Malo pred prazniki sta za dober teden k nama prišla mladoporočenca Sandi in Ashraf. Sandi že leta živi v tujini, zadnjih nekaj let v Veliki Britaniji. Ashraf je iz Savdske Arabije in njegove možnosti potovanja so bile zaradi države, v kateri se je rodil, omejene. Britanski zakon o civilnem partnerstvu jima je omogočil nekaj, o čemer sta na začetku zveze, pred šestimi leti, ko sta se srečala v Dubaju, lahko le sanjarila. Sandi je na britanski ambasadi zaprosil za Ashrafovo vizo. Pojasnil je, da sta v partnerski zvezi in da se nameravata poročiti. Ambasada je vizo odobrila in jo Ashrafu dostavila mimo savdske pošte; ta ima namreč pravico, da vsako pošto odpre in preveri, kaj je v njej. Ne bi se mu pisalo dobro, če bi v Savdski Arabiji ugotovili, da državo zapušča zaradi gejevske zveze. »Savdska Arabija je ena od sedmih držav na svetu, kjer je za homoseksualnost še vedno zagrožena smrtna kazen,« Ashrafa z nekaj omahovanja izzovem ob kosilu. »Res je,« pravi, »ampak na smrtno kazen nisi obsojen kar tako. Obstajati morajo štirje moški, ki so te istočasno videli v spolnem razmerju z drugim moškim. Šele če obstajajo priče, te lahko obsodijo na smrt.« »In drugače?« »Ponavadi te pošljejo v zapor. Za takšno obsodbo ne potrebujejo štirih prič.« »Ali to pomeni, da si tudi v Angliji v nevarnosti, če te kdo prepozna?« me zanima. »Ja, če bi me kdo na primer videl v gejevskem klubu in to sporočil mojim domačim, bi bil v velikih težavah.«
Ashraf je najstarejši izmed desetih bratov in sestra. »Seveda me sprašujejo, kdaj se bom poročil,« pove, čeprav zaradi njegovega optimističnega pogleda na svet ne dobim občutka, da se počuti kot žrtev. Te stvari preprosto odmisli. In zaradi tega se tudi redno javlja svoji družini, predvsem mami. »Raje počnem to, kot pa da oni za mano pošljejo savdsko policijo, češ da sem pogrešan. Mami pravim, da sem na dolgih počitnicah in da ne vem, kdaj se bom vrnil.«
Ko sta se Sandi in Ashraf v začetku decembra poročila, je Ashraf dobil vizo po partnerju, ki mu je nenazadnje omogočila prihod v Slovenijo. Ta ga je s svojimi lepotami sicer navdušila – celo nad Šmarno goro, ki se vidi z najinega balkona, je bil navdušen, in ni se pustil prepričati, da Šmarna gora ni »a mountain«, pač pa »a hill« – malo manj pa je bil lahko navdušen nad ljudmi. Zapletlo se je že na Pučniku, kjer sta bila njegova »homoseksualna« viza in bržkone arabski izgled dovolj sumljiva, da so ju potegnili na stran in posebej pregledali. Ko smo šli za konec tedna v roza K4, ga je skupina fantov poslala v PM in mu zabrusila, naj gre tja, od koder je prišel. Isti večer so blizu kluba pretepli dva fanta, ker sta »pedra«. Baje so bili ti homofobi pred tem v K4. Tolažim se (vem, slaba tolažba), da je bila to ista skupina, ki je verbalno napadla Ashrafa, čeprav se že dolgo ne slepim več, da glbtji ne morejo biti takšni rasisti kot vsi drugi. Neprijeten dokaz sem dobil naslednji dan. V gejevski savni v Ljubljani je Ashrafu nekdo rekel, naj se stušira, ker smrdi.
