Intervju z Alecosom Modinosom
Ob pogovoru z Alecosom Modinosom, arhitektom in gejevskim aktivistom, se nehote spomnim na Daffyda iz Little Britain, ki je »the only gay in the village.« Za Alecosa Modinosa se namreč zdi, da je edini gej s Cipra. Vsaj tako ga je na mednarodni konferenci »Sexual Diversity – European Community«, ki je septembra 2007 potekala v belgijskem Gentu, prijateljsko zbodlo nekaj njegovih kolegov aktivistov. Vsekakor je najvidnejši predstavnik Ciprskega gejevskega osvobodilnega gibanja, ki ima še dandanes prostore v njegovi hiši. »Sam plačujem vse stroške,« pravi. »Pri meni se dobivamo vsak teden in številnim moškim in ženskam smo omogočili, da so se spoznali in vzpostavili prijateljstvo.«
Za Narobe je pripovedoval o dvajset let dolgi poti skozi sodne mline v prizadevanju za dekriminalizacijo homoseksualnosti na Cipru.
Prvi dan na konferenci ste se predstavili kot nekdo, ki je aktivist že vse svoje življenje. Kje se je ta pot začela?
Ko sem končal univerzo in se vrnil na Ciper, sem mislil, da je zelo preprosto spremeniti mišljenja ljudi v tako majhni skupnosti, kot je ciprska. S svojimi prijatelji sem začel razpravljati o teh spremembah. Moja družina je namreč vedela, da sem gej, in je popolnoma sprejemala mojega fanta s Škotske. Ni se mi bilo potrebno skrivati. Zame so vedeli tudi ljudje, ki so delali pri nas – izhajam namreč iz zdravniške družine.
In ni bilo problemov?
Razkril sem se, ko sem bil na univerzi in moja družina s tem ni imela problemov.
Kdaj je bilo to?
V srednjem veku. (smeh)
No, ampak resno – kdaj?
Ne, resno, v srednjem veku. Lahko bi bilo pred desetimi, dvajsetimi, petdesetimi leti, pa to ne bi bilo pomembno. Na Cipru nihče ni razpravljal o homoseksualnosti in nihče se ni zanimal za to. Zato je bilo tako kot v srednjem veku. Ampak verjamem, da je tako še v številnih drugih državah. Balkanske države se danes srečujejo s podobnimi problemi kot se je Ciper pred dvajsetimi leti.
V družini torej niste imeli problemov. V družbi pa.
Da. S strokovnjaki, s psihiatri, z zdravniki, s svojimi profesorji sem potem začel razpravljati o človekovih pravicah in homoseksualnosti. Čeprav so imeli različne poglede, sem jim počasi le uspel dopovedati, da ljudje nimajo izbire okrog spolne orientacije. In če so oni imeli pravico do ljubezni, do seksualnosti, potem bi jo moral imeti tudi jaz. Ampak takrat je bila homoseksualnost na Cipru kriminalizirana. Celo v zasebnosti je bilo homoseksualno razmerje definirano kot kriminalno dejanje. Takšen je bil star angleški zakon iz leta 1885. Sam sem vedel, da to ni kriminalno dejanje, ampak moja pravica. Zato sem čakal na čas, ko bi se državljan Cipra lahko pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice in tožil Ciper. Ta možnost se je pojavila leta 1989. Pred tem je namreč ciprski parlament zavrnil pobudo za spremembo Kazenskega zakonika in ukinitev starega britanskega kolonialističnega člena, ki je kriminaliziral homoseksualnost. Ciper je bil namreč kolonija, neodvisnost je dobil leta 1960. V Angliji so ta člen Kazenskega zakonika ukinili leta 1967, pri nas pa je ostal v veljavi. Bilo je smešno, da smo na Cipru imeli neko »tujo« zakonodajo, ki je bila v državi, ki jo je k nam prinesla, ukinjena, pri nas je pa še kar veljala. Čeprav sem se v več kot desetih letih pogovarjal s številnimi politiki, ki so se z menoj celo strinjali, kljub temu v parlamentu ali svoji stranki niso naredili ničesar. Zato sem pisal sekretarju za človekove pravice pri Evropskem svetu in se pritožil glede situacije na Cipru. Ampak to je bilo možno šele od prvega januarja 1989 naprej, ko je Ciper podpisal tudi tisti člen pogodbe s Svetom Evrope, ki je dovoljeval državljanom Cipra, da se pritožijo na Evropsko sodišče. Ciper namreč dolgo časa ni želel podpisati tega člena. Takrat sem še enkrat pisal ciprskemu parlamentu in vprašal, če bodo dekriminalizirali homoseksualnost. Nisem dobil odgovora. Čez dva meseca sem ponovno poslal pismo parlamentu, a spet nisem dobil odgovora. Zato sem potem pisal sekretarju komisije za človekove pravice pri Svetu Evrope. Takrat so tam imeli na stotine sodnih primerov in so se zato odločali, katere primere bodo dejansko poslali na sodišče. Maja 1989 smo bili povabljeni na zaslišanje pred Evropsko komisijo. Državo je branilo pet ali šest odvetnikov, na drugi strani pa sem bil jaz in moj mladi odvetnik, ki je pravkar končal univerzo in se specializiral za vprašanja človekovih pravic.
Je bilo težko dobiti odvetnika, ki bi vas zastopal?
Odvetnik v moji pisarni mi je rekel, da je že res, da so človekove pravice človekove pravice, ampak da gre v tem primeru vseeno za homoseksualnost in da to ni povsem isto. Vedel sem, da ni zainteresiran. Mati Achilleasa Demetriadesa, odvetnika, ki me je zastopal, je bila toliko stara kot jaz, njegov oče pa je bil župan Nikozije. Bili smo torej družinski prijatelji in Achilleasa sem poznal od malih nog. Najprej je študiral v Angliji, potem v Ameriki, nato je pol leta delal v Strasbourgu. Vedel sem, da bi bil mlad, nedolžen, neobremenjen odvetnik najboljša izbira. Rekel mi je: »Ja, mislim, da je to človekova pravica. Sicer ne bi rad videl, da se dva moška poljubljata na ulici, ampak vseeno bom vzel ta primer.« Rekel sem mu: »Ko sem študiral na Škotskem, sem pred univerzo na travi videl dekle, na njej pa je ležal njen fant. To mi seveda ni bilo všeč, ker česa takega nisem bil navajen na Cipru. Ampak čez nekaj časa sem se na to navadil in ni me motilo. Vse je stvar navade.« Kakorkoli že – argumentacija državnega ciprskega tožilca je bila, da v zadnjih desetih letih po tem zakonu ni bil nihče poslan v zapor in da je zakon pravzaprav mrtva črka na papirju. Vendar se evropski komisarji niso strinjali, tako da sva na Evropski komisiji zmagala. Petnajst komisarjev se je strinjalo, da mora Ciper dekriminalizirati homoseksualnost.
Je res, da ljudi po tem členu Kazenskega zakonika niso preganjali in da je bil mrtva črka na papirju?
V bistvu ne. Ljudem je omogočil, da so te izsiljevali. Povabili so te domov, češ da bosta seksala – in da vaju tam nihče ne bo videl – potem pa so te izsiljevali za denar ali ti ukradli denar in podobno. Če so policaji videli, da sta v isto stanovanje vstopila dva moška, so imeli pravico nasilno odpreti vrata in te poslati v zapor.
Vse to se je dogajalo tudi še v osemdesetih?
Da. Zadnji sodni primer je bil v začetku osemdesetih.
Kakšna je bila zagrožena kazen?
Dve leti zapora. No, v bistvu je bila maksimalna zagrožena kazen pet let. Če je bilo dejanje storjeno s silo, sedem let. Če je bila v dejanje vključena nepolnoletna oseba, štirinajst let z bičanjem in udarci ali pa brez. Možna je bila tudi napotitev na težko delo. Ampak leta 1972 je Evropski svet svojim članicam prepovedal uporabo telesnih kazni – bičanje, udarci in težko delo – kot oblike zagroženih kazni, tako da so sodišča to opustila.
Je bil kaznovan kakšen od vaših prijateljev?
Ne. Takrat sem bil še premlad. Se pa spomnim, da je bil kaznovan naš družinski prijatelj. Takrat je bil star blizu šestdeset let. V stanovanje je povabil nekega vojaka, in ko je ta vojak odhajal iz stanovanja, ga je zalotila policija. Odšli so v stanovanje našega prijatelja in ga obtožili sodomije. Za dve leti je moral v zapor. To je bila zelo žalostna zgodba, on je bil namreč zelo prijazen in zelo izobražen človek. Kmalu po vrnitvi iz zapora je umrl.
Leta 1984 je bila zelo razvpita zgodba treh vojakov, ki so noč preživeli v majhnem šotoru, ki je bil sicer namenjen za dva vojaka. Eden od njih se je pretvarjal da spi, druga dva – stara sta bila osemnajst, devetnajst let – pa sta se začela dotikati in božati. In potem sta še seksala. Ta, ki je bil aktiven v odnosu, je bil dovolj neumen, da se je pozneje bahal s tem. Drugi, ki je bil pasiven v odnosu, se je zato pritožil svojemu nadrejenemu, češ da tisti prvi razširja laži in govorice. Nadrejeni pa – namesto da bi jima rekel, naj nehata in naj v miru končata svoj spor – ju je poslal na vojaško sodišče. To je primer pozneje predalo civilnemu sodišču, ki je aktivnega vojaka obsodilo na štiri lete zapora, pasivnega pa na šest mesecev.
Ko je ta primer prišel pred vrhovno sodišče, so sodniki rekli: spoštujemo Evropsko sodišče, a strinjamo se s ciprskim predstavnikom na evropskem sodišču. Tri leta pred tem – leta 1981 – je namreč Jeffrey Dudgeon s Severne Irske na Evropsko sodišče vložil tožbo proti britanski vladi, ker spolni odnosi med odraslima osebama istega spola niso bili kriminalno dejanje v Angliji, na Škotskem in v Walesu, na Severnem Irskem pa, in zmagal. Ampak ciprski sodnik se v tem primeru ni strinjal z večino. Dejal je, da bi se njegovi sodržavljani – tako kristjani kot muslimani – uprli, če bi se strinjal z dekriminalizacijo homoseksualnosti. Homoseksualnost je namreč gnusna, je kriminalno dejanje, ki ga na Cipru ne sprejema nihče. S tem so se strinjali tudi ciprski vrhovni sodniki v primeru omenjenih dveh vojakov. Trdili so, da dobro poznajo navade in moralo svoje države. Takrat sem vedel, da so sodniki zagrešili veliko napako. Zato sem tožil Ciper.
Kako pa se je Ciper odzval takrat, ko je Evropska komisija odločila, da mora dekriminalizirati homoseksualnost?
Ciprski parlament ni imel veliko časa na razpolago, da spremeni zakon. A ga niso. Bali so se odziva cerkve. O tem se je tudi veliko pisalo. Z velikimi črkami so pisali: »Nikozijski arhitekt zahteva svoje homoseksualne pravice«. Tudi novinarji niso razumeli, da gre za človekove pravice. Ker ni prišlo do spremembe, je Evropska komisija primer poslala na Evropsko sodišče za človekove pravice. Zaslišanje je bilo leta 1992, odločitev pa je bila sprejeta aprila 2003. Osem sodnikov se je strinjalo, da mora Ciper spremeniti zakonodajo. Proti je bil en sodnik – seveda ciprski. Odločitev, ki je bila za Ciper obvezujoča, je glasno odmevala v ciprskih medijih. Povsod so pisali o meni. Celo škof je v svoji božični poslanici – namesto da bi govoril o ljubezni in miru – ljudi pozval, naj se uprejo tej spremembi. Si predstavljate: tako je govoril zjutraj pri maši v cerkvi! Potem je isto sporočilo poslal še vsem cerkvam v državi. Ko sem to zjutraj, 25. decembra 1993, slišal po radiu, me je kar vrglo ob tla. Človek res ne pričakuje, da bo za božič poslušal pozive k uporu proti perverznim homoseksualcem. V nekem intervjuju je pozneje zatrdil, da se je Evropsko sodišče odločilo napačno in da njihova odločitev ni moralna. Zatrdil je, da bo iz cerkve izključil homoseksualce, jim vzel njihove krščanske pravice in prepovedal, da se jih cerkveno pokoplje. 52 cerkvenih skupin se je združilo v boju proti spremembi zakona. Trdili so, da je Ciper otok svetnikov, ne otok homoseksualcev. Vedno, ko naj bi v parlamentu razpravljali o tej temi, so mobilizirali predvsem stare ljudi in otroke, da so se zbrali na mestnih trgih in protestirali proti spremembi.
Leta 1995 je komisija za pravna vprašanja pri ciprskem parlamentu prvič razpravljala o ukinitvi tega člena. Ampak vsi so zavlačevali s spremembo. Minilo je pet let, pa se ni nič spremenilo. Leta 1998 so končno spremenili zakon. A naredili so še slabši zakon kot prej. Zakon je zdaj prepovedoval razpravo o homoseksualnosti v javnem prostoru. Preprečili so izobraževanje in informiranje o tej temi. Od takrat naprej nisem smel v intervjujih govoriti o homoseksualnosti. Hkrati so spremenili tudi zagroženo kazen za spolne odnose z nepolnoletno osebo. Prej je bila kazen 14 let zapora, zdaj so jo spremenili v dosmrtno ječo. So pa dekriminalizirali spolne odnose med polnoletnima osebama istega spola v zasebnosti.
Kaj ste storili potem?
Spet sem pisal na Svet Evrope in jih opozoril, da je sprememba zakona privedla do še slabše situacije. Skliceval sem se na svobodo govora in podobno. Strinjali so se z mano in čez dve leti je parlament moral ponovno spremeniti zakon. Odpravili so prepoved govora o homoseksualnosti, še vedno pa so pustili različno sporazumno starost za heteroseksualne in homoseksualne odnose. Za prve je bila sporazumna starost 16 let, za homoseksualce 18 let. Dve leti pozneje, leta 2002, so spet odločali o tem, a stranke v parlamentu se niso strinjale z izenačitvijo na 16 let. Namesto tega so sporazumno starost za hetero in homo odnose spremenili na 17 let. Ampak to nima nobenega vpliva, ker otroci v šoli niso deležni spolne vzgoje in pogosto ne vedo, kaj delajo. Kakorkoli že – pri tej zadnji spremembi je bilo zanimivo to, da je bilo v parlamentu prisotno 44 od 56 parlamentarcev. 31 poslancev je obstruiralo sejo. Nek novinar je zapisal, da so šli iz dvorane, a ne zato, da bi šli na stranišče. Niso hoteli glasovati o tej spremembi. Nov zakon je bil tako sprejet z enajstimi glasovi. Od takrat naprej homoseksualna razmerja med moškimi, starejšimi od 17 let, niso več kriminalno dejanje.
Ne morem končati s predvidljivejšim vprašanjem: kako se človek počuti, ko po dvajsetih letih boja le doseže svoje?
Ko so me vzgajali, so me naučili, da ne lažem. Če sem razbil vazo, sem priznal, da sem jo razbil. Vedel sem, da bom naslednjič pazljivejši. Ko sem ugotovil, da sem gej, je postalo jasno, da sem v očeh zakona kriminalec. Ampak to je bila zame laž. Vedel sem, da to ni prav. In vedel sem, da moram nekaj storiti glede tega. To je vse.
