G-A-Y The Album
Ste si kdaj želeli imeti gejevski nočni klub kar pri sebi doma? Nič lažjega kot to. Od cilja vas loči zgolj nakup rotirajoče disko krogle primerne velikosti in nabava treh ploščkov z naslovom G-A-Y The Album. Z njimi znana londonska veriga nočnih klubov G-A-Y praznuje dvajsetletnico delovanja in boljše darilo bi si le težko omislili. Nedrja njihovih prizorišč (še posebej klub Heaven) so gostila marsikatero veliko ime pop glasbe in bil je že skrajni čas, da izdajo ultimativno zbirko komadov, ki bodo zadovoljili tako ljubitelje trenutne emtivijaže kot tudi nostalgične duše. Poleg klasik peder popa vas čaka še kup ekskluzivnih remiksov in obvezni dodatki sumljive narave, za katere nikoli ne bo povsem jasno, kdo jih je privlekel za mešalko. Od Britney Spears do Lady Gaga, od Madonne do Kylie, od Wham! (ja, resno) do Dolly Parton (brez heca). Če zanemarimo tistih nekaj neposrečenih vprašljivcev (remiks Celine Dion z My Heart Will Go On in podobne ježešmarije), imamo pred seboj fantastično glasbeno ponazoritev večera v prenekaterem evropskem gejevskem klubu komercialne narave. Če si boste poleg albuma in ogledalčaste kugle omislili še kakšno pivo v hladilniku in vklopili Grindr, pa vam za doživetje povprečne gejevske sobotne noči sploh ne bo več treba od doma.
Ocena: ♦♦♦♦
____________________
Icona Pop – This is… Icona Pop
Verjetno ste tudi sami v preteklih mesecih kdaj skoraj zapeljali v kakšen mostič, ko ste med vožnjo po naključju zaslišali švedski hit I love it in se je le-ta nepričakovano poklopil z vašim jeznim in vsega naveličanim razpoloženjem. Kljub apokaliptičnim elementom pa se zdi, da je glavno vodilo dveh deklet, ki se skrivata za imenom Icona Pop, zabava. Večina njunega prvenca za mednarodni trg sledi podobni formuli kot njun najuspešnejši komad, čeprav ga skoraj nobena pesem, morda z izjemo sumljivo namigujočega Girlfriend, ne doseže. Je pa album kljub temu v veliki meri pravzaprav en sam ljubi carpe diem z dodatkom poblaznelih hormonov in brezzavorne igrivosti. Icona Pop zvenita kot dve frendici, ki sta malce preveč popili, morda pojedli kakšno tabletko, in zdaj vso energijo usmerjata v petje ob komadu, ki se trenutno rola v njunem najljubšem klubu. In to v najboljšem možnem pomenu. Njuna glasba je takšna, kot sta oni sami: drzno zmagoslaven, osvežujoče hiperaktiven, pretirano samozavestno kičast in na trenutke prikupno trapast girl power synthpop/electropunk/house, ki v sebi združuje vse tisto najboljše, kar pop elektronika lahko ponudi. Katarza za tiste dni, ko bi najraje zakričali kakšno obscenost in nekajkrat boksnili bližnjo blazino.
Ocena: ♦♦♦♦
____________________
Swings Both Ways – Robbie Williams
Svinganje sem ter tja se v tem primeru ne nanaša (zgolj) na biseksualnost, temveč tudi na glasbeno zvrst, ki Williamsu nikakor ni tuja. Za razliko od prejšnjega megauspešnega poskusa svinganja Swing when you’re winning (2001) pa novi album poleg šopka priredb znanih komadov prinaša tudi šest novih avtorskih skladb in je še dodatno začinjen z zvezdniškimi dueti. Namesto Nicole Kidman z Williamsom tokrat flirta Rufus Wainwright (»Face it, Robbie, you’re a little bit gay.«), družbo pa mu delajo še Michael Bublé, Olly Murs, Kelly Clarkson in Lilly Allen. Lahkotnost je bila vedno ena izmed Robbijevih glavnih privlačnosti in tudi tokratni album je, z maloštevilnimi izjemami, slavospev uživanju življenja s številnimi zabavnimi vložki, pogosto tudi na lasten račun (recimo v komadu No One Likes A Fat Pop Star). Kombinacija karizme, smisla za šov in šarmantnega glasu se zopet izkaže za zmagovalno, prav tako se nepričakovano dobro združijo stare klasike in na novo napisani komadi bolj modernih vsebin. Izvedba gor ali dol, zgolj zadovoljive interpretacije v prisotnosti močne osebnosti postanejo ljubljenke občinstva. In Robbie vsekakor ve, kako biti ljudstvu všečen.
Ocena: ♦♦♦
