Portret: 100. letnica rojstva Tove Jansson

Tove Jansson, finsko-švedska pisateljica, ilustratorka in slikarka (1914-2001)

Tove Jansson se je rodila 9. avgusta 1914 v Helsinkih ilustratorki in grafični oblikovalki Signe Hammarsten iz Stockholma in finskemu kiparju Viktorju Janssonu. Kot ilustratorka, slikarka in pisateljica je bila aktivna več kot 70. let. Svoje prve ilustracije je objavila pri komaj 14. letih. Kot zadnje je sedemdeset let kasneje, leta 1998, objavila zbirko kratkih zgodb Messages. »Delo in ljubezen« je bil njen življenjsko moto. Bila je ena izmed prvih razkritih lezbijk na Finskem, ki je več kot štirideset let živela s partnerko Tuulikki Pietilä.

Tove Jansson je ena najbolj branih avtoric in avtorjev na Finskem, ki je najbolj znana po dogodivščinah muminov. Dela, ki so bila večinoma objavljena sredi 20. stoletja, so še danes zelo popularna in brana, ne le med finsko in švedsko govorečimi prebivalci Finske in Švedske, temveč po vsem svetu. Devet izdanih knjig je bilo skupaj prevedenih v 43 jezikov in prodanih v 15 milijonih izvodov. Danes je podjetje, ki ga je z mlajšim bratom ustanovila za zaščito avtorskih pravic, eno najbolj dobičkonosnih na Finskem, kjer ima skoraj vsak doma kakšno knjigo in promocijski izdelek s podobo muminov.

Rodila se je na Finskem, v umetniški družini. Pripadala je švedski manjšini in je zato govorila ter pisala v švedščini. Močno je bila navezana na mamo Signe Hammarsten. Ham, kot so ji pravili, je bila ena izmed treh pionirk gibanja Swedish Girl Guide, predhodnic švedskih sufražetk. Ko se je družina v pričakovanju rojstva Tove iz Pariza preselila v Helsinke, je študij umetnosti, učiteljske in kiparske ambicije za kratek čas postavila na stran. Kasneje se je posvetila ilustracijam, karikaturam in predvsem grafičnemu oblikovanju, s katerim je finančno preživljala družino, medtem ko se je oče posvečal kiparstvu in v obdobju vojn služboval v finski vojski.

V senci muminov se skrivajo njena druga literarna dela in stvaritve, ki so nemalokrat spregledane. Poleg pisateljskega talenta je imela izjemen likovni dar. Bila je ilustratorka in slikarka, kar je mnoga leta postavljala pred pisanje. Študirala je na slikarskih umetniških šolah, tudi v Parizu, vendar je študij predhodno zapustila. Ustvarila je številna tihožitja, krajine, portrete, abstraktne slike, slike na steklu, freske, ilustracije in karikature. Le finski satirični politični časopis Garm (1923–1953), namenjen švedskim intelektualnim krogom, je v obdobju petnajstih let objavil več kot 600 njenih ilustracij. Prvo karikaturo je objavila pri petnajstih letih, leta 1933 se je njena karikatura prvič pojavila na razstavi, istega leta je izšla njena prva knjiga ilustracij, deset let pozneje je v Helsinkih dočakala prvo samostojno razstavo, tej je leta 1946  sledila še ena, ki je požela dobre kritike. Tove je takrat veljala za eno izmed najbolj obetavnih mladih umetnic na Finskem. Oblikovala je številne knjižne ovitke, plakate in oglase. Napisala pa je tudi številna literarna dela za odrasle, ki so angleške prevode večinoma dočakali šele pred nekaj leti in so zato še danes med bralci izven Skandinavije pretežno neznana. Dela za odrasle lahko razdelimo na zbirke kratkih zgodb, ki jih je najraje pisala, in romane. Obojim se je posvetila v drugem delu svoje pisateljske poti. Prvo knjigo za odrasle je tako napisala pri 54. letih, zbirko kratkih zgodb The Sculptor’s Daughter (1969), v katerih je opisala prigode iz zgodnjega otroštva. Leto kasneje ji je umrla mati, kar je imelo močan vpliv na njeno pisanje v nadaljnjih letih, takrat je tudi naznanila konec zgodb o muminih.

Leta 1956 je na božični zabavi ob gramofonskem predvajalniku spoznala grafično oblikovalko Tuulikko Pietilä. Tisti večer sta predvajali svoje najljubše plošče in nobenega drugega nista pustili blizu gramofona. Pietiljo je povabila na ples, a jo je ta takrat zavrnila, ker se ji okoliščine niso zdele primerne. Kmalu po novem letu jo je Tove obiskala v njenem stanovanju, ob vinu sta poslušali glasbo, kar se je raztegnilo na skupnih 44. let. Živeli sta večinoma v Helsinkih, delovali v isti hiši z ločenima ateljejoma, delali na skupnih projektih, vplivali druga na drugo, potovali po svetu in si dovoljevali svobodo, ki sta jo obe potrebovali za svoje umetniško delo. Osemindvajset poletij sta v samoti in družbi prijateljev preživeli na otoku Klovharu v Finskem zalivu, kjer sta si, ko je bilo Tove petdeset let, zgradili poletno kočo. V Poletni zgodbi, verjetno njenem najbolj znanem romanu, je mogoče zaslediti opise tega odročnega otoka, na katerega sta prenehali zahajati, ko zaradi starosti nista imeli več dovolj moči. Zadnja leta sta delovno v celoti preživeli v Helsinkih, kjer je Tove preminula leta 2001, v 87. letu starosti, Pietilä pa osem let kasneje, v 92. letu starosti. Bili sta eden prvih razkritih lezbičnih parov na Finskem, pojavljali sta se v javnosti, se udeleževali umetniških in drugih, tudi državnih dogodkov ter proslav.

Tove Jansson je objavila okrog 30 knjig za otroke in odrasle. Za svoje pisanje je prejela številne ugledne nagrade, med njimi Andersenovo, ki ji je bila leta 1966 podeljena v Ljubljani. V svojem življenju in svojih delih, ki so bila manj ali bolj avtobiografska, je zagovarjala osebno svobodo, spoštovanje različnosti in iskanje samega sebe. Vse, kar je počela, je počela iz zanimanja in veselja ter tako skozi dolgoletno umetniško udejstvovanje ostala zvesta sama sebi.