Plošča: »Ko se vprašaš, ali se splača, je konec«

 

Okrogla1 600

Didžejke, bobnarke, glavne vokalistke v rock bendih … Še vedno prej izjema kot pravilo. Kakšen je danes položaj žensk v glasbeni industriji? Je mogoče kot ženska živeti od glasbe brez poudarjanja ženskih atributov na vsakem koraku? Kakšna je vloga glasbe pri ustvarjanju lezbične scene in lezbične skupnosti in v kakšnih pogojih nastajajo dela slovenskih lezbičnih glasbenih ustvarjalk?

V začetku decembra je v okviru festivala Lezbična četrt v Galeriji ŠKUC potekala brezmizna okrogla miza z naslovom Alternativni ritmi. Urška Sterle je ob tej priložnosti zaslišala pet slovenskih glasbenih ustvarjalk in didžejk, ki jih pomanjkanje kolegic v glasbenem svetu ni odvrnilo od ustvarjanja, temveč so pogumno orale ledino na slovenski sceni. O svojem delu so tako spregovorile kantavtorica Ksenija Jus, didžejke Nataša Sukič, Nina Dragičević in Nina Hudej, ter glasbenica in pevka skupine Niowt Mojca Krevel.

Udeleženke okrogle mize so najprej spregovorile o svojih začetkih, pri čemer so vse izpostavile »naravnost« in samoumevnost svojih glasbenih vlog. Prav tako se nobena izmed njih na začetku kariere ni srečala s težavami zaradi svojega spola, kar lahko morda pripišemo tudi njihovi odločnosti in neoziranju na mnenja drugih.

Nataša Sukič, dolgoletna rezidentna didžejka v legendarnem klubu K4 in ena izmed prvih slovenskih didžejk nasploh, nas je spomnila na ne tako zelo oddaljene čase, ko marsikatera današnja didžejska ugodnost ni bila sama po sebi umevna. Tako so plošče večinoma kupovali v tujini, včasih je bilo treba po kakšno celo do Münchena, prav tako pa pri nas ni bilo moč dobiti specializiranih didžejskih revij. Sama je vse, kar je zaslužila, vlagala nazaj v nakup novih plošč in opreme. V osemdesetih ni bilo nikakršnih kolektivov, didžej je sam vrtel glasbo tudi po sedem ur in več, za dodatno veselje pa so poskrbele še avdio kasete, ki so jih didžeji občasno uporabljali in ki jih je bilo, kajpada, potrebno prevrtavati. Še pomnite, tovariši? Ker je vrtela preveč progresivno in alter muziko, so Nataši Sukič kdaj pa kdaj v roke brezsramno porinili tudi seznam komadov, ki naj bi zadovoljili ciljno publiko tistega večera. Ob tem je Sukič izpostavila, da ji je prav lezbično občinstvo običajno izražalo največ podpore, saj naj bi jim, po njenem mnenju, veliko pomenilo, da glasbo vrti prav lezbijka, in naj bi bile zato bolj odprte do progresivnih ritmov.

Okrogla2 600

To potrdita tudi članici prvega slovenskega ženskega kolektiva didžejk Female’s’cream, Nina Dragičević in Nina Hudej, ki pa se nista strinjali z oceno, da se slovenska LGBT-scena ne zbira zaradi glasbe, temveč zgolj iz socialnih vzgibov. Poudarili sta, da je pomembno razvijati glasbeni okus obiskovalcev dogodkov in jim namesto pričakovanega ponuditi novosti, na kar naj bi bila LGBT-publika večinoma tudi pripravljena. Poleg omenjenih dveh kolektiv Female’s’cream tvori še sedem didžejk, glasbenih ustvarjalk, producentk in drugih, z glasbo povezanih gospodičen. Za takšen način dela so se odločile, ker je na sceni relativno malo žensk in so zato začutile potrebo po združitvi. Eden izmed njihovih projektov je skrb za glasbeno izobraževanje obiskovalcev in obiskovalk kluba Monokel, kjer se s’creamerke osredotočajo predvsem na kvalitetno elektronsko produkcijo, razmišljajo pa tudi o pokrivanju drugih žanrov.

Beseda je nato nanesla na pogoje ustvarjanja in vse udeleženke so potrdile že dolgo znano dejstvo, da se v Sloveniji zgolj z glasbo le stežka preživi. Mojca Krevel je s svojim bendom Niowt obredla domovino in kar precej tujih odrov, vendar kljub uspehu skupine v tujini in izdajanju plošč pri nemški založbi o kakšnih bajnih zaslužkih ni bilo govora. Vstop v glasbeno industrijo, tujo ali domačo, avtomatično prinese s seboj celo kopico zajedalcev, ki neusmiljeno odžirajo dobiček izvajalcem. Ves denar je bil tako porabljen za najem vadbenih prostorov ter včasih tudi za potne stroške, in čeprav je bil izkupiček od evropskih turnej nekoliko boljši, so člani ves zaslužek zavestno vlagali nazaj v bend. Pevka z gotovostjo zatrdi, da situacija tudi danes ni bistveno drugačna in da niti en slovenski rock bend ne živi izključno od svojega ustvarjanja. Se je pa po njenem mnenju bistveno izboljšala infrastruktura, saj je bil v preteklosti razkorak med Slovenijo (posebej na nastopih izven prestolnice) in tujino bistveno večji, predvsem kar se tiče profesionalnosti in opremljenosti.

»Nehajte nas tlačiti na trg,« pa pravi Ksenija Jus, samosvoja kantavtorica, podpisana pod kar osem albumov, ki pa mora kljub večkrat dokazanim umetniškim dosežkom vedno znova biti ponižujočo bitko za status samostojne kulturne delavke. Sama pravi, da se v zadnjih dvajsetih letih ni spremenilo prav nič, saj je obstoječa glasbena infrastruktura še vedno izjemno neprijazna do izvajalk. Sistem je ostal isti kot prej, le prenešen je bil v kapitalistične okvire, zaradi česar se morajo umetniki vedno znova dokazovati državi in prosjačiti za »neokusno podaljšanje statusa«. Ksenija Jus pravi, da se ne ozira nazaj in vedno gleda le naprej, kljub temu pa ne more mimo trenutnega stanja na področju »svobodne« umetnosti, ki ga označi za civilizacijsko dno.

Nobena izmed udeleženk svojega glasbenega razvoja torej ne more pripisati finančnim vzpodbudam. Njihovo pomanjkanje, kot izpostavi Nina Hudej, pa ne sme nikoli predstavljati ovire in oteževati ustvarjanja. Nina si je na primer uredila lasten studio, ki morda ni opremljen tako bogato kot kakšen večji, ji je pa zato vedno na voljo. Vse sodelujoče se strinjajo, da je potrebno izkoristiti razvoj tehnologije in nove priložnosti, ki so se z njim pojavile, ter dekletom nuditi možnosti za izobraževanje in delovanje skozi novonastale medije. Nekaj dni pred okroglo mizo smo na enem izmed dogodkov Lezbične četrti lahko poslušali komad, ki je bil posnet na mobilni telefon. Nina Hudej pravi, da je za ženske v glasbeni industriji izjemno pomembno, da so neodvisne, se ne ozirajo na druge, in delajo na tem, da so same tudi organizatorke in managerke, ne le izvajalke. Bistveno se ji zdi, na kaj kot umetnice pristajajo in »rolanje za potne stroške« se ji zdi nespodobno.

Mojca Krevel in Ksenija Jus v zaključek dodata, da se stari sistem sesuva, zato »potrebujemo gibek servis sposobnih ljudi«, ki bi lansirali glasbenike v mainstream – cilj, ki naj bi ga bilo po mnenju glasbenic danes lažje doseči kot kdajkoli prej.

Foto: Ana Marija Kanc

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Novice od tam 6

Posvojitve po evropsko Odbor ministrov Sveta Evrope je v Strasbourgu sprejel novo...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja