»Sovražim proslave,« začne Mitja Blažič svojo kolumno Cesar je nag! v prejšnji številki Narobe; iz nadaljnjega besedila je razvidno, da sovraži še marsikaj drugega.
Sovraštvo kot osebno čustvo je samo po sebi popolnoma legitimno – dokler z njim javno ne povzročaš krivice, ne diskreditiraš ljudi in njihovih prizadevanj. Jaz sovražim javna izpostavljanja svoje najožje zasebnosti, a moram v tem pisanju točno to storiti; ker se čutim zavezano resnici, samospoštovanju in nenazadnje reviji Narobe, ki je zame nadvse dragocena (saj potrjuje pestrost identitet – tudi mojo; kot edinstveno glasilo je neprecenljiva za slovensko LGBTIQ skupnost; in je z dotično kolumno postala revija, kjer ni več vse prav.)
Mitja cenim kot človeka in aktivista, zelo dobro razumem tudi njegovo stališče. Tudi jaz sem včasih besna, obupana, razpočila bi se od jeze in nemoči nad trenutno situacijo: smo v eri »tolerance«, ki ni zares »sprejemanje«, so pa vsi preveč »ozaveščeni«, da bi »diskriminirali«. Ne glede na vse se nikakor ne morem strinjati s tem, da ta zamotani klobčič čustev privzame izrazno obliko zmerjanja in ciničnega podcenjevanja!
Jasno, ELEM je natanko toliko hinavščina kot vsi ostali datumi, posvečeni določeni temi ali skupini (saj vsi vemo, da so »posebni dnevi« za nižje situirane tematike, balzam za slabo vest družbe). Mitja, prav imaš v tem, da se ne dogaja dovolj – pa vendarle se dogaja. Tudi jaz sem besna – ampak v resnici je malo verjetno, da bo pljuvanje čez predstavnike ministrstva pripomoglo k višji delovni motivaciji taistih.
Zakaj tako napadalno? Prosim, ne pozabi, da ne gre samo zate in tvoje nazore, marveč za celotno LGBTIQ skupnost Slovenije – iz (četudi šibkih) zaveznikov ni smotrno delati sovražnikov.
Ne razumem, čemu taka ihta – konec koncev Cveto Uršič in Marjeta Cotman nista edina akterja za pravice LGBT v Sloveniji – za doseganje sprememb deluje še mnogo organizacij, posameznikov in neformalnih skupin. Ljudje z ministrstva niso LGBT aktivisti – z marsikatero od drugačnosti se v zasebnem življenju morda ne srečujejo (pogosto), pa se vendarle trudijo za vključevanje. Seveda delajo napake – zato pa morajo z naše strani prihajati predlogi, ozaveščanje in izboljšave (ne pi*karjenje). Saj me razumeš – nihče ne bo šel na piknik vegetarijancev in se potem tam razburjal, ker mu ne postrežejo mesa.
Kar se tiče Cvetove »pravljice« o tem, kako je lezbijko sprejel v hišo – Mitja, to ni pravljica. Čeprav to v bistvu nikogar ne briga, pa ljubi resnici na ljubo: pred šestimi leti sem pod njihovo streho pojedla prvo kosilo. Da ne bo pomote – mnogokrat se ne strinjam s Cvetovimi stališči o homoseksualnosti. Mnogokrat bi skočila iz kože – ampak s kulturnimi pogovori se da stališča tudi spremeniti (ali vsaj dodati nova). Z obtoževanjem in napadanjem pa ne (tako je moje skromno mnenje).
Želel si si otroka, ki bo skočil ven iz publike. V odgovor na tvojo kolumno: Cesar je resnično nag!
[Vaše odzive pošljite na e-pošto narobe.urednik@gmail.com ]
