“Če ste bolj zapečkarski tip in neradi potujete, pa bi si želeli kljub temu opraviti operacijo, prezrite pravkar prebrano in počakajte na naslednjo številko, kjer se boste lahko poučili o tem, kako stvar poteka v Sloveniji.” Tako se je končal moj članek v prejšnji številki Narobe. Tokratnega začenjam s popravkom: če ste bolj zapečkarski tip, raje na hitro obogatite in si uredite operacijo na domu. Že samo zbiranje informacij o postopku operacije me je namreč pripeljalo do spoznanja, da je bil Odisej navaden amater. Prava odisejada je priti do slovenskih strokovnjakov, ki bi nastopili kot kompetentni sogovorniki na to temo, kaj šele izvesti celoten postopek spremembe.
Resnici na ljubo, članek v majski številki bi moral vsebovati primerjavo Slovenije in Srbije, a ker so bili domači sogovorniki s Kirurškega sanatorija in Ambulante za mentalno zdravje tri tedne pred oddajo člankov »na dopustu, na službenem potovanju, v operacijski sobi, še ne v službi, ne več službi, trenutno nedosegljivi«, smo del projekta prestavili na jesen; taktika, ki se je izkazala kot le delno uspešna.
Ob zadnjem klicu na Ambulanto za mentalno zdravje v Ljubljani me je pričakal tale dialog:
Po vseh dosedanjih izkušnjah me tole presenečenje niti ne preseneti preveč … Naslednjo sredo mi po petih dneh vztrajnega klicanja v Kirurški sanatorij Rožna Dolina uspe na telefon dobiti kirurga Planinška, ki je del komisije, ki odloča o spremembi spola. Domeniva se, da se slišiva ponovno v nedeljo, ko se ponovno domeniva isto in ko se v sredo slišiva v tretje, potrdi, da mi bo v četrtek naklonil čas za intervju. V četrtek ob devetih zjutraj se oborožen z diktafonom, rezervnim diktafonom, pisalom, rezervnim pisalom in blokcem pojavim pri sprejemnem pultu sanatorija: »Dober dan, z dr. Planinškom sem dogovorjen ob devetih,« povem, in prijazna receptorka odvrne, da … ga … ni. Ni. NI! »Dr. Planinška ob četrtkih ni pri nas.«
Zabodeno gledam in nekoliko lovim pospešen dih, v mislih pa sestavljam možnosti. Zamešal sem dneve. Zamešal sem ure. Zamešal sem lokacije. Zamešal sem priimke. Receptorka je nekaj zamešala. Spomnim se, da imam njegovo telefonsko številko, se obesim na mobitel in oglasi se mi ležerni glas dr. Planinška, ki mi pojasni, da sva sicer zmenjena tam, kjer ga čakam, da pa je on na Polikliniki, kamor je skočil na eno operacijo. Naj nikar ne hitim, ker ne bo tako kmalu gotov.
Prebijem se skozi center nazaj do Poliklinike, si utrem pot skozi labirint hodnikov, sob in oddelkov in se znajdem tik pred vrati, za katerimi menda lahko najdem svojega potencialnega sogovornika. »Čez 10 minut bo,« me obvesti medicinska sestra in mi predlaga, naj se »tamle usedem in počakam.«
Sedem na udobno leseno klop in čakam deset minut, enkrat, dvakrat, trikrat, nato pa po petdesetih minutah sklenem, da bom uporabil Murphijev zakon v svoj prid in pokličem predstojnika Ambulante za mentalno zdravje, dr. Mravljeta, da bi preveril svojo tezo. »Ja, odsotnost ge. Otorepec zaradi bolezni pomeni, da trenutno v Sloveniji nimamo ekipe, ki bi se ukvarjala s področjem transseksualnosti. In ja, zdravstvena blagajna bi morala potemtakem odobriti brezplačno zdravljenje v tujini, ampak bi bilo treba napisati prošnjo,« mi pojasnjuje, medtem ko Murphy stopi v akcijo in pošlje na hodnik še dr. Planinška. Izza vrat nenadoma pogleda karikatura starejšega krtka: siva, skuštrana glava, obraz na pol zakrit s kirurško masko, na očalih pa dva črna tulca za povečavo: »Lot’r, prid’te not’r!« zakliče – nato pa vidi, da telefoniram in se vrne v ordinacijo, vrata pa se spet zaprejo.
Ravno toliko hitro, da še ni povsem nevljudno, odslovim dr. Mravljeta (zabeležka: kdor hoče brezplačno v Srbijo, ima zdaj priložnost) in se zaženem v vrata, za katerimi me zdaj pričaka popolnoma druga podoba: nasmejan, prijeten možak v rdeči kratki majici, ki me povabi na pijačo v bližnji lokal, da se bova v miru pogovorila. Še vedno nekam nejevoljno mu sledim, ampak čutim, da moje ogorčenje izginja, in ko se bližava mizi, zadovoljstvo nad tem, da mi je končno uspelo (Napisal bom ta članek!) nekako preglasi zoprnijo štirih mesecev neuspehov.
Na koga se lahko obrne oseba, ki si želi v Sloveniji urediti vse potrebno za spremembo spola in kako ta postopek poteka?
Prva postaja je psihiater, to je dr. Otorepec, ki je trenutno na bolniški. Ziherl je umrl, podmladka pa ni, tako da trenutno v Sloveniji nimamo ekipe, ki bi se s tem ukvarjala. Načeloma pa se postopek začne z obiskom psihiatra, ki počasi izoblikuje individualno psihiatrično oceno in zagotovi primeren tretma, ki je v najvišje dobro pacienta. To pomeni, da je v tem obdobju treba izključiti ostale možne diagnoze, med drugim transvestizem, homoseksualnost ali na primer nevrotično sociopatijo, kjer se oseba okliče za transseksualno, da bi tako pridobila medijsko in družbeno pozornost. V slednjem primeru bi namreč z operativno-hormonsko spremembo odstranili to, kar hrani ego te osebe in to bi v resnici porušilo notranje, psihično ravnovesje take osebe, ki bi potem, ko se ne bi več mogla napajati v izmenični vlogi žrtve/zmagovalca, postala nezadovoljna, depresivna.
Po naših izkušnjah gre pri transseksualnosti za osebno stisko. Transseksualne osebe niso izjemno ekstrovertirane, večinoma želijo neopazno skozi tranzicijo in zaživeti v spolu, ki ga čutijo kot svojega. S tem ne mislim, da nikoli ne spregovorijo o svoji izkušnji, ampak po pravilu ne iščejo medijskega pompa.
Koliko časa traja celoten postopek?
Ko se potrdi diagnoza transseksualnosti – približno po dveh letih – se komisija ponovno sestane. V Sloveniji se s tem namreč ukvarja petčlanska komisija, multidisciplinarna ekipa, katere del so poleg mene in dr. Otorepec še urolog, ginekolog in endokrinolog. Komisijo vedno vodi psihiater; ko ta potrdi diagnozo, se komisija ponovno sestane za odločanje o endokrini preobrazbi pacienta ali pacientke.
Teoretično obstajata dva spola, moški in ženski, a to sta ekstrema, med katerima so vse permutacije. Vsakdo od nas je malenkost vmes, čistega spola ni. Primarni spolni znaki so genomsko oziroma kromosomsko pogojeni, to je zapisano v celicah in se razvijajo že v maternici. Na nas v otroštvu vplivajo tudi kompleksni eksogeni dejavniki, ki sooblikujejo naš socialni spol. Sekundarni spolni znaki, npr. lasje, glas, porazdelitev maščobe itd., pa se pojavijo s puberteto; na te lahko vplivamo s hormonsko terapijo. Ta traja minimalno eno leto in v tem času pacient/ka redno obiskuje psihiatra, ki ocenjuje stopnjo zadovoljstva s spremembo. Idealno je namreč, če je prepoznavanje transseksualnosti pravočasno, torej karseda zgodaj, preden svoje delo opravijo prirojeni hormoni telesa. Če se oseba za hormonsko terapijo odloči pozneje, je treba upoštevati, da nekaterih lastnosti ni več mogoče spremeniti oziroma so spremembe omejene.
Pri transpacientih (torej FtM) je iluzorno pričakovati, da bo sam vnos testosterona poskrbel za sanjsko mišično maso – za to je treba delati; prav tako se lahko sčasoma pojavi plešavost, udar mozoljev ipd. Pri transpacientkah gre pogosto za nezadovoljstvo z lastnim videzom zaradi neskladnosti pričakovanj in realnosti: transseksualne ženske se ob vnosu estrogena soočajo s povečano telesno maščobo, prsi sicer malo porastejo, ampak ne dajejo nujno vtisa ženskega oprsja; kjer je bilo prej vitko, mišičasto telo, lahko nastane en »knedlček«. Prav tako lahko nastopijo težave ob stikih s socialnim okoljem, zato je pomembno, da pacienta v tem času spremlja psihiater.
Se lahko vaši klienti odločijo samo za hormonsko terapijo brez operativnega postopka?
Če je stopnja zadovoljstva s spremembo, nastalo s kemičnimi vplivi na shemo hormonov, dovolj visoka, se za nekatere paciente tukaj tranzicija zaključi in operativni poseg ni potreben. Na tej stopnji naj bi bilo možno, ob podpori komisije, tudi spremeniti ime, osebne dokumente in rojstni list. (Osebno ime je mogoče spremeniti kadarkoli, ne glede na proces tranzicije, z vlogo na upravni enoti in plačilom takse, ki znaša okoli 50 evrov, op. a.)
Za paciente in pacientke, ki jim hormonska terapija ne zadošča, se na tej točki začenja priprava na operativni poseg. Za operacijo je ključna odobritev endokrinologa, ki potrdi, da je pacient/ka v ustreznem zdravstvenem stanju. To obdobje v teoriji znaša eno leto, žal pa je čakalna doba precejšnja, hkrati pa so transseksualne osebe v isti čakalni vrsti s karcinomskimi pacienti, kar pomeni, da ima vsak urgentni pacient prednost in se zato čakalna doba za »neurgentne« operacije povečuje. Celoten postopek tranzicije zato lahko preseže minimalno teoretično dobo štirih let.
Koliko operacij povprečno naredite na leto?
V povprečju štiri na leto, je pa res, da zadnji dve leti nismo naredili nobene. Očitno nekje blokirajo operacije. Problem je tudi v tem, da celoten postopek plača država, ki je že nekaj časa na robu bankrota. Ena operacija, govorim na pamet, stane okrog 60.000 evrov, kar je precejšen strošek. Ravno zato se tudi držimo smernic, da ne oglašujemo naših storitev.
Kaj vse sodi v sklop operacij zaradi transseksualnosti?
Operacija prsnega koša in genitalij, pri transmoških tudi odstranitev jajčnikov, ki proizvajajo ženske spolne hormone.
Pa dodatne operacije, denimo spreminjanje ličnic ali čeljustnih kosti?
Ne, to ne sodi v paket brezplačnih operacij, ki jih krije država. Za slednje bi se morali pacienti odločati samoplačniško, na maksilofacialni kirurgiji, pri dr. Ihan. Netransženske imajo navadno poudarjene ličnice, čeljustne kosti pa bolj zaobljene, obraz v obliki jajčka; netransmoški pa imajo angulus, oglate čeljusti. Kdor bi želel popravljati te detajle, bi se moral tega lotiti samoplačniško. Že tako je država zmanjšala delež, ki ga krije pri teh operacijah, tako da ni več 100 %. Sedaj država pokrije strošek dela in uporabe prostorov, priskrbi tudi kader, ki vrši operacije – dodatne materiale, denimo penilno protezo, pa si mora plačati pacient sam.
Se ukvarjate tudi z operacijami interseksualnih pacientov?
Ne, to ni naša domena. S tem se ukvarjata dr. Šolfa in dr. Fettich, to je v sklopu ginekoloških operacij.
Kaj se zgodi v primeru, da potreba pacienta preseže vašo ponudbo, kam napotite pacienta?
To se še ni zgodilo. Ljubljanski KC je namreč najbolj znan center za mikrokirurgijo v Sloveniji, medtem ko je Kirurški Sanatorij vodilni v estetski kirurgiji. KC naredi le 5 % tega, kar naredi v istem obdobju Kirurški Sanatorij. Ne, iz Ljubljane ne bi nikogar poslal, denimo, na Ptuj. Ljubljana je bila nekaj časa vodila v Evropi na področju mikrokirugije, ampak sčasoma so te tehnike napredovale, Ljubljana pa … Sedaj je vodilni evropski center v Belgiji, v Ghentu.
Kaj je razlika med mikrokirurgijo in plastično kirurgijo?
Pri mikrokirurškem postopku odvzameš tkivo, ga na mizi oblikuješ in z žilicami povežeš na drugo mesto. Ko delaš iz punce fanta, gre za mikrokirurgijo. Ko delaš iz fanta punco, je to plastična kirurgija.
Kaj je največja težava, s katero se soočate pri operacijah?
Vpliv testosterona na naše paciente. Ob nenadnem povečanju nivoja testosterona mnogi postanejo agresivni in to bojevitost izražajo tudi v komunikaciji z nami. Spomnim se primera, ko je pacient dobil »VIP tretma« – vzeli smo ga preko vrste in namesto eno leto je čakal le en mesec. Operiral sem ga štirinajst ur in staknil tak išias, da sem komaj hodil, ampak naredil sem zelo lepo operacijo. Čez par dni sem dobil njegov mejl, v katerem mi je napisal, da smo grozni in neprofesionalni, ker je moral na začetek operacije čakati dvajset minut. Tega ne smeš jemati preveč osebno, ker to niso oni, to je testosteron, ki govori iz njih. Sem jo pa sicer še dobro odnesel. Naš kolega Šolinc, ki je dolgo let delal v našem v timu, je odpovedal sodelovanje prav zaradi nesoglasja z nekim pacientom. Operiral je transseksualca, ki je bil po izobrazbi pravnik, delal je faloplastijo, kar je zelo zahtevna operacija. Med operacijo je prišlo do zapleta in potrebno je bilo prekiniti mišično ovojnico na nogi. Od tega je ostala brazgotina, ampak s pacientom je bilo zdravstveno na koncu vse v redu in dobil je organ. Ko se je prebudil in zagledal brazgotino, je po*** in tožil Šolinca; vmes je celo naredil pravniški izpit in Šolinc je moral plačati odškodnino. Takrat je rekel, da ne bo več delal transseksualnih operacij, tako da sem ostal samo še jaz. [foto:siol.net]
