V okviru 15. Mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče zore je marca letos potekala razstava Skozi njene oči. Utrinki lezbično-feministične produkcije. Kuratorke Ana Grobler, Jasna Klančišar in Tadeja Pirih ter kurator Sebastian Krawczyk so k sodelovanju povabili Mašo Cvar, Andrejo Gomišček, Ano Grobler, Marino Gržinič, Petro Hrovatin, Ano Marijo Kanc, Jasno Klančišar, Matejo Lojen, Aprilijo Lužar, Lezbično-feministično univerzo (LFU), Zvonko Simčič, Alenko Spacal, Aino Šmid, Vstajo Lezbosov in Nado Žgank.
Razstava, ki jo je gostila KUD Mreža/Galerija Alkatraz, že v naslovu opozori na svoj primanjkljaj, saj ni pregledna, torej ne zajame vseh avtoric, hkrati pa implicira, da gre za ženske umetnice, feministke, lezbijke.
In kaj je tisto, kar pri tej razstavi najbolj pritegne? Ravno to, da takšnih ali njej podobnih razstav preprosto ne videvamo. V arhivih nekdanjih jugoslovanskih držav in tudi širše evropsko takšnih pregledov lezbične in/ali feministične umetnosti ni. Kar pa ne pomeni, da razstav, kjer razstavljajo zgolj umetnice, ni, temveč da ne najdemo razstav, kjer bi se ženski družbenokritični glas videl kot relevanten za družbenokritičnega in predvsem samozadostnega. To dokazuje, da sta feministična in lezbična tematika potisnjeni na obrobje tudi v umetnosti. Tematika se kot samozadostna ne zdi dovolj in je tako, sicer redko, del drugih družbenokritičnih tematik, torej zgolj na sekundarni ravni.
Kje je torej prostor lezbičnih umetnosti? V kavarnah, v info točki galerije, v nočnih klubih. Zakaj ne v galeriji ‒ ali drugače ‒ zakaj šele zdaj po tridesetih letih ustvarjanja v galeriji?
Morda je skupinski lezbični glas res premočan in prenevaren, zato se ga preprosto označi za nepomembnega in se mu obrne hrbet. Vedeti moramo, da so nekatere izmed teh avtoric umetnice, ki imajo prostor v galerijah, ampak le kot posameznice.
Kustosinja in kuratorka edinih tovrstnih razstav pri nas, Jasna Klančišar, ki je bila tudi ena izmed pobudnic za to razstavo, v svojih intervjujih vseskozi opozarja na brezbrižnost, nezanimanje ali celo odvračanje slovenskih galerij od tovrstnih razstav.
Tovrstne razstave, čeprav jih morda ne bi smeli tako imenovati, saj niso bile postavljene v razstavnih prostorih, temveč na zasilnih stenah, ki so napovedovale to veliko in predvsem ključno zbirko lezbično-feministične produkcije, so vključno s to razstavo mediji popolnoma spregledali. Taki sta na primer Nomadinje in Dokumentirana preteklost. Obe nastali v okviru festivala Lezbična četrt, obe izjemno kvalitetni, konceptualno dodelani, druga morda celo konstruktivistično, smiselni in predvsem nujni za slovenski prostor.
Zakaj so te razstave nujne? To so projekti, ki učijo – njihovo vsebino sestavljajo popisi zgodovine, sežejo v same začetke in jih vizualno beležijo z besedami, fotografijami, videi, razglednicami, slikanicami … Projekti najbolj odkritega in razgaljenega, ki teži k družbenemu, saj je to edini način, da se v celoti realizira. Doživljanja, ki žensko goloto opolnomočijo in ne slečejo. Revolucionarni pohodi, ki z grafiti posežejo v samo bistvo aktivizma in rešilni kalčki humorja skozi majhne lutke velikih dejanj.
Poleg vsega tega pa je razstava tudi nekakšen časovni pregled lezbično-feminističnega ustvarjanja, ki v celotnem sklopu ni moteče. Videi bi se morda zdeli bolj zgodovinski artefakti, prav tako razglednice, a ravno nasprotno. Razstava dokazuje, da so vsebine, ki so jih avtorice čutile kot problematične že dvajset let nazaj, še vedno aktualne in prav nič izven časa.
Razstava Skozi njene oči je pregled mnogih vsebin skozi oči različnih umetnic in preko vseh umetniških medijev. Tako na prvi pogled težko govorimo o homogenosti razstave, vendar je drugi pregled večinoma nujen, saj se nam razkrije trdna rdeča nit. Od politike do humorja. Od osebne stiske do vstajniških pohodov. Od slikanice do spolnosti. Vse zbrano v ključno kritiko. Poziv k sprejemanju, dojemanju in spreminjanju.
Foto: Maja Ličen, Sunčan Stone, Rebeka Bernetič
