljivo dobro znajde. Razen tega rad spoznava nove ljudi in prisluhne njihovim, zgolj na prvi pogled povsem nepovezanim zgodbam. Potem jih analizira in vedno znova je začuden nad tem, kako pogosto se prepletejo v smiselno celoto. »Mislim, da bi bil dober detektiv,« se nasmehne.

 »Raje veljam za zoprnega, kot da bi lagal!«

Že po nekaj minutah pogovora o horoskopu se zavem, da bi lahko njegov portret mirno postavili za novo maskoto astrološkega znamenja, tako zelo tipičen predstavnik tehtnice je. »Ko se soočim s kakšnim problemom, ga zelo hitro rešim. Največkrat zadenem v črno. Ampak le, kadar ne gre zame! Takrat poslušam vse mogoče nasvete – in ponavadi na koncu vedno upoštevam najslabšega.«

Ker ima tako pogosto prav, v službi velja za dokaj zoprnega, česar pa je, pravi, že navajen. Razumljivo, kdo pa mara sodelavce, ki so pri delu natančni, predani in ga opravljajo dobro – povrhu vsega pa se še skoraj nikoli ne motijo!? Da bi bilo vse skupaj še bolj zapleteno, slovi po tem, da vedno pove natančno tisto, kar misli. To je lastnost, zaradi katere je človek običajno sicer res deležen veliko spoštovanja, ne izstreli pa ga ravno na vrh lestvice priljubljenosti. »A raje veljam za zoprnega, kot da ne bi govoril resnice!« Čeprav le redko odstopa od načel, pa bi bil od pregovorno boleče neposrednosti pripravljen začasno odstopiti le, če bi govoril s kakšnim res obupanim človekom – pa še takrat le s tem, da bi nekoliko previdneje izbiral besede. »Ampak to bi naredil le zato, da bi mu bilo v tistem trenutku nekoliko lažje. Še vedno pa ne bi lagal. In prej ali slej bi mu povedal vso resnico.« Naj bo namreč ta še tako neprijetna – Marko je prepričan, da jo je treba povedati odkrito in neposredno. In to, če je le mogoče, kar takoj.

Glavni šport je opravljanje

Kako gredo Markova načela, pogled na svet in vse druge, skoraj že povsem izumrle lastnosti skupaj z vsem tistim, čemur bi lahko na kratko rekli »srčne zadeve«? »Ah, seveda sem že celih zadnjih osem, devet let v celibatu in samski!« vzklikne s prav bolečo odkritostjo.

Zakaj bo verjetno vsaj še nekaj časa tako, postane jasno, ko mi razloži še svoj pogled na partnerske odnose: »Nisem posesiven in ne ljubosumen. Na pamet mi ne pade, da bi recimo ves čas visel na telefonu in nadzoroval partnerja.« Prepričan je, da morajo biti odnosi med dvema enakovredni – in da morajo temeljiti na čustvih, ne pa na preštevanju, kdo bo koga bolj učinkovito nadzoroval, kdo bo večkrat naredil ljubosumne scene in kolikokrat se bosta dala dol.  Ob vsem tem bi Marko moral pravzaprav veljati za idealno partijo. »Za kaj takega sem prestar, prereven in pregrd!« izstreli še eno bolečo kot dokaz, da mu cinizma in ironije res nikoli ne zmanjka za nikogar; predvsem pa ne zase.

Že nekaj časa se mu zdi, da je eden rekih gejev, ki pri 42-ih sploh še hodi ven, ki se pojavlja na sceni in ki ni preprosto kar nekam poniknil kot večina njegovih prijateljev. »Pogosto se sprašujem, kam so izginili ljudje iz moje generacije; vsi tisti, ki se ne morejo sprijazniti, da ni več pomembno, kaj čutiš, temveč predvsem, da ujameš čim več mladih in lepih in lepo pobritih teles, ki prihajajo direktno iz fitnesa,« postane nekoliko nostalgičen.

Ljudje, ki niso pripravljeni sprejeti vseh teh novih pravil igre, se na sceni ne znajdejo zaradi kar okrutnih pravil, ki veljajo na njej: »Danes nekaj veljaš samo, če te vidijo z nekom, ki je mlad in »neamortiziran« – ali pa, če spiš s čim več partnerji. Oboje velja za stvar prestiža. Nekateri se postavljajo z avti, drugi pa s svojimi mladimi in lepimi spremljevalci. A šele ko sprejmeš pravila igre in tudi sam počneš to, začneš veljati za zaželenega. Če tega nočeš, pač nikogar ne zanimaš.« Marka ob tem boli še kup drugih stvari. Kot je težko sprejeti, da se je hlepenje po materialnih dobrinah preneslo tudi na področje lova na partnerje, je še težje sprejeti, da je na sceni pomembno predvsem, kdo se bo s kom dal dol. »Ko se obkljuka novo ime, pa se človeka pogosto iti ne pozdravita več, ko se slučajno srečata na cesti.« Potem poučno naniza nekaj osnovnih pravil, ki po njegovem mnenju veljajo tako na gejevski kot na lezbični sceni: »Opravljanje je glavni šport, najljubše orodje pa so telefončki.  Kupčanje ljudi v nepredušno zaprte skupine se mi zdi še bolj izrazito kot drugod – pri čemer je glavni cilj, kdo bo koga (karkoli že). Posamezne skupine so hermetično zaprte in delujejo na različnih ravneh, po čisto svojih pravilih. Znotraj take skupine se lahko počne čisto vse, takoj ko kakšna informacija zaide v drug krog, pa je to katastrofa,« mu uspe tudi v meni zbuditi željo po tem, da bi še v tistem trenutku tudi sama pobrala šila in kopita in se pobrala nazaj tja, od koder sem prišla. Resnica pač vedno boli – in če kdo, potem ima Marko izjemno sposobnost za to, da z njo zadene.

 Kapo dol pred lezbijkami!

Zato ni čudno, da na dogajanje na sceni gleda z vse večjim razočaranjem. Ga pa zato v zadnjih letih vse bolj pozitivno presenečajo lezbijke. Saj ne, da bi bile kaj drugačne na sceni ali kaj bolj prijazne (»Še hujše so! Geji bodo sčasoma že oprostili in pozabili – samo poskusi pa se zameriti lezbijki!«) – do njih čuti veliko spoštovanje zaradi vsega, kar so v minulih nekaj letih naredile na področju glbt aktivizma. Prepričan je, da so prav lezbijke naredile ogromno pozitivnega. »One so tiste, ki se znajo postaviti na svoje mesto in ga potem odločno braniti. Natančno vedo, kaj hočejo in za nič ne prosijo, temveč zahtevajo – pri čemer so zelo učinkovite. Spoštovanje!« pravi Marko, ki je prepričan, da je lezbijkam v minulih nekaj letih na tem področju uspelo doseči več kot prej (po njegovem mnenju veliko bolj permisivnim) gejem v skoraj dveh desetletjih skupaj. »Ženske očitno veliko bolj vedo, kaj je treba sporočiti družbi – in kako. Pri tem so uspešne in nič čudnega, da gre številnim gejem to v nos, zato jim pogosto po krivici očitajo, da so vsiljive.« Sploh pa je, zaznava njegovo analitično oko, v zadnjem času na sceni veliko več odkritih lezbijk kot gejev. »To se prej ni nikoli dogajalo. Če si včasih v nedeljski ‘Štirki’ videl na večer deset žensk, je bil to že uspeh!«

Med izjavami iz hetero sveta ga najbolj motijo tisti, ki nenehno izjavljajo, kako zelo strpni so do gejev. »Sam nisem naredil nič takega, da bi moral biti kdo do mene strpen. Tisto, kar zahtevam je, da me spoštujejo zaradi tistega, kar sem; ne pa, da me ‘tolerirajo’ zato, ker sem peder! Nikogar ne prosim za toleranco, zahtevam pa spoštovanje!« v nekaj kratkih stavkih izrazi tisto, kar si želi kot gej sporočiti družbi.

In Marko Popovič je človek, ki ga preprosto moraš spoštovati prav zaradi vsega, kar je. Če že ne zaradi njegove neposrednosti, načelnosti in predanosti resnici pa zato, ker je bil – pa naj to prizna ali ne – nepogrešljiv pri vseh pomembnejših prelomnicah, ki so se na področju glbt gibanja zgodile od davnega leta 1984 do danes. Ne nazadnje pa tudi zato, ker se ob njem pri najboljši volji ne morem spomniti prav nobenega drugega moškega, ki bi mu uspelo doseči, da bi se bila marsikatera od najradikalnejših lezbijk pripravljena na smrt stepsti za to, da bi smela pokukati pod njegovo posteljo – pa četudi za en sam samcat trenutek.

Tags from the story
Written By
More from Alma M. Sedlar

O pedroljubkah in zdravljenju lezbičnosti

SKRITA KAMERA Testiranje spletnih svetovalnic Ko sem pred davnimi leti ugotovila, da...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja