30 let avstralskega ponosa
Med 9. februarjem in 1. marcem je v Sydneyju potekal 30. gejevski in lezbični festival Mardi Gras, ki danes velja za enega najpomembnejših avstralskih dogodkov. Prvi Mardi Gras, ki je kot oster protest leta 1978 privabil okoli 1500 gledalcev, je policija grobo zatrla in izvedla 50 aretacij.
Ob otvoritvi letošnjega obsežnega programa, ki je med drugim zajemal filmski festival, glasbene in gledališke predstave, razstave, okrogle mize in delavnice, je županja Clover Moore poudarila kljub nespornemu napredku zadnjih let še vedno globoko prisotno potrebo po odpravljanju homofobije¸ ustrezni vzgoji in spremembi v splošnem odnosu do tovrstnih vprašanj. Osrednjo, 4 km dolgo parado je po ocenah organizatorjev spremljalo okoli 450.000 ljudi (tudi heteroseksualcev ter takih in drugačnih družin). Znameniti skupini Dykes on Bikes je sledilo 150 skupin, vključno z verskimi organizacijami ter predstavniki policije in gasilcev, ki so navdušeno množico povedle do zaključne zabave v kompleksu Fox Studios, kjer se je dogodek zaključil ob 8h zjutraj z nastopom Olivie Newton-John in Cyndi Lauper. Obsežnejšo reportažo z Mardi Gras si boste lahko prebrali v naslednji številki Narobe.
Roza Sanremo
Med številne popevkarske vroče zgodbe, ki so pretresale Italijo med letošnjim sanremeskim festivalom, se je konec februarja znašla tudi rožnata. Pesem Il mio amico (Moj prijatelj), ki jo je pela 21-letne Anne Tatangelo, v nekoliko patetičnem besedilu pripoveduje o 30-letnem Claudiu Ferriju, vizažistu, pevčinemu prijatelju, someščanu in o njegovem trpljenju zaradi homofobne okolice. Pesem je od vsega začetka veljala za favoritko, mediji so se raztrgali, da bi našli Anninega prijatelja, in ko so ga, seveda poleg obilice usmiljenja ni manjkalo nesramnih novinarskih cvetk. »Prijatelji so me pretepali, bil sem pasiven, prestrašen, osamljen. Ko se znajdeš sam, pred desetimi fanti, kaj storiti?« je Claudio pripovedoval o svojih izkušnjah s homofobnim nasiljem. Novinar si je dovolil dodati komentar, da ne gre prezreti očitne dvoumnosti te pripovedi. Bruh! Župan mesta Sore, od koder prihajata pevka Anna Tatangelo in njen prijatelj Claudio, pa je potožil, da je pesem žaljiva za mesto. Bruh! Bruh! Mediji so bili poleg fotografij s pevko in prijateljem, polni tudi zelo afirmativnih člankov o Claudiu. Na koncu je bil deležen skoraj večje medijske pozornosti kot pevka. Skratka, Italija je teden dni govorila o homoseksualnosti. In preživela. Pesem pa se je v finalu v kategoriji velikih uvrstila na drugo mesto. Kar je odlično! Zdaj pa vsi na Youtube.
Vse se trese
Izraelska skrajna ortodoksna stranka Šas je povsem osmešila seizmologe, saj je ugotovila pravi izvor potresov. Le-te namreč povzroča, kaj pa drugega, kot homoseksualnost. Poslanec Šlomo Benizri meni, da je zadnje potrese na izraelskem ozemlju povzročilo sprejetje zakona, ki istospolnim parom omogoča posvojitve. Naš prijatelj Šlomko je prepričan, da lahko parlament prepreči potrese tako, da preneha z liberalizacijo zakonov o homoseksualnosti. »Bog je dejal, da bo stresal svet, če bodo spolni organi tam, kjer ni njihovo mesto,« je še dodal. Ko se boste torej naslednjič znašli na potresnem območju, vedite, da ste krivi vi, in ne nekakšne mitološke izmišljotine, kot na primer litosferske plošče ali, bognedaj, seizmični valovi.
Ruperkalije
Foto: waki
Naš dobri stari Rupert postaja prava kraljica drame. Že lani je javkal, češ, da je prestar, da bi bil gej. Menda se mladi moški zanj ne zmenijo in bi lahko v gej baru izbruhnil v plamene, pa se zanj ne bi nihče zmenil, kvečjemu bi si na njem kdo prižgal cigareto. »Homoseksualnost je nekaj za mlade, saj se nihče noče zbuditi ob 50-letniku,« se je pritoževal Everett. Zdaj je očitno ugotovil, da homoseksualnost ni za stare ljudi ali za igralce, saj za svoje igralske neuspehe prav tako krivi svojo spolno usmerjenost. »Za moj posel ni idealno, če si homoseksualec. Sam sem vsaj tako dober in sposoben kot Hugh Grant, pa poglejte, kakšne vloge dobiva. On dela neprestano, jaz pa sem in tja dobim kakšno vlogo,« je dejal, potem pa izdal svoj življenjepis, ki je poln opisov njegovih spolnih dogodivščin. Kakopak, z ženskami.
Upokojenci na pohodu
V Berlinu so odprli prvi evropski domu za ostarele geje. Po nekajletnem načrtovanju in zbiranju sredstev ima dom danes prostora za 28 oseb, ki želijo stara leta preživeti karseda udobno, stran od svojih heteroseksualnih vrstnikov in njihovih neskončnih pogovorov o vnukih.
Gospodarice
V Veliki Britaniji se je februarja zaključila nadaljevanka Mistresses. Prva sezona nanizanke v šestih delih je kvalitetna mešanica drame in trilerja, v kateri spremljamo štiri prijateljice Katie (Sarah Parish), Trudi (Sharon Small), Jessica (Shelley Conn) in Siobhan (Orly Brady). Inteligenten scenarij z vrhunsko igralsko zasedbo, ki več kot odlično odigra svojo vlogo, nam med drugim postreže z dobrim portretom svobodomiselne in frfraste biseksualke Jessice – načrtovalke porok, ki se zaljubi in ima ljubezensko razmerje s klientko Alex (Anna Torv), za katero je organizirala poroko z njenim dekletom. Za Shelley Conn Jessica ni prva lezbična vloga, saj je igrala lezbijko tudi v filmu Nina’s Heavenly Delights. Nadaljevanko kritiki opisujejo kot angleško verzijo Seksa v mestu in Razočaranih gospodinj, vendar je več kot očitno, da je ta kvalitetna nanizanka že presegla omenjeni ameriški verziji in začela nov brand.
Moskva na sodišču
Organizatorji moskovske parade ponosa tožijo mesto in župana Jurija Luškova, ki je v zadnjih letih že večkrat prepovedal parado. Aktivisti so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu in vložili odškodninsko tožbo v vrednosti milijon evrov. Organizatorji so parado kljub prepovedi večkrat izvedli v manjšem obsegu, pri čemer je bilo zaradi udeležbe aretiranih več kot dvesto ljudi, lani celo dva poslanca Evropskega parlamenta. Letos je parada napovedana za zadnji majski dan, ko bodo ruski geji praznovali petnajstletnico dekriminalizacije homoseksualnosti, čeprav dovoljenja za izvedbo tudi letos niso prejeli. V drugih primerih oviranja izvedbe parad v nekdanjih komunističnih državah je Evropsko sodišče sicer odločilo v prid GLBT skupnosti, zato lahko upamo na ugoden razplet tudi tokrat.
Milijončki v prave roke
Ric Weiland, eden izmed prvih zaposlenih pri Microsoftu, je pred dvema letoma naredil samomor, potem ko je nekaj let trpel za depresijo. Pred kratkim so v javnost prišle podrobnosti njegove oporoke, v kateri enajstim različnim LGBT organizacijam zapušča kar 65 milijonov dolarjev, kar je največja zapuščina, namenjena podpori LGBT skupnosti do zdaj. Takoj so se oglasili tudi zavistni homofobi, ki jih je anti-gejevski aktivist Peter LaBarbera že pozval, naj s svojimi donacijami poskušajo ta znesek preseči, saj se desničarske skupine, ki se borijo proti homoseksualnost, splavu in evtanaziji zdaj ne morejo kosati s finančno tako dobro podprtimi iniciativami za »propagiranje homoseksualnosti«.
Roza kronika
Deset let po brutalnem umoru geja Matthewa Shepparda (na sliki), o katerem so posneli celo film, Ameriko pretresa nov umor zaradi spolne usmerjenosti. Petnajstletnega Lawrenca Kinga iz Kalifornije je ustrelil štirinajstletni učenec iste šole, ki je Kinga že prej večkrat nadlegoval zaradi nakita in ličil, ki jih je slednji občasno nosil. Predstavniki LGBT organizacij so že pozvali k večji aktivnosti na področju preprečevanja nasilja nad istospolno usmerjenimi.
Zagrebško sodišče je zaradi poskusa napada z molotovko na udeležence lanske parade v Zagrebu obsodilo 25-letnega Zagrebčana. Gre za prvo zaporno kazen zaradi napada na pripadnike spolnih manjšin na Hrvaškem. Mladenič je obsojen na 14-mesečno zaporno kazen, ker pa je sodišče menilo, da je bil v času poskusa napada zmanjšano prišteven, mu je naložilo še obvezno 14-mesečno psihiatrično zdravljenje. Ideja ni slaba, morda je po dolgem obdobju psihiatričnega zdravljenja homoseksualnosti zdaj na vrsti zdravljenje homofobije.
Ugasla zvezda osemdesetih Boy George je spet v elementu (beri: na sodišču), tokrat zaradi domnevne ugrabitve in protipravnega zadrževanja nekega seksi norveškega državljana v svojem stanovanju. Ah, kdo pa ne bi.
