Erica Fischer: Vedno na strani Aimée

Erica Fischer, Aimeé & Jaguar, Škuc-Lambda, 2007 

»1. januarja bo dvajset let, odkar sem se preselila v Nemčijo,« zamišljeno pove, tik preden se odpravi skozi carinsko kontrolo na Brniku. »In to je hkrati moj rojstni dan. Petinšestdeseti,« hudomušna doda Erica Fischer. Enajst avtorskih knjig, nešteto člankov, radijskih oddaj in govorov, veliko prevodov (marsikaj od tega skrbno dokumentirano na njeni spletni strani www.erica-fischer.de) in predvsem veliko tistega, povedanega med vrsticami: dovolj materiala, da bi lahko z njim zapolnil kar nekaj običajnih življenj … 

Dve desetletji, ki jih je preživela v Nemčiji, od tega dobršen del v Berlinu, sta ji omogočili, da je lahko zavzela zdravo distanco do še vedno provincialne Avstrije, kjer se nikoli ne moreš zvaliti iz predalčka, v katerega so te nekoč vtaknili. »Gospa Fischer, pa vi resno mislite, da ste zmožni resocializacije?« jo je čisto resno vprašal urednik avstrijskega nacionalnega radia, kamor se je pred leti prijavila na razpis za delovno mesto. »Dejansko je imel prav,« pripoveduje danes, »veliko vprašanje je, ali bi lahko v tistem ozkem, zateglem avstrijskem prostoru še dala kaj iz sebe. Potem ko je zaradi političnih igric propadla moja kandidatura na listi Zelenih za državnozborske volitve, sem vedela, da moram ven. Potrebovala sem širino, odprtost. Dejstvo, da me ni v Nemčiji nihče poznal, da te tam ne presojajo na podlagi preteklega dela, ampak po tem, kar dejansko narediš, napišeš, je bilo zame pravo olajšanje. Tu me ne etiketirajo kot aktivistko, tu sem pisateljica,« se še nasmehne.

Feministka

Seveda, v Avstriji je zgodba drugačna. V sedemdesetih letih je bila ena od pionirk novega feminističnega vala, soustanoviteljica avstrijskega Novega ženskega gibanja in feminističnega časopisa AUF – eine Frauenzeitschrift, ena od iniciatork kultne dunajske knjigarne Frauenzimmer (Ženska soba), ki je prav v letu 2007 ob svoji tridesetletnici uprizorila veliko rojstnodnevno zabavo. Dejstvo, da je bila knjigarna po Ericinih besedah v nasprotju s svojima precej »bolj radikalnima berlinskima sestrama« od vsega začetka »tolerantna, kompetentna, ustrežljiva in nikoli izključujoča«, jo je vsa ta leta ohranjalo pri življenju. Pa vendarle je tudi ona že kmalu po evforičnih ovacijah ob tridesetletnici morala zapreti svoja vrata. Finančni izračun se ni in ni izšel. »Dokler bodo obstajale kavarne in knjigarna Frauenzimmer, bom imela na Dunaju svoj kovček,« je v rojstnodnevni čestitki zapisala Erica Fischer. Še dobro, da so ostale  kavarne.

Slovanofilka

In kovčke ima Erica Fischer marsikje. Ne le na Dunaju, temveč tudi v Zenici, kjer je preživela dneve in tedne v multietničnem centru Medica, kamor so se med vojno v bivši Jugoslaviji zatekale ženske z ekstremno travmatičnimi izkušnjami. In v Dalmaciji, od koder je nenazadnje doma Ivica, prva najstniška ljubezen, ki ji je na Dunaj pošiljal Heinejeve pesmi in posušene rože, in kjer danes živi kar nekaj tistih pravih prijateljic. Pa v Istri – knjiga o italijanskih komunistih, ki so se po vojni načrtno preselili v jugoslovansko Istro, je le eden njenih načrtovanih projektov. Tudi če je v St. Albansu v Angliji, kamor so leta 1938 z Dunaja emigrirali njeni starši, ne čaka ravno kovček, pa jo nanj vežejo spomini na rano otroštvo – in britansko državljanstvo, ki ga od nekdaj vestno navaja poleg avstrijskega. Zadnje čase pa pušča svojo prtljago predvsem v Krakavu. Lastne korenine – mama je bila Judinja poljskega rodu – jo vedno bolj vlečejo k sebi. Intenzivno se uči poljščine – in je kar malo razočarana, ko jo natakar v ljubljanskem Petit Caféju ob njenem poskusu komunikacije v poljščini le nerazumevajoče pogleduje. Veliko let je potrebovala, da je lahko napisala Nebeško cesto, zgodbo svoje družine (Himmelstraße; Rowohlt, 2007), in usoda Judinje Felice Schragenheim, ki jo je za vedno ujela v uspešnici Aimée & Jaguar, je bila v sestavljanju mozaika lastne identitete gotovo pomemben kos.

Pisateljica

Ljubezenska zgodba med 29-letno Lilly Wust, povsem povprečno ženo nemškega vojaka in materjo štirih otrok, ter 21-letno privlačno, radoživo, črnolaso Judinjo Felice, je že sama po sebi snov, ki mami in omamlja. Če k temu dodamo še Berlin leta 1943 ter okoli romantične lezbične ljubezni ovijemo historično ozadje t. i. judovskega vprašanja ter stalno preteče življenjske nevarnosti, je zmagovita formula za uspešen roman, ki je prav v teh dneh doživel že dvajseto prevodno izdajo, že skorajda tu. Kar »manjka«, je happy end. Ki pa ga ni in ga ne more biti. Ker knjiga temelji na zgodovinsko preverljivih dejstvih, pismih, pesmih, dnevniških zapiskih in pričevanjih, iz česar nastane večglasna, avtentična pripoved, ki prepričljivo zarisuje podobo nekega časa: skrajno intimno in skrajno eksemplarično hkrati. »Počaščena sem, da ste tu v Sloveniji knjigo označili za roman,« pravi Erica, »pri nas so jo uvrstili bolj med zgodovinske dokumente.« Seveda je roman, kaj pa drugega. Že dejstvo, da so se ji po izidu oglasili preživeli in preživele, ki so oporekali njenemu tolmačenju zgodbe, govori zase. Pa seveda dialogi, komentarji, razlage, fikcionalni opisi, ljubezenske scene – film, ki se je odvil v njeni glavi, je gotovo le ena od možnih, pa čeprav zelo verjetnih in prepričljivih interpretacij. Da je ob tem njeno srce bílo bolj za Felice, niti ne skriva. In da lahko pri Lilly – kljub njenemu navideznemu poveličevanju judovstva – zlahka opaziš prikriti antisemitizem, tudi ne. Erica Fischer tudi pri iskanju tanke linije med poezijo in resničnostjo ni mogla iz svoje angažirane kože. Tudi zato je za literarni večer v galeriji Škuc sprva izbrala le odlomke, ki kritično osvetljujejo Lilly Wust in njeno zatajevano nacistično obarvanost. »Kaj pa njuna prva ljubezenska noč?« jo podrezam, »zame je to ena najlepših ljubezenskih scen sploh.« »Misliš?« me nejeverno pogleda izpod čela. »Še nikoli je nisem brala v javnosti.«

Tokrat je bilo prvič. Dolgo ploskanje je povedalo vse.

Tags from the story
Written By
More from Irena Samide

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja