REPORT
Letošnje poletje sva z boljšo polovico pričakala v deželi, ki jo svet pozna po paelji, tapasih, flamenku, bikoborbah, nogometu, plažah in seveda simpatičnih fantih (guapos), zabavah in s slovenskega gledišča tudi po dokaj neobremenjenem odnosu družbe do gejev in lezbijk. Govor je seveda o Španiji, kjer vsako leto prirejajo parade ponosa (orgullos) v kar nekaj mestih: Alicante, Barcelona, Cartagena, Fuerteventura, Jerez, Madrid, Mallorca, Toledo, Sitges, Valencia, Zaragoza … Nama je v šestnajstih dneh uspelo obresti Madrid, Barcelono in Sitges, mavrično razvedrilo pa sva začinila z nogometnim navijanjem za Španijo, ki je ponovno osvojila naslov evropskega nogometnega prvaka.
V Madridu nama sredi vročinskega vala ni preostalo drugega, kot da sva se vsako popoldne zatekla na kopališče Lago, kjer sva dobila dnevni odmerek sonca, osvežitve in razgleda na zagorela telesa bolj ali manj postavnih fantov. Kopališče je obdano z zelenjem in zelo priljubljeno med geji, saj je bilo več kot polovica obiskovalcev »naših«. A še pomembnejše od tega je dejstvo, da se preostali ob tem niso prav nič vznemirjali, kljub temu da si je sem ter tja kakšen par izmenjal poljub ali nežen objem.
Gejevskemu turistu v Madridu zvečer zagotovo ni nikoli dolgčas, za kar poskrbi že iskanje tako značilnih tapasov. To se za neveščega obiskovalca lahko hitro spremeni v stresno beganje in iskanje kompromisnih rešitev v restavracijah s hitro prehrano. Za nebolečo izkušnjo se odpravite v bar El Tigre, ki ga boste našli na poti iz centra v Chueco, in kjer vam bodo poleg piva brez vprašanj postregli zvrhan krožnik nasitnih prigrizkov.
Chueca med nogometom in mavričnimi zastavami
Pred dvanajstimi leti se mi je še kot mulcu Chueca, gejevski predel v Madridu, zdel vznemirljivo alternativen, danes pa že kar preveč samoumeven in nezanimiv zaradi kopice nepotrebnih turistov. A uličice okoli trga so ljubke in privlačne ravno zaradi živahne gejevske scene. V daljni preteklosti so se v Chueco naselili študentje in posledično so tam nastale številne taverne, trgovine in gledališča, ki so soseski prinesle vsesplošno popularnost. Ko se je univerza preselila na drugo lokacijo, je Chueco preplavila dekadenca, ki je zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja območju prinesla slab sloves in izseljevanje nezadovoljnih stanovalcev. Izpraznjene poceni hiše so nato postale prostor za nove dejavnosti … in za nove prebivalce. Tam so se začeli naseljevati in ustvarjati umetniki, dizajnerji, geji. Povrnjena varnost in gejevska skupnost sta pripomogla k regeneraciji Chuece, ki je danes odprta za vse; z restavracijami, bari, galerijami, knjigarnami in modnimi trgovinami poleg gejev privablja tudi druge obiskovalce.
Ulice Chuece so dva dni pred parado dobesedno preplavili geji iz vseh koncev Španije in se začeli ogrevati za eno največjih parad ponosa na svetu. Pozitivno vzdušje je bilo dodatno začinjeno z veseljem ob nogometni zmagi Španije nad Portugalsko, ko se je španska nogometna ekipa po napeti tekmi s podaljški in prostimi streli le uvrstila v finale evropskega nogometnega prvenstva. Tekmo sva spremljala v pretežno gejevskem baru, in pokazalo se je, da stereotipi o nezanimanju gejev za nogomet v Španiji ne držijo popolnoma. Navijanje je bilo bučno, veselje ob zmagi pa nepopisno, saj smo si ob koncu tekme histerično popadali v objeme sreče. (In, prosim, nehajte zavijati z očmi!)
Prva parada ponosa v Madridu se je zgodila leta 1979, nekaj let po Francovi smrti, ki je v Španiji odprla vrata demokraciji. Madridske parade se zadnja leta udeležuje prek dva milijona ljudi. Čeprav tako velika parada pušča vtis, da gre zgolj za zabavo, je sporočilo vsake parade tudi politično. Letošnje sporočilo se je glasilo »Matrimonio igualitario«, kar lahko razumemo kot zavzemanje za enakopravnost porok.
Barcelona v dežju
Naju med zabave željno množico v Madridu tokrat ni bilo, saj sva morala isti vikend odhiteti k gostitelju v Barcelono, kjer je mesto že dihalo v pričakovanju tamkajšnje parade. Zbiranje na Plaza de la Universidad je obetalo: praznično napravljeni in razpoloženi transvestiti, razgaljeni in postavni mladci ter ostala razigrana raja s piščalkami in zastavami so se zibali ob ritmu glasbe, ki je bobnela s tovornjakov. Takoj ko je parada krenila na pot do dva kilometra oddaljenega cilja na Plaza de España, jo je prekinil močan dež, ki so ga že ves dan napovedovali težki črni oblaki. Nekateri smo zato v bližnjem lokalu, kamor smo se zatekli, raje počakali na nogometni finale med Španijo in Italijo, čeprav sem dvomil, da bo navijaško vzdušje takšno kot v Madridu, saj menda nekateri Katalonci celo v nogometu ne navijajo za Španijo. Lokal se je napolnil s prav pestro druščino: bučarke so ob vsakem golu za Španijo izražale zadovoljstvo z zadržanim kimanjem, skupina gluhonemih gejev in lezbijk je razposajeno krilila že pred tekmo, nekaj italijanskih obiskovalcev pa je bilo ob vsakem novem golu, ki ga je prejela njihova reprezentanca, vedno bolj skisanih.
Navijači Španije smo bili na drugi strani toliko bolj veseli in po osvojitvi evropskega pokala smo se hitro premaknili na Plaza de España, kjer bi se morala odviti velika zabava po zaključku parade ponosa. A zaradi dežja smo ostali prikrajšani tudi za ta obetaven žur na prostem. So se pa zato na trg začeli zgrinjati ponosni navijači s španskimi in katalonskimi zastavami, med katerimi se je po sili razmer znašla tudi kakšna mavrična. Množica se je povzpela na fontano, zganjala hrup, v zrak pošiljala rakete. Le dež je torej preprečil, da bi se na istem trgu družno veselili lgbt in nogometna skupnost, a pogled na takšno kičasto harmonijo dveh na videz nezdružljivih svetov bi bil verjetno preveč za naša homofobije vajena srca.
Večer sva nadaljevala z že tradicionalnim mojitom v nama ljubem baru La Chapelle, koder se poleg dobre pijače ter simpatičnega in nadvse pozornega osebja, ki nama je letos podarilo celo reklamne spodnjice, vedno najde tudi zanimiva družba za nadaljevanje večera. Ta se je tokrat zaključil v Metroju, diskoteki dvomljivega slovesa, do jutra pa so nama družbo poleg dveh domačinov delali še sveži prijatelji iz Srbije in že vidno zdelana »Angela Merkel«, ki je sicer popoldne še prisebna pozdravljala udeležence parade.
Traktorji in parada na plaži
V tretje gre rado, sva si rekla in svojo srečo s španskimi paradami čez teden dni preskusila še enkrat, tokrat v Sitgesu, med geji iz vse Evrope priljubljenem obmorskem letovišču blizu Barcelone. Tam se je odvila prav posebna parada na promenadi ob plaži. Vsaj kakšnih dvajset traktorjev, ki so jih za dogodek posodili okoliški kmetje, je bilo spredaj opremljenih z ozvočenjem, zadaj pa s kičastimi vozovi in še bolj kičastimi paraderji. Celo mesto je dihalo s parado: gladiatorji, medoti, dive, vladarice, kanarčki, mavrice, mišice in perje so bili prisotni na vsakem vogalu. Obiskovalci smo se pomešali med nastopajoče, se z njimi fotografirali in soustvarjali to na neki način intimno parado. To je bil dogodek z res pozitivnim vzdušjem in neverjetno energijo, ki se je po paradi prenesla na plaže in zvečer v bare in klube. Sitges, čigar meščani s parado in siceršnjim gostoljubjem do gejev z veseljem pobirajo roza evre, je pravi gejevski biser v senci Barcelone, ki se ga splača obiskati – in kjer sva midva končno doživela tudi najino letošnjo špansko parado.
Na poti nazaj sem razmišljal, kako Ljubljana dnevno izgublja roza evre. In malo tudi o tem, kako bi bilo, če bi bili tisti načičkani traktorji del ljubljanske Parade ponosa. Saj veste, Ljubljana je velika vas – in na vas sodijo tudi traktorji. Morda pa se splača poklicati na telefonsko številko kakšnega kmečkega združenja traktoristov Slovenije, sem pomislil, ali pa na kakšen aktiv kmečkih žena. Ob tej misli smo trdo pristali doma. Čisto tako, za opomin, da sem vedel, kam se vračam …
