Sramotni izračun človekovih pravic

KOLUMNA

suzanatratnik

Foto: Nada Žgank/Memento

Razmišljam, kdaj se je začelo. Leta 1986 je feministična sekcija Lilit v Galeriji Škuc organizirala predvajanje dokumentarnega filma Nemi krik (The Silent Scream), ki ga je l. 1984 režiral Bernard Nathanson, ameriški porodničar in pripadnik gibanja pro-life. V filmu je z manipulativnimi ultrazvočnimi posnetki hotel prikazati neznosno trpljenje splavljenih zarodkov, ki ga kajpada povzročajo ženske, ki abortirajo, tako rekoč brezvestne detomorilke. Film je vzbudil veliko zanimanja in privabil tudi starejše obiskovalce in obiskovalke. Spominjam se zakonskega para, ki je zelo odločno nastopil proti splavu, češ da je moralno vprašljiv, a tudi povsem nepotreben, saj naj bi bilo mišljenje, da ženska svojega otroka ne bi zmogla preživljati, vedno le izgovor. Kajti če lahko prehraniš dva otroka, lahko tudi tri, če je dovolj župe za štiri usta, je bo tudi za pet, in tudi onadva imata pet otrok, kar pomeni veliko veselja pri kosilu. Skratka, če tole računico poenostavimo: kdor lahko nasiti enega otroka, jih lahko tudi šest.

Takrat v Galeriji Škuc me je presenetilo žolčno prepričanje nekaterih, kako »odveč« je pravica do abortusa, a verjela sem, da je šlo zgolj za naključje. Leta 1988 sem bila s prijateljicami na morju v hrvaškem Biogradu in pred vhodom v cerkev smo pobrale brošuro, v kateri je pisalo o strogem upoštevanju družinskih vrednot, poslušnosti otrok, o spoštovanju vloge moža in žene, o povečanju rodnosti … Takrat sem prvič pomislila, da socializem v Jugoslaviji resda crkuje, zato pa nastaja nekaj drugega. Začel se je namreč počasen vzpon klerofašizma. Kar se na čuden način prekriva s tem, da smo konec osemdesetih nosili bedže s prečrtanim 133. členom in tako zahtevali pravico do svobode govora. Tudi pravico do ugovora vesti, zlasti Jehovovih prič, ki jim je versko prepričanje prepovedovalo jemati puško v roke, česar v JLA seveda niso upoštevali in so jih zvečine zapirali. Takrat so se obvezne vojaške službe najhitreje rešili narkomani in homoseksualci.

Bojevale smo se za pravico do svobode govora in do ugovora vesti in z Natašo Sukič sva leta 1987 ustanovili lezbično skupino LL, sprva v okviru Škučeve feministične sekcije Lilit, leta 1988 kot samostojno sekcijo. Skupina LL je sodelovala tudi s takratno ZSMS – Zvezo socialistične mladine in z njeno sekretarko Ingrid Bakše, ki je bila ena prvih javnih in odločnih podpornic homoskupin. Enaintridesetega maja 1988 je izbruhnila afera JBTZ, ko sta slovenska služba državne varnosti in vojaška varnostna služba zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti aretirali Janeza Janšo, komentatorja Mladine, in Ivana Borštnerja, zastavnika JLA, štiri dni pozneje pa še notranjepolitičnega urednika Mladine Davida Tasiča, obtožen pa je bil tudi odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl. Takoj je bil ustanovljen Odbor za varstvo pravic Janeza Janše (kasneje Odbor za varstvo človekovih pravic), ki ga je vodil Igor Bavčar, in nekaj sestankov, ki so potekali v pisarniških prostorih na Kersnikovi 4, sva se udeležili tudi z Natašo Sukič. Nekega večera naju je obiskal Samo Resnik, član ZSMS in prijatelj Janeza Janše (in po slovenski osamosvojitvi njegov velik kritik), urednik in ljubitelj znanstvene fantastike. Prinesel je spreje in ves Rudnik, vključno s policijsko postajo, smo grafitirali z besedami: »Free Janša«* in »Zdravnika za Janšo«, ker mu v vojaškem zaporu kljub težavam s srcem niso omogočili zdravniškega pregleda. Pri ZSMS so natisnili tudi velike plakate z Janševo fotografijo in napisom »Janšo za predsednika«, seveda ZSMS. Plakate smo mi trije naslednji dan lepili po Bavarskem dvoru. Verjeli smo, da delamo pravo stvar, da se borimo za izpustitev nedolžnih ljudi in seveda za tako opevano svobodo govora, ki bo pozneje, v samostojni državi, geje in lezbijke spet postavila na zadnje mesto in legitimizirala sovražni govor ter hujskaštvo, Janez Janša pa bo zares postal premier in predsednik stranke SDS, ene tistih, ki bo proizvedla največ sovražnega govora in med razpravami o družinskem zakoniku v parlamentu javnost aktivno ščuvala proti gejem in lezbijkam.

Zato ne gre pozabiti enega prvih velikih poskusov preprečevanja pravice žensk do razpolaganja s svojim telesom – leta 2001 smo odgovarjali na referendumsko vprašanje: Ali se strinjate z novelo Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo? Z obkrožitvijo ZA ali PROTI smo glasovali o celotnem zakonu, ki se ni ukvarjal samo z ženskami brez partnerja ali z lezbijkami – toda predvsem zaradi teh ženskih pošasti je zakon padel. Nosila sem bedž »Svobodna.si« in šla sem volit za zakon OBMP. A pojavile so se tudi ostre kritike, da se o človekovih pravicah ne bi smelo glasovati. Počutila sem se nasrano, da sem sploh volila, in takrat sem si rekla, da nikoli več ne grem na noben tak referendum.

Zato mi vzbuja resne dvome smiselnost udeležbe na izsiljenem družinskem referendumu, ki ga je dovolilo še ustavno sodišče, s »pojasnilom«, da ni odločalo po zdravi pameti, ampak tehnično. Poleg vsega je zadnja različica zakona že močno okrnjena – desnica in kler sta izsilila spremembo dveh členov, a tudi to jim seveda ni in jim ne more biti dovolj, ker gre za globoko nerazumevanje in odpor do same homoseksualnosti, pravzaprav za simbolni boj, kajti predlog družinskega zakonika med drugim ureja enostransko posvojitev, ki je možna in izvedljiva že zdaj, zato ne prinaša nič bistveno novega. Eno samo ščuvanje je bil tudi ves rumeni rompompom Primčeve Civilne iniciative in peščice domoljubov v črnem pred parlamentom, poudarjanje »tradicionalne slovenske družine« (pa naj jo zaščiti UNESCO!), odvečen poduk o naravi, očetih in materah, obsesivno zbiranje podpisov na vseh (cerkvenih) procesijah ter razkazovanje v slovenskih narodnih nošah, ob katerem me vedno spreleti srh. Seveda so in morda bodo še enkrat dosegli svoje, saj pri nas pravice najraje krojimo z  zakonom številno močnejšega, po principu: »Več ko vas trdi isto, bolj imate prav«. Tako prevladajo zgolj tehnične rešitve oziroma število glasov, ne pa razum in argumenti. Takle imamo ob petindvajsetletnici lezbičnega gibanja, ki jo letos praznujemo.

Samo Resnik je umrl 14. aprila 2011. Slava mu.

____________________________________________

*»Osvobodimo Janšo«

 

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Zaton možatih žensk?

MEDIAŠIT  V septembrski Večerovi prilogi Bonbon smo brali članek o tem, ali...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja