O (ne)povezanostih lgbt-gibanj z gibanji 15. oktober
OKUPIRAJMO
15. oktobra 2011 so množice, ki so jih nekateri označili za izginjajoči srednji razred, javno izrazile svoje nestrinjanje z obstoječo ekonomsko-politično ureditvijo globalnega prostora. To je bil protest simbolov in transparentov, združenih v sloganu »Mi smo 99 %«. Med njimi sem na ljubljanskih ulicah zasledil tudi napis »Ne jebu te pederi, nego kapitalizam«, povzetem po grafitu z lanskoletne prepovedane beograjske Parade ponosa, ki vsebuje pomensko dvojnost. Po eni strani lahko kaže na homofobijo kot na simptom kapitalizma, a lahko govori tudi o tem, da problem ni v določeni identiteti, ampak v obliki ekonomskega sistema. Če sovražimo pedre, smo spregledali resničnega sovražnika. V tem smislu (gejevska) identiteta tudi nima mesta znotraj protikapitalističnih bojev, saj jo veličina ekonomske realnosti presega. Vendar pa me razlaga pojma »demokracija direktne akcije«, temeljne politične organizacije gibanj 15. oktober, ki jo je podal politolog Andrej Kurnik, preusmeri v razmislek, da je identiteta v samem temelju teh gibanj oz. še več, da gre za novo obliko identitetne politike: »Demokracija direktne akcije pomeni, da zastaviš svoje telo in se tako osvobodiš. Osvobodiš se strahu, strahu pred mikrofašizmi.«1 Demokracija direktne akcije je kot identitetna politika, ki ne temelji na predstavništvu ali konsenzu večine, ampak odgovornost za delovanje nalaga vsakemu posamezniku posebej, njegovi/njeni individualni specifičnosti. Na tak način se ohranja odprt prostor za izraz vsakršne identitete (pa tudi možnost ne-identitete).
Ali torej imajo lgbt-gibanja in gibanja 15. oktober (nadalje gibanje 15o) skupno točko? Kakšno vlogo, ali sploh kakšno, imajo lgbt-identitete znotraj gibanj 15o? O tem sem se pogovarjal s tremi slovenskimi lgbt-aktivistkami, ki so na različne načine razmišljale o gibanjih 15o ali delovale znotraj njih, in s tremi lgbt-skupinami, oblikovanimi znotraj ameriških gibanj Okupirajmo.
Poskusi povezovanja
Cikel pogovornih večerov ‘Lgbt in revščina’ v Kulturnem centru Q, Lezbično-feministična Univerza s časovno banko dela in serija pogovorov ‘Globalna kriza postavlja vprašanja, Open pomaga iskati odgovore’ v Cafeju Open so novejši primeri socialne obravnave lgbt-tematik in vključevanja razrednih vprašanj v vsebine lgbt-prostorov pri nas. Kljub temu pa se zdi, da socialna problematika še vedno ostaja na obrobjih našega lgbt-aktivizma. AntiFa seminar z naslovom »Kako daleč seže nelagodje s homoseksualnostjo?«, ki je bil 8. novembra lansko leto organiziran pred ljubljansko borzo, lahko razumemo kot prvi simbolni poskus povezovanja med slovenskim lgbt-gibanjem in gibanjem 15o, vendar pa do dejanske premostitve bregov ni prišlo. V tem primeru se je okupiran prostor pred borzo (zgolj) izkazal kot odprt za različna vprašanja, tudi tista, ki se dotikajo znanstvene, politične ter pravne diskriminacije lgbt-oseb (vprašanje ekonomske diskriminacije ni bilo eksplicitno izpostavljeno), lgbt-aktivizem pa je s prostorsko umeščenostjo seminarja (zgolj) izrazil podporo gibanju 15o.
(Ne)povezanost razredne in identitetne politike
Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede, ki je vodila omenjen AntiFa seminar, trdi, da je povezovanje obeh gibanj nujno za uspešno zoperstavljanje destruktivni logiki nosilcev politične in ekonomske moči, čeprav se zaveda globlje družbene zakoreninjenosti diskriminacije: »Mislim, da je nekoliko utopično misliti, da bo pravična razdelitev bogastva vladajočim odvzela vse vzvode za ohranjanje diskriminacijske zakonodaje in prakse na podlagi osebnih okoliščin. Hkrati tudi ne smemo pozabiti, da so diskriminirane skupine, kot so ženske, transseksualci, geji in lezbijke, tujci, starejši, hendikepirani pogosto ranljive in deprivilegirane tudi na ekonomskem področju. Zato je povezanost razrednega in identitetnega boja nujna«.
Tea Hvala, lgbt-aktivistka in sociologinja, je za spletno stran Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture napisala kolumno z naslovom »Varnost v na moč zapletenem gibanju«.2 O vzrokih za to, da je napisala besedilo, ki predstavlja enega izmed redkih teoretskih razmislekov o (ne)povezanosti feminističnih in lgbt-gibanj z gibanjem 15o, razlaga: »Kolumno sem napisala v upanju, da se bo še kdo vključil v debato in mi pomagal poiskati odgovore oz. prispeval k temu, da se feministke, lgbt-scena in gibanje 15o drug do drugega ne bomo obnašali kot popolni neznanci, neznanke ali še huje, da opore drug pri drugem ne bomo iskali šele takrat, ko bomo soočeni z nasiljem v lastnih vrstah«. Pri tem je potrebno poudariti, da pri vprašanju o povezanosti lgbt-gibanj z gibanji 15o ne gre za vprašanje, ali so lgbt-osebe prisotne znotraj gibanja 15o, saj zagotovo so, ampak za to, ali je prostor pred borzo varen do takšne mere, da lahko lgbt-osebe svojo spolno/seksualno identiteto izražajo javno ter brez strahu, in nadalje, ali gibanje 15o med obravnavane problematike uvršča teme, ki se tičejo lgbt-populacije.
Vesna Lemaić, pisateljica in lgbt-aktivistka, ki gibanju 15o pomaga postavljati vsebine na njihovo spletno stran, skupaj z drugimi aktivisti piše blog o prekernosti, moderira pisateljsko delavnico, se udeležuje skupščin ter enkrat na teden dežura pred borzo, je na vprašanje, ali je edina lgbt-udeleženka znotraj gibanja 15o, odgovorila: »Nisem edina. Vendar o tem ne govorimo javno. Pač, poveš tistim ljudem, s katerimi najtesneje sodeluješ in s katerimi si si osebno najbolj blizu«. Hkrati pa dodaja, da se gibanje 15o v splošnem smislu loteva problematik, ki se tičejo tudi lgbt-populacije, specifična obravnava lgbt-tematik pa je odvisna od pobude posameznikov/posameznic: »Mislim, da je gibanje 15o podporno do lgbt-problematike. Večina delavnic in akcij, ki potekajo, se tiče lgbt-populacije in njene prihodnosti. Posameznico/ka ne določa le njena/njegova spolna usmerjenost, ampak tudi spol, socialni položaj, študentski ali zaposlitveni status, stanovanjska situacija; na vse našteto pa bistveno vpliva družbena realnost. Gibanje 15o svoje aktivnosti organizira okoli zgornjih točk, izpušča pa spol. Želela bi si več organiziranih feminističnih vsebin. In že smo pri načelu direktne akcije – če posameznik čuti potrebo po določeni vsebini ali dejavnosti, se sam tudi angažira, da jo izvede«.
Buržoazna ignoranca vs. identitetna slepota
Tea Hvala opozarja na odsotnost organizirane direktne akcije lgbt-populacije: » /…/ Mislim, da bi bilo napak reči, da gibanje 15o ni naredilo dovolj, ne da bi pri tem poudarili, da tudi od feministk, feministov in lgbt-aktivistk, aktivistov v dveh mesecih Boja za ni bilo – vsaj kolikor vem – pobud, ki bi vprašanje socialne pravičnosti eksplicitno obravnavale z vidika spola in spolnosti. Seveda upam, da se motim! Interes za sodelovanje mora obstajati na obeh straneh. Če ga ni, bi bilo združevanje zaradi združevanja nesmiselno«. Razredna problematika lgbt-populacije očitno ne zanima niti tistih znanosti znotraj slovenskega akademskega prostora, ki se ukvarjajo s spolom in spolno usmerjenostjo, saj je vprašanje obiskovalke omenjenega AntiFa seminarja o tem, ali obstaja kakšna raziskava, ki bi preučevala razredno strukturo slovenske lgbt-populacije, naletelo na negativen odgovor. Na vprašanje, ali je to problematično, Barbara Rajgelj odgovarja: »Zagotovo bi bila takšna raziskava zelo pomembna, ker bi na njeni podlagi dobili osnovo, kateri vidiki življenja lgbt-oseb potrebujejo posebno pozornost države in skupnosti. Poleg tega bi takšna raziskava zagotovo razblinila mit o bogatem gejevskem lobiju. Vsekakor pa bi k taki raziskavi morali pristopiti s pravo metodologijo«. Tea Hvala tako ugotavlja, da je povezovanje gibanj, ki zastopajo družbeno marginalizirane skupine, z gibanjem 15o v veliki meri odvisno od manjšinskih gibanj samih oz. od t. i. »manjšinskih« aktivistov. Primer za to je Iz-hod, skupina za direktno socialno delo, ki je svojo problematizacijo psihiatričnih institucij razširila na gibanje 15o: »Ideja, da nas nihče ne predstavlja oziroma ne govori v našem imenu, je izjemna, vendar v mnogih primerih – tudi v primeru ljudi v psihiatrični oskrbi – vsaj na začetku ne more delovati brez ‘zunanje’ pomoči aktivistov, ki so intelektualno, psihično, fizično in finančno sposobni političnega agitiranja in organiziranja. Aktivizma si marsikdo ne more privoščiti, in morda bi se bilo dobro vprašati, kdo vse si ga pri nas ne more – in zakaj«. O ‘razredni zavesti’ slovenskega lgbt-aktivizma pa dodaja: »Obstajajo debate in raziskave o diskriminaciji lgbt-ljudi na delovnem mestu, obstaja možnost brezplačne pravne pomoči za (p)oškodovane, ni pa zavesti o tem, da je določen del skupnosti neviden (tudi) zaradi svoje (nizke) razredne pripadnosti in (visoke) starosti, in da na kulturne dogodke, zabave in proteste ne prihajajo zaradi teh okoliščin, in ne nujno zato, ker bi bili, kot radi sklepamo, v klozetu (čeprav bi si tudi vprašanje razkritja zaslužilo razredno obravnavo). Za slovenske razmere bi bilo po svoje kar revolucionarno, če bi se za ekonomske pravice lezbijk in gejev zavzeli, denimo, sindikati. Na simbolni ravni je do preboja v smislu medsebojne solidarnosti prišlo med lansko Parado ponosa, ki je potekala (resda zaradi naključja, ne zaradi dogovora) istega dne kot protesti proti izkoriščanju migrantskih delavcev«. Seveda pa je potrebno dodati, da družbeno marginalizirane skupine in njihovi »manjšinski« aktivisti lahko pridejo do svojega glasu znotraj gibanja 15o le, če jih širše gibanje prepozna za legitimne sogovorce. Čeprav teorija o demokraciji direktne akcije to legitimnost podaja vsakemu, Tea Hvala ugotavlja, da praktičen izraz gibanja pogosto poudarja klasično marksistično stališče, ki vprašanje identitet pomete pod vprašanje delavskega razreda: »Sama sem bila prepričana, da je ta puhlica umrla z jugoslovanskim socializmom vred, vendar se z njo v nekoliko posodobljeni različici srečujem tudi ob pogovorih z aktivisti in aktivistkami gibanja 15o, ki presenetljivo enoglasno trdijo (pred in po objavi kolumne sem se o tem pogovarjala kar z nekaj ljudmi), da bi ukvarjanje z identitetnimi in iz njih izhajajočimi (tudi socialnimi!) razlikami zastranilo problem in razdelilo gibanje na veliko manjših in zato manj učinkovitih frakcij. /…/ Strinjam se, da je osnovni problem ekonomski, vendar mu patriarhat – in z njim heteronormativnost – služita predobro, da bi ju lahko izločili iz polja analize in boja. Spolna in seksualna slepota gibanja tako še najbolj škodi njemu samemu«.
Okupirajmo LGBT!
Pravica do življenja pred pravico do dela
V newyorškem gibanju so lgbt-posamezniki že od vsega začetka precej vidni. Po nekaterih medijskih poročanjih naj bi celo tamkajšnjo osrednjo spletno stran gibanja vzpostavila skupina transseksualnih žensk. Na to, da je njihova vidnost v nekaterih primerih kaznovana tudi z nasiljem in diskriminacijo, je javnost opozorila medijsko odmevna zgodba o transseksualnem aktivistu Justinu Adkinsu, ki je bil deležen poniževanja newyorške policije, ko so ga aretirali na brooklynskem mostu. Homofobije in transfobije je bila deležna tudi Jennifer Julia Maskell iz ‘Queering OWS’: »Nekaterim ljudem so uničevali osebno lastnino (oblačila, šotore, itd.). Vendar ne poznam nikogar, ki bi bil zaradi pripadnosti lgbt-skupnosti fizično napaden. Osebno sem bila verbalno napadena, ko nas je nekdo vprašal, kaj pomeni lgbt, in ko smo odgovorili, je ta oseba odvrnila: ‘A, mislite pedre?’. /…/ Od nekoga, ki ni bil del gibanja, sem bila tudi poimenovana kot ‘ono’. Slišala sem, da so bili drugi verbalno napadeni, npr. transmoški, ki je bil ponavljajoče naslovljen z napačnim spolom, v številnih situacijah so ljudje govorili, ‘Ni mi všeč, da sem zraven njih’, s čimer so mislili na nas«. V povezavi z nasiljem, ki ga doživljajo lgbt-osebe, Jessica Neomi iz ‘OccupyEquality’ trdi, da zahteve deklaracije Okupirajmo Wall Street po ukinitvi diskriminacije lgbt-oseb na delovnem mestu niso dovolj, če nas v nekaterih delih sveta ubijajo. Homofobično nasilje v šolah številnim mladostnikom uničuje možnost kvalitetnega izobraževanja ter s tem ekonomsko uspešno prihodnost: »Lgbt-otroci so prikrajšani za pravico do izobraževanja brez strahu. Številne v šolah pretepajo sošolci ali jih zaradi tega, kako so videti ali kaj govorijo, nadlegujejo učitelji. Številni od njih so prisiljeni, da iz šol izstopijo in njihova ekonomska prihodnosti je ogrožena, saj se morajo truditi že za to, da pridejo na fakultete. Seveda so tisti otroci, ki se na koncu ubijejo, prikrajšani za kakršnokoli prihodnost. /…/ Preveč mladostnikov je vrženih iz doma zaradi njihove seksualnosti ali spolne identitete in so brezdomci«. V končni fazi pa so tukaj še temeljne lastniške pravice, kot dodaja Jessica Neomi, ki so lgbt-parom odtujene s prepovedjo enakopravnega sklepanja porok: »Zakonske pravice v ZDA vključujejo zvezne in državne ekonomske pravice o lastnini, ki vključujejo socialno zavarovanje, pokojnino, zdravstveno zavarovanje, dedovanje, itd. Za te pravice so ameriške lgbt-družine trenutno prikrajšane, medtem ko moramo z davki na dohodke, davki za socialno zavarovanje in napihnjenimi plačili zdravstvenega zavarovanja podpirati heteroseksističen zakonski življenjski stil«.
‘Roza pranje’ ali korporativna politika
Jessica Neomi opozarja tudi na korporativno financiranje protigejevske politike: »Trenutno se v ZDA soočamo z dvema oblikama korporacij. Ene so kapitalistične korporacije, ki podkupujejo politike, da glasujejo proti enakosti za lgbt-populacijo. Druge pa so korporativni teokratični kulti, ki se skrivajo za krščanstvom z namenom, da spodbujajo nasilje nad lgbt-osebami in podkupujejo politike, da glasujejo proti našim pravicam. To so t. i. ‘neprofitne’ organizacije, ki lobirajo politike«. John Waiblinger pa govori o pojavu t. i. ‘roza pranja’ (eng. ‘pink-washing’), situaciji, ko korporacije, ki ob nekaterih priložnostih podpirajo mainstreamovski lgbt-aktivizem, v nekaterih drugih primerih financirajo protigejevske politične kampanje ter homofobične politike: » /…/ Menimo, da je mit gejevskega ‘DINK’ (‘double income no kids’; slov. dvojni prihodek, brez otrok) zmota, ki so jo ustvarile korporativne tržne sile z namenom, da zreducirajo raznolikost lgbt-skupnosti na tržno nišo. Lgbt-posamezniki in njihove družine se soočajo s problemi kot vsi drugi in smo del 99 %. Nismo demografska skupina ali niša in zavračamo te korporativne kategorizacije. Mnogi smo mnenja, da v mainstreamovskem lgbt-gibanju (kot je npr. Human Rights Campaign) prevladuje korporativno financiranje in je preveč vpleteno v Demokratsko stranko. V ‘Queer Affinity Group’ se želimo vrniti h ‘grass roots’ gibanju, ki vsebuje polno raznolikost naših ljudi in naslavlja širok spekter problemov, s katerimi se srečuje naša raznolika skupnost – gibanje, kjer niso dominantni ‘voditelji’ in ‘washingtonski insajderji’«.
___________________________________________________________
