Parada ponosa po pariško

REPORT

Mavrični utrip Pariza

Seznam kulturno zgodovinskih znamenitosti, umetniških lepot, arhitekturnih dosežkov, muzejev in galerij, ki jih ponuja francoska metropola, je neizčrpen. Dejstvo, da si ob nekajdnevnem obisku Pariza vsega nikakor ne moremo ogledati, deluje pomirjujoče in preudarno. Tem bolj, ker mesto že s svojim vzdušjem polnokrvno pritegne obiskovalca in ga vrže v vrtinec svojih čarov, posebnosti ter kontrastov. Pisan vrvež in prekipevajoča energija se čutita vsepovsod, lahko se enostavno prepustimo njunemu toku in brez turističnih vodnikov, zemljevidov ali informacij bomo našli kratko malo vse. Tudi tisto, česar navsezadnje sploh nismo iskali.

pariz_eva

Montparnaška četrt

V mestu luči in romantike sem se to poletje znašla tudi sama in lahko pritrdim, da je presenetljiva energija Pariza oplazila tudi mene. Bilo je veliko primerov in situacij, ki so se med ogledom mestnih znamenitosti odvijali povsem nepričakovano, a vendarle suvereno. Kakor da bi bila vsa literatura o Parizu, bodisi zgodovinska, poljudnoznanstvena ali leposlovna, in vsa mestna obeležja, v popolnem navzkrižju z njegovim življenjem tu in zdaj. Kot film, ki se ne drži scenarija in je, začuda, še toliko popolnejši, samonikel ter neponovljiv.

pariz3_300Med drugim sem si ogledala pariško četrt Montparnasse v južnem delu mesta, ki je v tridesetih letih 20. stoletja veljala za cvetoče umetniško in literarno središče. Tu so se sestajali številni znani ali manj znani novodobni francoski slikarji, kiparji, pesniki in pisatelji. Kipeče bohemsko življenje s številnimi ateljeji in klubi je v montparnaško četrt privabljalo tudi mnoge tuje umetniške genije. Obdobje razcveta in umetniškega zanosa je prekinila druga svetovna vojna, ki je, podobno kot drugod v Parizu, razblinila zbirališča umetniških duš in ohladila vrelišča bohemstva.

Pridih modernosti, ki veje iz četrti predvsem danes, je naznanila izgradnja znamenite pisarniške stolpnice Tour Montparnasse leta 1973, ki je druga najvišja stolpnica v Evropi. V Parizu je ne moremo prezreti, saj se nam z višino 209 metrov, pogled nanjo ponuja pravzaprav od vsepovsod. Navkljub absolutno modernemu slogu številnih poslovnih objektov in nakupovalnih središč, pa Montparnasse k sreči ni izgubil svojega nekdanjega šarma. Ta pariški predel je izjemno živahen in premore obilo slovitih kavarn, ki privabljajo pisane množice z vseh koncev sveta. Četrt še posebej oživi ob koncu tedna, ko jo preplavi filmska publika.

pariz5_300Ni naključje, da sem se o montparnaški spontani radoživosti prepričala tudi sama, čeprav sem se sicer tam vrtela s povsem drugimi nagibi. Ogledala sem si montparnaško pokopališče, kjer je pokopanih mnogo slavnih Parižanov, zlasti umetnikov in intelektualcev, ter se nato podala še v znamenite pariške katakombe nedaleč stran. Vtisi poduhovljenosti, miru in kontemplacije, ki navadno navdajajo človeka po obisku podobnih mirnih kotičkov, pa niso trajali dolgo.

Prometni zamašek in zmeda ter hupanje v enem od večjih križišč je naznanjal, da se v neposredni bližini nekaj dogaja. Avenija, na katero sem se slepo podala, je bila zaprta za promet in videti je bilo, kot da bi se življenje za hip ustavilo. V lahnem vetrcu so se po cesti vrtinčile smeti sila umazanega Pariza, v senci pod drevesom je skrit med dvema avtomobiloma spal brezdomec, drugače pa razen mene in nekaj kolesarjev tam ni bilo nikogar. Občutki presenečenosti in začudenja, pomešani z radovednostjo, so me gnali naprej in za svojo vztrajnost sem bila kmalu bogato poplačana.

Kdor ne išče, ta najde

Vse bolj hrupno ozvočenje, ki je spuščalo v zrak drum, bass, house in latino glasbo,  oglušujoče piščalke, ter unikatna, pisana kostumografija mladenk in mladeničev, mi je razkrila, kam je bila namenjena moja nenačrtovana odprava.

pariz_600

»Marche des fiertes lesbiennes, gaies, bi & trans« oziroma Parada ponosa, ki se v Parizu že tradicionalno odvija konec junija. Gre za eno osrednjih, zelo priljubljenih prireditev v francoski metropoli, ki na pariške ulice vsako leto privabi več kot pol milijona ljudi. Med drugim je parada ena največjih tovrstnih glbt-dogodkov v svetovnem merilu in kot se za romantični Pariz spodobi, predstavlja veliko praznovanje vseh vrst ljubezni.

pariz17_300Pariška Parada ponosa navadno krene po bulvarju Henryja IV. proti trgu pred nekdanjo Bastiljo (Place de la Bastille). Od tam prek četrti Marais, ki je dandanes znana kot osrednje pariško stičišče homoseksualcev, nadaljuje svoj pompozni shod do predela Beaubourg z znamenitim Forumom Halles in Pompidoujevim središčem. Natančen potek poti se iz leta v leto spreminja in je znan šele tik pred začetkom parade. Sama in številni drugi obiskovalci smo jo letos na vrhuncu energičnega zanosa ujeli pred Luksemburškim parkom, priljubljenim mirnim kotičkom, kjer pod košatimi kostanji Parižani preživljajo svoj prosti čas.

Spektakel z izjemno kreativnimi oblačili udeležencev, spremljajoča povorka okrašenih vozil, na katerih so ekstatično plesali transvestiti in bučna glasba, so bili prvovrstni. Na pol gola telesa v pisanih, bleščečih krilcih in živobarvnih čevljih z visokimi petami, ki so bliskala mimo, so se menjavala kot na modni reviji. Obrazi pod zajetnimi sloji umetniškega make-upa, oviti v ekstravagantne, ekspresivne lasulje, so delovali karnevalsko nedostopno, vendar vznemirljivo in skrajno privlačno.

pariz2_300Silovita energija je dobesedno v hipu preplavila sosesko in publika, naključna ali nenaključna, se je od vsepovsod trumoma zgrinjala na prizorišče. Obiskovalci – staro in mlado, turisti, radovedneži, zabave in odlične glasbe željni sprehajalci, ki jih je bilo tudi letos malo morje. Zapolnjeni so bili vsi kotički ulic in uličic, kjer si lahko zaustavil korak in opazoval dogajanje, od zelenic, blagodejnih stojišč v senci dreves do streh javnih toalet – avtomatskih stranišč, kamor so se povzpeli najbolj zagrizeni. Kot vedno pa so najboljši položaj zavzeli tamkajšnji stanovalci, postrojeni na svojih balkonih, in policisti, ki so v kordonih, oboroženi do zob, samevali v stranskih ulicah.

Bila je vroča in soparna sobota, zato je kar nekaj udeležencev parade poiskalo osvežitev pod čudovitim vodometom v južnem delu omenjenega Luksemburškega parka. Kako simbolična koreografija, kajti skulptura, ki jo je leta 1873 postavil kipar Jean-Baptiste Carpeaux, prikazuje štiri ženske. Visoko v zraku držijo kroglo, ki je prispodoba štirih celin. Peta, Avstralija, manjka, ker bi okrnila simetrijo. Na vodometu vidimo tudi nekaj stranskih figur: delfine, konje in želvo.

Med karnevalom in idejnim sporočilom

V Parizu je glbt-skupnost zelo številčna, mesto samo pa velja za eno vzornih glede liberalnega pristopa k tej tematiki, ne le v Franciji, temveč tudi v Evropi. Parade se ponavadi udeleži tudi pariški župan Bertrand Delanoe¸ odkriti gej, skupaj z nekaterimi drugimi politiki. Po uradnem programu ulične parade se slavje s privatnimi zabavami v klubih četrti Marais in okoli Bastilje, nadaljuje še pozno v noč, do jutra in naprej. Sporočilo letošnje prireditve, kot sem lahko razbrala z nekaterih transparentov, je bila svoboda vseh ljubezni.

pariz_1_600

Tako kot ob številnih drugih paradah ponosa v svetovnih metropolah se tudi v primeru pariške sprašujemo, kaj nam sporoča. Gre zgolj za zabavni dogodek v glamurju in živobarvnosti edinstvene kostumografije, ki se še toliko lepše poda na ulice umetniškega Pariza, ali gre za kaj več? Odgovorov je najbrž toliko kot ljudi, ki o tem razmišljamo, vendar nedvomno gre za splet obojega. Vrhunske zabave kot take in globljega sporočila glede občega prizadevanja za pravice ter enakopravnost istospolnih partnerskih zvez, priznavanje homoporok, istospolnega starševstva itd. Vsekakor gre za več kot zgolj aktualno dilemo, ki je v evropskih državah nekako sočasno priplavala na površje in se vsaka z njo spoprijema na svoj način.

Ozračje negotovosti, neopredeljenosti in po drugi strani sovražen ter odklonilen odnos, ki v tem primeru, žal, še vedno prevladuje, sta jasna pokazatelja splošne nezrelosti in napačnega načina mišljenja. Parade ponosa v Parizu, Ljubljani, Beogradu, New Yorku oziroma kjerkoli že, so zato nedvomno dobrodošel »happening«, ki v duhu sorodnega prizadevanja za pravice in dostojanstvo glbt-skupnosti, le-to povezuje širom sveta.

[Foto: anw.fr, pterjan, Veronika Sorokin]

Tags from the story
More from Veronika Sorokin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja