»Kje si lahko dam tiča pofafat, kje si lahko dam rit pofukat?« poje Mick Jagger v pesmi Cocksucker Blues že daljnega leta 1970 – ob koncu dekade, ki je naznanila novo seksualno revolucijo – in ob koncu desetletja, ki ga je s koncertom na Altamontu (6. decemebra 1969) sam pomagal pokopati, ko so pod odrom pripadniki motorističnega združenja Hell’s Angels, ki so jih Rolling Stonesi najeli za varnostnike, do smrti zabodli osemnajstletnega temnopoltega Mereditha Hunterja. Predzgodba, zakaj pesmi Cocksucker Blues nikoli ne slišite na radijskih postajah, Satisfaction ali Sympathy For The Devil pa (pre)večkrat, gre nekako takole.
Da so bili Beatli pridni, poštirkani fantje in da so bili Stonesi poredni, potrebni pobalini oziroma da so oboje kot take tržili, najbrž ni treba posebej razlagati. A da bodo šli Stonesi tako daleč, si takrat ni mislil nihče. Najbrž niti androgeni s polnimi ustnicami obdarjeni Mick Jagger, prvi frontman, ki se je poigraval s konvencionalnim dojemanjem družbenega ter biološkega spola in vsaj navidezno biseksualnostjo. Isti Mick Jagger, ki je na televizijskem šovu Eda Sullivana v ZDA leta 1967, torej le tri leta pred Cocksucker Bluesom, pristal na kompromis in spremenil svoj tekst sugestivne pesmi Let’s Spend The Night Together v »let’s spend some time together«, da bi ga lahko videlo nastopati 70 milijonov gledalcev. Da je med petjem tega dela pesmi očitno zavijal z očmi, ni bilo dovolj. Zgodovina rocka si je to zapisala in mu kot glasniku neke uporniške generacije to še danes zameri. Jim Morrison, ki je bil nekakšna bolj poetična in manj poženščena različica Jaggerja, na ta kompromis v isti oddaji istega leta ni pristal. Predlagani popravek za konzervativno Ameriko v pesmi Light My Fire je ignoriral in namesto »girl, we couldn’t get much better« vseeno odpel »girl, we couldn’t get much higher«. Doorse zaradi tega v to takrat najbolj priljubljeno oddajo niso več nikoli povabili, a Jim si tega ni kaj preveč gnal k srcu – pripomnil je le, »saj smo v tej oddaji tako ali tako že nastopili«.
V postelji z Davidom Bowiejem
Stonesi so se igranja z vprašanjem spola dotaknili že prej, a lahko bi rekli, da so ga do takrat zgolj oplazili. Na naslovnici male plošče Have You Seen Your Mother, Baby, Standing In The Shadow so se pojavili v ženskih oblačilih, a Jaggerju se to ni zdelo nič gejevskega, temveč je to označil kot nekaj »zelo angleškega«. Istega leta, kot je nastal Cocskucker Blues, je v kinematografe po svetu prišel kultni film Performance, kjer Jagger v naslovni vlogi igra venečega biseksualnega rock zvezdnika in je nastal pod režisersko taktirko Donalda Cammella in Nicolasa Roega. Prvi je napisal tudi scenarij, na katerega je vplival predvsem argentinski pisatelj Jorges Luis Borges. Film v ospredje postavlja identiteto, tudi spolno. Jaggerju sicer pravzaprav ni bilo treba kaj prida igrati, saj mu je bil lik Turnerja pisan na kožo, leta 2009 pa mu je prav za to vlogo revija Film Comment dodelila naziv »najboljšega performansa glasbenika v filmu«. Namigovanja o dejanskih zakulisnih homoseksualnih odnosih med člani Rolling Stonesov so bila vedno zavita v tančico skrivnosti in so se širila bolj od ust do ust kot prek fotografij ali osebnih izpovedi. Nekdanje Jaggerjevo dekle in glasbenica Marianne Faithfull je v svoji avtobiografiji razkrila, da je Mick nekoč med seksom v šestdesetih izjavil, da bi rad svojemu sobendašu Keithu Richardsu pofafal tiča in da je bila v odnosu tega skladateljskega para v mladosti vedno nekakšna homoerotična napetost. Richards sicer Jaggerja rad označuje za svojo »soprogo« in trdi, da je to njegovo najdaljše razmerje, ki je podobno zakonu, da pa je zgolj platonsko. Neuničljivi Keith pa je v svoji nedavni avtobiografski knjigi Life pokomentiral odnos med Mickom in že pokojnim članom Rolling Stonesov Brianom Jonesom, za katera se je tudi šušljalo, da ustvarjata »nekaj več« kot le glasbo. Richards je zaključil tako, da resnice ne bomo nikoli izvedeli, saj eden od njiju o tem ne želi govoriti, drugi pa je mrtev. Za vrh ledene gore, ki je pravzaprav bolj oblak dima, pa je poskrbela nekdanja soprogra Davida Bowieja, Angela, ki je v pogovornem televizijskem šovu Joan Rivers leta 1990 izdala, da je leta 1973, ko je prišla domov, v postelji zasačila Micka in Davida – gola in zmačkana. Kasneje, po posredovanju Jaggerjevih in Bowiejevih odvetnikov, da se med njima nikoli ni zgodilo nič, je vztrajala, da ju je zagotovo našla gola v postelji, a dodala, da to sicer še ne pomeni, da se je med njima karkoli zgodilo. Incident je rekonstruiran tudi v filmu Velvet Goldmine (1998), spremenjena so le imena vpletenih. Bowie je sicer svojo odprto seksualnost v začetku sedemdesetih s svojim alter egom Ziggyjem Stardustom, biseksualnim vesoljskim zvezdnikom, ki je bil na čelu glam rock gibanja, dobro unovčil. Ali je šlo res le zgolj za uspešno promocijo? Angela pravi, da je bil obseden s trojčki – v teh menage a trois pa, tako nekdanja gospa Bowie, ni bil izbirčen glede spolov vpletenih in je bil vajen tako žensk kot moških.
Urok besedne zveze Cocksucker Blues se nadaljuje
Pesem Cocksucker Blues, znano tudi kot Schoolboy Blues, je Mick Jagger napisal leta 1970, ker so bili Stonesi pogodbeno obligirani za založbo Decca, ki so jo zapuščali, ker jih je držala v primežu nekakšnega sužnjelastniškega razmerja, posneti še eno skladbo. In Cocksucker Blues je bil ultimativni fuck off kravatarjem v pisarnah založbe, ki so Stonese videli kot stroj za tiskanje denarja, saj so vedeli, da pesmi s takšnim besedilom ne bodo nikoli izdali. In res je še do danes niso izdali. Tako je Cocksucker Blues romal v klet – v arhiv. Kasneje se je, seveda, pojavil na bootleg-ploščah, danes ga lahko slišite prek spleta. Stonesi pa s to besedno zvezo niso imeli sreče niti dve leti kasneje – leta 1972 je namreč fotograf Robert Frank dokumentiral njihovo turnejo po ZDA, ki še danes velja za najbolj divjo v zgodovini rokenrola. Dogajanje na odru je v dokumentarcu, naslovljenem Cocksucker Blues, zasenčilo dogajanje v zaodrju, ki ni bilo nič drugega kot necenzurirana in eksplicitna vožnja skozi seks in droge. Ko so si člani skupine in njihov menedžment ogledali Frankov dokumentarec, so se strinjali, da bi lahko samo še bolj škodoval njihovemu že tako zloglasnemu imidžu, in ker so se zbali, da bi jim lahko zaradi njega prepovedali vstop v ZDA (in še kam), so se ga odločili blokirati in to po sodni poti. Filma avtor še do danes ne sme prikazati več kot štirikrat letno in ob njegovem vrtenju mora biti vedno fizično prisoten. Pred dvema letoma je bil, denimo, na ogled v muzeju sodobne umetnosti v New Yorku MoMa v sklopu festivala 50 let Rolling Stonesov na filmu.
Vsakokrat ve, kam ga vtaknit
Pesem Cocksucker Blues so Stonesi v svoji celotni več kot pol stoletja dolgi karieri obudili samo enkrat in še to na vajah za turnejo osem let kasneje – ob izidu albuma Some Girls (1978), na katerem najdemo še eno pesem s homoseksualno tematiko (When The Whip Comes Down), ki pa je veliko manj grafična, saj govori bolj o diskriminaciji oziroma o mladem geju, ki potuje od New Yorka do Los Angelesa in mu povsod pljuvajo v obraz. Posnetek vnovične oživitve pesmi Cocksucker Blues na vajah v studiu Bearsville je k sreči zabeležen. Iz počasnega akustičnega bluesa, kot poznamo pesem v originalu, je nastala hitrejša in surovejša električna različica, ki jo najdete na bootleg-posnetkih, naslovljenih The Complete Woodstock Tapes, zaokrožila pa je kakopak tudi po spletu. In o čem pesem Cocksucker Blues pravzaprav govori? Kaj je v tem besedilu tako nezaslišanega in spornega? Moraliste po vsej verjetnosti zmoti neposrednost in kontroverznost teksta. Govori namreč o šolarju (ali gre za srednješolca ali za študenta, ni izključno navedeno), ki z dežele pride v glavno mesto. Jagger v tem molovskem blues standardu poje v prvi osebi: »Toliko sem slišal o Londonu, zato sem se odločil, da ga raziščem.« Kot je značilno za rokenrol, sploh pa za Rolling Stonese, je pričakovati, da je prva kitica le nekakšen nedolžen uvod, ki je samo še korak stran od razvrata, ki ga napoveduje naslov. Za »osamljenega šolarja« se namreč izkaže, da je gejevski prostitut, ki se preživlja s pobiranjem moških po londonskih ulicah in parkih. V eksplicitnem refrenu, ki se pojavi po vsaki od kitic, pa prepeva, da si želi nekoga, ki bi mu ga »pofafal« oziroma ga »pofukal« in da, čeprav je brez denarja, ve, kam ga vtakniti vsakokrat. »Vprašal sem mladega policista, ali bi me zaprl čez noč,« se ponudi prvi stranki v modri uniformi in ga opozori o svoji neizkušenosti, češ, da je imel do zdaj le pujse na deželi in da so bili nekateri »v redu«. »Pofukal me je s svojim pendrekom, njegova čelada pa je bila pretesna,« zaključi zadnjo kitico, pesem pa konča s skoraj neslišnim izdihom in vdanostjo v usodo, ki jo vodi poželenje, da ostaja »osamljen šolar v vašem mestu«. In ostalo je zgodovina.
