Lale in njihov salon

KITAJSKA

Aktivizem pekinških lezbijk

Kot absolventka sinologije sem se letos poleti odpravila v Peking, da izboljšam svoje znanje kitajščine in ponovno vzpostavim stik s stvarnostjo starodavnega, a hkrati nadvse sodobnega, globaliziranega Carstva sredine. Berlinska prijateljica Eva, ki že šest leta dela v Pekingu in pri kateri sem stanovala, mi je že prvi večer predlagala, naj grem naslednji dan skupaj z njo v Lezbični salon, v katerem se pekinške lezbijke vsako soboto popoldne zbirajo, debatirajo in se družijo. Čeprav sem bila utrujena od poti, sem se odločila, da se ji bom pridružila.

Homoseksualnost na Kitajskem včeraj in danes

Naslednjega dne, ko sva z Evo sedeli pri zajtrku, sem jo radovedno spraševala, kakšna je situacija kitajskih lezbijk in gejev. Ker je Eva sinologinja in lezbijka, ki že šesto leto živi med njimi, mi je o tem povedala marsikaj zanimivega. Najprej to, da lezbijke sebe imenujejo lala, medtem ko je izraz za geje dobesedno preveden iz angleškega termina gay.

Z vdorom britanskega kolonializma na Kitajsko na pragu 19. stoletja je bila tudi homoseksualnost stigmatizirana. Britanci so namreč s seboj prinesli ideologijo zahodne seksologije, (krščansko) homofobijo in medikalizacijo homoseksualnosti. Homoseksualce so začeli zapirati, trpinčiti, jih pošiljali na zdravljenja z elektrošoki. Lezbijke in predvsem geji so se lahko srečevali samo po parkih in po drugih skrivnih kotičkih. Živeli so v nenehnem strahu, kdaj jih bo ujela policija in jih odpeljala v zapore na zaslišanja in mučenja, ki so se običajno končala s prisilnim zdravljenjem v zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic. Že tako travmatično obdobje je potenciralo še obdobje maoizma, ko je veljalo, da je homoseksualnost produkt kapitalistične ideologije in jo je zato potrebno izkoreniniti. Prepovedali so vsakršno literaturo, ki je vsebovala homoerotične elemente.

Šele ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v dobi t.i. liberalizacije, je pod vodstvom Deng Xiaopinga prišlo do preobrata. Strategija ekonomskega in političnega razvoja je poslej potekala v smeri prevzemanja zahodne tehnologije in hkratnega ohranjanja esence lastne kulture. A če se je Kitajska hotela odpreti svetu in z njim enakovredno trgovati, je bila prisiljena sprejeti določena pravila igre, med katera sodi tudi spoštovanje človekovih pravic. Prav tu se je tudi začel preporod za geje in lezbijke. Homoseksualnost je namreč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja postopoma ponovno postala predmet javne debate. Njen družbeni »coming out« pa ni bil stvar hipnega sprejetja ali uvida, temveč se je odvijal postopno in je vključeval vrsto vzponov in padcev.

V osemdesetih so na Kitajskem postopoma pričeli izhajati članki, ki so govorili o homoseksualnosti. Pojavljati se je začela tudi literatura, ki je obujala tradicionalni kitajski pogled na istospolnost, ki je bil izrazito toleranten.

Prelomno leto v spreminjanju odnosa do homoseksualnosti je bilo leto 1995, ko je na Kitajskem potekal svetovni ženski kongres. Takrat so številni začeli na kitajsko vlado izvajati pritiske glede njenega kršenja človekovih pravic. Homoseksualnost je bila dve leti pozneje, leta 1997, dekriminalizirana, leto 2001 pa so jo končno zbrisali tudi s seznama duševnih bolezni.

S prihodom medmrežja se je za geje in lezbijke začela doba odpiranja in povezovanja. Veliko vlogo igrajo tudi klubi, kjer se srečujejo, čeprav so ti klubi pogosto tarča policijskega preganjanja. Vladna politika se v probleme homoseksualnosti vmešava zgolj posredno. Po eni strani obstoj gejev in lezbijk tolerira, hkrati pa budno pazi na trenutek, ko bi se ti začeli vmešavati v sfero realne politike in začeli delovati politično.

Opoldanski sprehod po sceni

Eva mi je predlagala, da se pred obiskom Lezbičnega salona opoldne ustaviva še na skodelici čaja v novem lokalu za lezbijke, imenovanem Shan mu lan, kar dobesedno pomeni gorska orhideja. Ko sva po polurni vožnji s taksijem prispeli do te kavarnice v starem delu Pekinga, me je prevzela njena toplina in prijaznost. Ker naj bi bil to lokal za lezbijke, sem bila nemalo presenečena, ko so vanj začeli prihajati mešani pari. Lastnica Ningning mi je pojasnila, da je običajna scena tudi pri njih pač hetero, ker morajo nekako preživeti. Konec tedna pa ob večerih zahajajo tja skoraj izključno lezbijke.

Ningning je seveda tudi sama lezbijka. Doma je iz Xinjianga, kjer živijo Ujguri, v Peking pa se je preselila zaradi svoje partnerke Xidan, katere starša sta v prestolnici dobila delo. Povedala je, da obstaja v sodobnem Pekingu vrsta lokalov, diskov in klubov, kjer se srečujejo homoseksualci. Njen najljubši prostor je lezbični disko Xifang xiang, ki se bohoti tudi s pomenljivim angleškim imenom West Wing. Tam se vsako soboto zvečer zbere okrog dvesto lezbijk, ki tam kockajo, kartajo in plešejo, a ker glasba, ki jo tam vrtijo, ustreza predvsem mlajšim puncam, v ta klub redko zaidejo lezbijke, starejše od trideset let. Tudi Eva je pripomnila, da se ji zdi tamkajšnja populacija premlada zanjo, in da nasploh ne mara preveč diskov in klubov. Povedala je, da je bila prejšnji teden s prijateljico v lezbičnem klubu Le Jazz, ki pa je bil zanjo totalna polomija in razočaranje. V ta klub se namreč med drugim hodijo »naslajat« heteroseksualni moški. »Vedno me jezi«, je zaključila, »da se homoseksualnost reducira na spolnost, pa naj take predstave prihaja od heteroseksualcev ali homoseksualcev samih.«

Lale in njihov salon

Po slabi uri vožnje, kar je za Peking majhna razdalja, smo z Evo in Ningning končno prispele na cilj. Prostor, kjer se vsako soboto popoldne srečujejo lezbijke, se imenuje Lala shalong (Lezbični salon). Vstopnina je bila 15 yuanov (1,5 €). Vprašala sem, čemu je ta denar namenjen, in ena od organizatork okrogle mize v salonu je razložila, da z njim financirajo najem prostora in lezbično revijo, ki izhaja vsak mesec in je zaradi tega tudi brezplačna. Revije se ne da dobiti na javnih mestih, temveč le v njihovem krogu.

Zbirajo se v  trgovskem centru v središču Pekinga, kjer je v tretjem nadstropju nekakšna kavarnica. Srečanja, ki potekajo ob sobotah od dveh do sedmih, so namenjena debatam in druženju. Izvedela sem, da se srečanja v lezbičnem salonu vsakič pričnejo z referatom ene od njih, temu pa običajno sledi burna debata. Tokratna tema je bila  »coming out«. Publika je bila precej heterogena; v njej so bile starejše in mlajše lezbijke, samske lezbijke in lezbični pari.

Opazila sem, da je v kitajski lezbični sceni nadvse pomembna delitev na kategoriji P (po = žena) in T (Tomboy), kar je nekakšen ekvivalent delitvi na femme in butch. Ker je »T-lezbijk« mnogo več, so »P-lezbijke« zelo cenjene. Kitajske lezbijke te najprej vprašajo, v katero kategorijo sama sodiš. Velika zmeda nastane, ko jim ne postrežeš z nobeno od možnosti in se ne definiraš …

Sanje o svobodi

V teku preteklega poletja sem se pogovarjala s številnimi pekinškimi lezbijkami, zlasti s tistimi, ki so že vrsto let aktivne na področju gejevskega in lezbičnega gibanja. Čeprav so njihove težave podobne tistim, s katerimi se srečujejo homoseksualci po vsem svetu, je vrsta njihovih problemov tudi kulturno pogojenih. Večina gejev in lezbijk, s katerimi sem imela priliko govoriti, so menili, da je njihov največji problem še vedno povezan z njihovim položajem znotraj družine. Večino od njih diskriminacija na delovnem mestu ali v javnosti nasploh še zdaleč ne skrbi tako močno, kot težavnost njihovih odnosov s starši.  Družinski problem je zanje zelo boleč in povezan s tradicionalno ureditvijo družbe. Kitajski geji in lezbijke so prisiljeni v dvojno življenje. Ker je reprodukcija in nadaljevanje družinske linije še vedno najpomembnejša, in ker po drugi strani poroka (ali vsaj »registracija« istospolnih partnerjev) še vedno ni možna, se pogosto dogaja, da se mora gej ali lezbijka poročiti s partnerjem nasprotnega spola. Tradicionalno so bile poroke dogovorjene s strani obeh družin. Dandanes si osebe v urbanih okoljih sicer večinoma same najdejo življenjskega sopotnika ali sopotnico, vendar pa je na podeželju (in tudi v primerih, ko edini družinski otrok predolgo odlaša s to odločitvijo) tradicionalna aranžirana poroka še vedno precej običajna. Zaradi vsega tega so samomori pogost izhod iz hudih dilem, v katerih se znajdejo geji in lezbijke. Za geje je ta pritisk še večji, saj se družinska linije na Kitajskem tradicionalno nadaljuje izključno po moški liniji.

Kljub temu pa vse to ne vpliva na splošno evforijo, ki vlada v pionirskem duhu novega homoseksualnega gibanja. Gejevske in lezbične organizacije so izjemno aktivne predvsem v boju proti aidsu, odpravljanju nasilja v družinah in prisilnih porok ter v boju za zakonsko omogočanje porok istospolnih partnerjev. Kitajske geje in lezbijke čaka še dolga pot do svobode, o kakršni sanjajo. Vsekakor občudujem njihovo vztrajnost, zavzetost in aktivnost, zato se bom kot lezbična sinologinja zagotovo vedno znova vračala mednje.