Charlotte von Mahlsdorf

PORTRET

»Eine kleine Großmutter z velikansko skrivnostjo. Najbolj kontroverzen nemški transvestit. Berlinska tranny granny. Dame in gospodje, Charlotte von Mahlsdorf!«

Doug Wright, Poročena s seboj.

 Charlotte von Mahlsdorf je bila na Slovenskem praktično neznana do marca 2007, ko jo je v biografski monodrami Poročena s seboj avtorja Douga Wrighta mojstrsko upodobil Primož Ekart. Charlotte je bila kot narobe obrnjen jež. Jež, zvit v klobčič, skriva svoje mehke dele, ona pa je skrivala svoje bodice. Skrivala je neprijetna dejstva, ki jih ni moč spregledati. Tisti, ki ji postane naklonjen in jo odkriva plast za plastjo, se bo prejkoslej zbodel do krvi. Če ji bo kljub temu ostal naklonjen, bo to zaradi vednosti, da je tudi sama krvavela na svojih bodicah.

Rojena je bila v Berlinu 19. aprila 1928 kot Lothar Berfelde, že v otroštvu pa je raje nosila predpasnike in krilca kot deške hlače. Rada se je igrala gospodinjo in brisala prah po stanovanju inženirja Josepha Braunerja, prastrica, ki je bil njen zaščitnik. Podpiral jo je in popolnoma sprejemal, na njeno željo ji celo kupil prvo krilce; predvsem pa je pri njem vedno našla zaslombo pred brutalnim, militarističnim očetom, ki je skušal nežnega dečka z nasiljem vzgojiti v »pravega moškega«.

Že v predšolskih letih je Charlotte kazala zbirateljsko strast; od nekdaj je zbirala ključe, navduševala se je nad gramofoni in pohištvom iz časa nemškega Gründerzeita, to je  druga polovica devetnajstega stoletja. Prastric Brauner je pranečaku odstopil svoje podstrešje, tako da oče sploh ni vedel za zbirateljsko strast malega Lotharja, ki se je z leti rafinirala in specializirala. Charlotte je s predmeti, ki jih je zbirala, v svojem življenju napolnila in tudi ustanovila pol ducata muzejev v Nemčiji in na Švedskem.

Teta Luise

Pomembno vlogo v Charlottinem življenju je imela njena teta Luise. Med drugo svetovno vojno se je Charlottina mati, Gretchen Gaupp, zaradi bombnih napadov na Berlin z otroki preselila k njej v vzhodno Prusijo, na varno pred bombami kot tudi pred očetom. Luise je bila možata lezbijka, ki je skozi življenje korakala v škornjih in jahalnih hlačah, svoje ženske obleke pa pustila viseti v omari, kjer jih je nato našla in oblekla 15-letna Charlotte. Stroga teta je svojega nečaka zalotila pri tej predrznosti. Ampak ni pobesnela. Dala mu je blagoslov in zelo pomembno knjigo – delo Magnusa Hirschfelda »Transvestiti«: »V vsakem posamezniku se skriva prefinjeno ravnovesje med moškim in žensko, zato moramo vsakogar, ki ne pristaja na dano razvrstitev na moške in ženske, obravnavati kot naraven, popolnoma normalen fenomen,« je brala Charlotte. Takrat je bila morda prvič v življenju zares srečna. V  teti je namreč našla zaveznico. V avtobiografiji pravi, da je vojna njeni družini – paradoksalno – prinesla svobodo in mir pred nasilnim, koleričnim očetom.

Očetomor

Vlada je med vojno zasegla njihovo hišo in jo dala Berlinčanom, ki so zaradi bombardiranj ostali brez strehe nad glavo. Charlotte se je odpeljala domov, da bi poskrbela za pohištvo, pričakalo pa jo je soočenje z očetom. Nekega večera jo je brezkompromisno napadel: »Samo ena odločitev obstaja – si zame ali za mamo? Si na moji ali na njeni strani?« Ko mu je Charlotte očitala nasilno ravnanje, jo je oče pobil na tla: »Ustrelil te bom kot garjavega psa. In potem se bom odpeljal v vzhodno Prusijo in ustrelil še tvojo mamo in tvojega brata in tvojo sestro!« Zaklenil jo je v sobo in legel na kavč, da bi malo zadremal. A Charlotte je imela pri sebi rezervne ključe. Odklenila je vrata in stopala proti kavču, v roki pa je držala velik lesen valjar za testo. Takrat je začela biti stenska ura. Oče se je predramil in začel stegovati roko proti revolverju … Charlotte pa je začela udrihati …

Zaradi očetomora so jo obsodili na 4 leta zapora. Na poti v zapor, pravi, je srečala svojo mamo. »Spogledali sva se in vedeli sva, da sva se rešili pošasti.« Ta komentar je srhljiv, saj implicira strašno krutost – ne krutost Charlottinega obupa, marveč praživalsko krutost nacista, ki je Charlotte iz strahu za družino prelevila v morilko. Charlotte kazni ni odslužila do konca, saj je bil zapor uničen v bombnem napadu, njej pa je uspelo pobegniti.

 Muzeji

Po vojni je uredila muzej v graščini Friedrichsfelde. Oblasti so jo sklenile izseliti zaradi »neprimernega oblačenja«, pohištvo pa prodati na javni dražbi. Charlotte se je odločila upreti DDR na svoj lasten način – zbirko je razdelila med obiskovalce. Med drugim je razdala 86 petrolejk, 64 stoječih in 360 stenskih ur, 18 klavirjev, 15.000 fonografskih valjev, 13.000 plošč in čez 10.000 knjig. Potem je leta 1959 naletela na razpadajočo hišo v Mahlsdorfu. Potrebovala je 13 let, da je razvalino predelala v Das Gründerzeit Museum, ki obstaja še danes in deluje brez državne podpore. Financirajo se iz vstopnine in prispevkov obiskovalcev, kar pa pozimi pogosto ne zadostuje niti za plačilo stroškov ogrevanja. Muzej je bil nekaj časa tudi zavetišče za homoseksualce, saj so bili lokali za geje in lezbijke v Berlinu ukinjeni po postavitvi berlinskega zidu. Charlotte jim je zato ponudila svoje zavetišče. Ples, igre s kartami, smeh, seks, bičanje zadnjic … Agenti Stasi, komunistične tajne policije, so to seveda opazili. Dlje ko so opazovali, bolj mrki so postajali. Charlotte so vljudno povabili k sodelovanju (beri: da bi vohunila za njih) in ona je vljudno privolila (beri: prisilili so jo v podpis). Po padcu zidu so mediji objavili njene Stasi kartoteke. Iz njih je bilo razvidno, da je bila vpletena v aretacijo prijatelja Alfreda Kirschnerja, kolega zbiralca, ki je umrl zaradi razmer v zaporu. Na obtožbe se ni odzvala, pač pa se je preselila na Švedsko, v Porla Brunn. S tesnima sodelavkama, lezbičnim parom Silvijo in Beate, je ustanovila nov muzej; Beate je celo pohčerila, vendar so posvojitev kasneje razveljavili, saj je »hči« pobrala Charlottin denar in izginila. Prepričana, da bo v svojih sedemdesetih letih mirno zaživela v novi družini, je ostala brez denarja, brez hčerke in sodelavk. Ampak to je bila samo še ena stvar, ki jo je poleg otroštva z brutalnim očetom, druge svetovne vojne, zapora, komunizma, vseprisotnosti tajne policije, bojev z oblastmi za obstoj muzeja, bojev z družbo za pravico do lastnega obstoja, očitkov, da je kriva za smrt  prijatelja Kirschnerja … preživela.

Vrnitev v Berlin

Aprila 2002 se je ob stoti obletnici rojstva njene matere vrnila v Berlin. 29. aprila je vodila obiskovalce po muzeju Gründerzeit in istega večera je doživela srčni napad. Odpeljali so jo v bolnišnico Chariete, kjer je naslednji dan umrla. Pokopana je v Mahlsdorfu, poleg strica in matere. Na njunem grobu se pne veliko marmornato obeležje, na njenem pa je klavrna plastična tablica. Pravi nagrobnik, ki so ga plačali sedanji uslužbenci muzeja, stoji pred muzejem v Mahlsdorfu. Za grob sta odgovorna brat in sestra, ki pa bratovo oblačenje v ženske obleke smatrata za sramotno. Ne dovolita obeležja z imenom Charlotte, ki so ga plačali muzejski delavci, očitno pa jima niti ni v interesu, da bi bratu postavila vsaj obeležje z njegovim rojstnim imenom.

Tags from the story
Written By
More from Doris Orel

Newyorška policija – vljudna, profesionalna in spoštljiva … NOT!

PORTRET Timothy Kennedy, Queer Justice League Timothy Kennedy, vse fotke: Katvan Studio...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja