Operacija duše

TEMA

Transseksualnost

»Identitete morda res postajajo bolj fluidne in odprte, ampak prav transseksualci so tisti, ki so se naveličali biti fluidni. Naveličali so se prilagajati družbenemu spolu, ki ga ne sprejemajo. Če se nekdo počuti kot ženska in vsak dan, ko se pogleda v ogledalo, vidi moškega, si morda sprva reče: saj se lahko prilagodim, lahko živim s tem, lahko igram njihovo igro. Ampak ko si to govoriš dan za dnem, leto za letom, se slednjič le vprašaš: Zakaj to počnem? Zakaj se silim, da bi bil moški, če se počutim žensko? Takrat si končno rečeš: naj gre vse k vragu!«

 
Foto (celotna tema): Philippe Leroyer
 

Začenjam z izsekom iz intervjuja s Sabrino P. Ramet, ameriško profesorico politologije, ki je bil objavljen v tretji številki revije Narobe. Sabrina je bila rojena kot biološki moški in se je odločila za operativno spremembo spola. Je torej transseksualka ali MtF. Ta kratica, ki izhaja iz angleške besedne zveze Male to Female, se uporablja za poimenovanje bioloških moških, ki so spol spremenili v »nasprotnega«. Za obrnjeno situacijo pa se uporablja kratica FtM ali besedna zveza Female to Male.

Če smo nagnjeni k posploševanju ali če enostavno ne dvomimo v »normalnost« sveta, v katerem živimo, potem se nam vprašanje spolne identitete ne zdi nič posebnega. Po možnosti še čisto dobro ne ločimo med spolno identiteto, spolno usmerjenostjo, biološkim in družbenim spolom in potem smo tam, kjer so samoumevnosti neproblematične in kjer je vse, kar za spoznanje zaniha v levo ali desno ali naprej ali nazaj ali kamorkoli pač, nenormalno in deviantno. Živimo namreč znotraj ideologije binarne heteronormativnosti, kjer enostavno obstajata le roza ali modra barva. Poznamo oziroma priznavamo le moški ali ženski spol, moško ali žensko spolno identiteto in heteroseksualno spolno usmerjenost. Nekdo, ki se rodi z moškimi spolnimi organi, »ustrezno« kromosomsko in genetsko zasnovo, naj bi po njemu predhajajočih naravnih zakonitostih razvil moško spolno identiteto ali moški družbeni spol. Kar vključuje seveda tudi »ustrezno« spolno usmerjenost, torej naj bi ga privlačil »nasprotni« spol. Oseba z ženskimi genitalijami pa naj bi po drugi strani razvila žensko spolno identiteto, kar seveda vključuje tudi privlačnost do pripadnikov moškega spola. Ta formula naj bi bila absolutna in skorajda tako nezmotljiva kot kakšna matematična enačba. Pa vendar je človek kot bitje družbe in kulture veliko več kot skupek tkiv, kosti in celic. Med eno in drugo skrajnostjo obstajajo zagonetke, ki burijo duhove že od nekdaj, odgovori nanje pa se z vse večjim uvidom v njih vedno bolj izmikajo.

Pariška protestna akcija ExitTrans proti medikalizaciji transseksualnosti (6. oktober 2007)

Ko je telo napačno

Evropska raziskava o transseksualnosti

Aprila 2008 je ob podpori ILGA Europe izšla raziskava z naslovom Transgender EuroStudy: Legal Survey and Focus on the Transgender Experience of Health Care. V raziskavi je sodelovalo 615 transmoških in 1349 transžensk iz dvaindvajsetih evropskih držav. Med njimi ni bilo nikogar iz Slovenije, čeprav v Sloveniji opravljajo operacije spola. Razlogov za nevidnost slovenskih transseksualcev v raziskavi – in tudi širše v družbi – je več, med njimi je zagotovo tudi ta, ki ga navajajo avtorji raziskave. Ugotavljajo namreč, da naj bi se še ne tako dolgo nazaj od transseksualcev in transseksualk pričakovalo, da po spolni tranziciji preprosto »izginejo«. E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript  

Znotraj naše in tudi znotraj drugih socialnih resničnosti lahko prepoznamo mnoštvo vmesnosti in obrobnosti. V te kategorije se umeščajo raznovrstne identitete, ki se od norme odmikajo. V kakršnem koli smislu že. To so lahko ženske s preglobokimi glasovi, moški s premalo poraščenimi lici, dečki, ki se raje igrajo z »ženskimi« igračami, in dekleta, ki odklanjajo ličenje. Skratka, vsak odmik od norme, ki sproži alarm ali v najboljšem primeru »le« posmeh. In ravno ti odmiki so tisti, ki pravzaprav vzdržujejo in reproducirajo normo in njeno normalnost, saj brez svojega nasprotja, torej odklona, ta ne more obstajati. Ali torej norma ustvarja odklon?

Naj se vrnem na začetek in vzpostavim nevedni pogled, ki posplošuje in ne razlikuje. Kot primer vmesnosti in obrobnosti lahko izpostavimo koncept transseksualnosti. Ljudje ga pogosto zamenjujejo s konceptom transvestizma, čeprav je res, da sta do neke mere povezana. Transvestizem pomeni preoblačenje v nasprotni spol, neke vrste maškarado ali kamuflažo (spola), kar pa je seveda mogoče le, če dejansko poznamo odgovor na vprašanje: kaj so ženska/moška oblačila? Že sama beseda implicira početje, ki gre preko, trans, torej prestopa (kulturno določene) meje. Bojda naj bi bil pogostejši med pripadniki moškega biološkega spola, čeprav lahko to trditev postavimo pod vprašaj, saj je meja med moškimi in uniseks oblačili precej zabrisana in tako lahko ženske, ki se preoblačijo v moške, to storijo precej neopaženo. Po drugi strani pa moški, ki se obleče v krilo ali žensko obleko, si naliči obraz in uredi pričesko, precej bolj prestopa mejo med dovoljenim in nedovoljenim »moškim« početjem. Za razliko od transseksualcev transvestiti ne čutijo razkoraka med biološkim spolom in spolno identiteto. Nekateri menijo, da je transvestizem nekakšna »predstopnja« transseksualnosti, vendar pa je potrebno poudariti, da to ni edina oblika transvestizma. Med transvestizmom kot »predstopnjo« transseksualnosti, transvestizmom kot obliko šov biznisa in transvestizmom kot fetišistično prakso lahko namreč potegnemo jasne ločnice. Transvestizem, ki se pojavlja znotraj šov biznisa, predstavlja neke vrste spektakel in deluje kot zabava. Transvestizem kot fetišistična praksa pa ostaja v intimi spalnice in služi kot erotični stimulans.

Transseksualnost v najožjem smislu pomeni pojav, ko oseba (operativno) spremeni biološki spol. Vendar, kot piše zgodovinarka Joanne Meyerowitz v monografiji How Sex Changed, termin vključuje tudi stanja, kjer osebe upajo na spremembo spola, vendar se ta dejansko (še) ni zgodila, kot tudi stanja, ko osebe zgolj čutijo določeno diskrepanco med biološkim in družbenim spolom.

Transseksualnost kot pojav v želji po spremembi biološkega spola vzpostavlja dvojnost telesa in misli, fizisa in duše, zunanjosti in notranjosti človeka, kakor koli že poimenujemo biološki in družbeni spol. Čeprav se po enačbi naravnega vznika ustreznega družbenega spola na podlagi biološkega ta biologija zdi večvredna in bolj določujoča, pa v primeru transseksualnih oseb družbeni spol oziroma spolna identiteta bolj določa in se jo težje spreminja kot biologijo. Ta nespremenljivost identitete družbenega spola vpliva na upravičenost človekove intervencije v biologijo, čeprav se ta pogosto kaže kot absolutna. Lažje je spremeniti moške genitalije v ženske, kot pa spreobrniti um, samodojemanje. Transseksualci in transseksualke so »ujeti v napačnem telesu«, ki pa z napredkom znanosti postane spremenljivo tako, da ustreza občuteni identiteti družbenega spola.

Zgodba Christine Jorgensen

Kot prvo transseksualko, ki se je brezkompromisno razkrila očem javnosti, pogosto omenjamo Christine Jorgensen, ki se je kot deček rodila v Bronxu. V 50. letih prejšnjega stoletja je spremenila svoj biološki spol in obenem sprožila burne razprave o operativnih spremembah spola. Christine je predvsem poskrbela, da se je o operacijah spola začelo razmišljati tudi kot o možnosti, ki je dostopna ne le interseksualcem, torej ljudem, ki se rodijo z neumestljivimi genitalijami, temveč tudi biološko popolnoma »običajnim« moškim in ženskam. Zdravnike, ki so bili pripravljeni njen biološki spol spremeniti v ženskega, je našla na Danskem, saj je bila Evropa takrat veliko bolj naklonjena tovrstnim operacijam. V ZDA je bil namreč prisoten močan skepticizem o etičnem vidiku operacij. Postavljalo se je vprašanje, ali je z medicinskega stališča dopustno odstranjevati popolnoma zdrave in funkcionalne organe. Na tem mestu lahko potegnemo zanimive vzporednice z vprašanjem abortusa. Ali imata posameznik in posameznica pravico odločati o lastnem telesu, pa najsi gre za pravico ženske do splava ali pravico moškega do kastracije zdravih spolnih organov? Skepticizem ameriških zdravnikov pa se je kljub nekaterim pomislekom v 60. letih 20. stoletja nekoliko umiril, saj alternativne oblike »zdravljenja« transseksualnosti (psihoterapije, psihoanalize …) niso bile uspešne.

 Christine Jorgensen je predstavljala pomembno ločnico v videnju in dojemanju transseksualnosti v ZDA in drugod po svetu. Mediji so seveda njeno revolucionarno transformacijo iz nekdanjega vojaka v seksapilno damo dobesedno pograbili in za nekaj let je postala glavna tema časopisov in revij. Pripomogla je tudi k vzpostavitvi reference – v njeni življenjski zgodbi, polni frustracij, strahov in kompleksov in končno razsrešitvijo tesnobe s spremembno spola, se je prepoznalo mnoštvo moških in žensk. Do tedaj so živeli v brezizhodni situaciji, ko so mislili, da so psihopati, norci ali izmečki, Christine pa jim je pokazala, da so njihovi občutki legitimni in normalni. Pomembna oseba tistega časa je nedvomno tudi Harry Benjamin, endokrinolog, ki je postal zdravnik Christine Jorgensen po njeni vrnitvi v ZDA. Bil je eden prvih ameriških zdravnikov, ki ni kategorično odklanjal operacij spola in je dolgo predstavljal izhod iz življenjskih stisk mnogih transseksualnih oseb. Njegovo delo The Transsexual Phenomenon iz leta 1966 še danes ostaja pomembna referenca.

 Poleg vpliva na dojemanje operacij spola v kontekstu medicinske znanosti pa je Christine Jorgensen na nek način postavila ogledalo tedanji družbi. Močno je pretresla temelje naturalizirane povezave med biološkim in družbenim spolom. Postalo je jasno, da ta »naravna« povezava še zdaleč ni tako naravna, kot se zdi. Vzniknila so natolcevanja in špekulacije o razlogih za diskrepanco med biološkim in družbenim spolom in seveda tudi raznovrstni poskusi preprečevanja te »anomalije«. Kot je po eni strani Christine prinesla osvoboditev do tedaj potlačenih in nepriznanih spolnih identitet, pa je nehote sprožila tudi konzervativni val, ki se je trudil ohraniti in okrepiti »naravno« razmerje med spoloma in njuni naturalizirani vsebini. Ko je s Christinino pomočjo postalo jasno, da spolna identiteta ni nekaj nedvoumnega in samo po sebi umevnega, se je vzpostavila domneva, da je za njen razvoj v »pravo« smer potreben strog in rigiden trening. Širom ZDA so začeli strokovnjaki spodbujati starše, naj ne bodo popustljivi, ko gre za vzgojo otrok. Želja fantkov po igranju s tradicionalno dekliškimi igračami ali premalo ženstveno vedenje deklic sta postala alarmantna, saj bi lahko predstavljala »potencialno maligen simptom«. Tako je vsakršen odklon od normiranih vzorcev predstavljal grožnjo obstoječemu spolnemu redu in zato ga je bilo potrebno zatreti že v zgodnjih obdobjih otroštva.

»Zunaj« in obenem »znotraj«

Na tem mestu se vsiljuje vprašanje, kaj bolj določa posameznikovo in posamezničino spolno identiteto: narava ali kultura? Vzgoja ali geni? Na tem mestu ne bomo iskali rešitev večnega boja med biološkim in kulturnim determinizmom, lahko pa nakažemo izjemno pomembnost identitet, ki rahljajo samoumevnosti spolnega sistema. Transseksualci v tem kontekstu zagotovo prinašajo prepotrebno osvoboditev od determinizmov in naturalizmov. Na biološki spol se v njihovem primeru veže »napačen« družbeni spol, kar pod vprašaj postavlja temelje spolne ureditve. Najsi gre za najožje razumevanje pojma transseksualnosti ali če ga razumemo kot krovnega za spolne identitete, ki segajo preko družbeno in kulturno določenih meja, subverzivnega potenciala enostavno ni mogoče spregledati. Bistvo tega potenciala je predvsem, da lahko vzpostavi novo, drugačno in popolnoma transgresivno podobo moškega in ženskega spola, moškosti in ženskosti. Se ne zgodi ob zamišljanju moškega z vagino ali ženske s penisom neznosno nelagodje, ki pa je vselejšnje gonilo (prepotrebnih) sprememb.

 Spomin na transspolne osebe

Rita Hester je bila transseksualka iz Bostona. 28. novembra 1998 so jo našli mrtvo v njenem stanovanju. Nekdo jo je večkrat zabodel z nožem. V spomin nanjo je bil 20. novembra 1999 v San Franciscu organiziran prvi Dan spomina na žrtve transfobičnega nasilja. Nočni protest ob svečah, ki ga danes organizirajo v številnih mestih po svetu, je spomin na vse transspolne osebe, ki so bile ubite zaradi tega, kar so. Hkrati je nastal internetni projekt Spomin na mrtve, ki od sedemdesetih let naprej beleži število ubitih transspolnih oseb. Trenutno je zabeleženo 410 žrtev – letos je bilo dodanih 20 novih, med njimi petnajstletni Lawrence, ki ga je zaradi preoblačenja v ženska oblačila ubil njegov sošolec, sedemnajstletni Simmie, ki so ga ustrelili v glavo, ker je nosil ženske obleke, in osemnajstletna Angie, ki jo je ubil 31-letni moški, ko je ugotovil, da je Angie biološko moški.

Obenem pa ne gre spregledati še ene plati iste medalje. Tako Joanne Meyerowitz v How Sex Changed kot Judith Shapiro v Same-sex Cultures and Sexualities poudarjata, da so transseksualci in transseksualke na nek način ultra spolni konzervativci. Ženskost transseksualke naj bi bila pogosto dosti bolj ženska od ženskosti biološke ženske. Podobno transseksualci na rigiden in stereotipen način utelešajo moškost. Čeprav je v izhodišču transseksualna spolna identiteta tista »z druge strani«, pa vseeno v tej nasprotnosti lahko ostaja močno konformistična. V tem smislu bi lahko razumeli tudi besede Sabrine P. Ramet z začetka tega sestavka, ki zavrne postmoderno poveličevanje fluidnosti. Zato so transseksualci in transseksualke, ki so sicer »daleč zunaj«, po drugi strani hkrati tudi »daleč znotraj«. Njihova »zunanjost« je seveda jasna in se artikulira predvsem v diskriminaciji, patologizaciji in navideznemu neobstoju znotraj hegemone družbenosti. Vse našteto ima popolnoma realne in travmatične vplive na življenja transseksualcev, česar ne gre zanemariti. Hkrati pa je »notranjost« mišljena predvsem v smislu, da kljub izjemnemu potencialu za predrugačenje spolnih vzorcev in norm na nek način taiste norme reproducirajo. Christine Jorgensen je na primer utelešala ultra feminilnost obdobja, v katerem je živela. Platinasto pobarvani lasje, izjemno ženstvene obleke, ki so poudarjale njene obline, nežno gibanje z boki med hojo in uglajenost so bili njeni zaščitni znaki. Ljudje, ki so sledili vsakemu njenemu koraku, so s sokoljim očesom iskali napake v tej njeni ženskosti. Kot bi jo želeli zalotiti v »prepovedanem početju«. Ob njenem prihodu v ZDA leta 1953 po spremembi spola na Danskem jo je na letališču pričakalo 350 radovednežev. Mediji so na dolgo in široko poročali o načinu, kako si je »ženstveno« prižgala cigareto, kako lepo je zibala boke in tudi, kako »neženstveno« se je spotaknila v visokih petah in vase po »moško« zlivala Bloody Mary. Ti zdrsi v njeni ženskosti so nekaterim predstavljali dokaz, da moški pač ne more biti ženska. Po drugi strani pa so prikazali družbeni spol kot igro, ki jo je igrala ne le Christine Jorgensen in vsi, ki živijo »nasprotno« spolno identiteto, temveč jo igramo vsi – vsi neprestano igramo svoje ženske in moške vloge.

Spol kot igra

Čeprav morda dopuščamo možnost, da so določene poteze spolne ureditve dejansko v-rojene, pa težko pristanemo na trditev, da je v-rojena tudi vsebina teh potez. Kako namreč lahko trdimo, da je ženskam »prirojen« čut za estetiko ter ljubezen do roza oblačil, čevljev z visokimi petami, do krutih kozmetičnih tretmajev odstranjevanja dlak po vsem telesu in pravzprav ničemur služečega ličenja? In po drugi strani, da je moškim »prirojeno« plezanje po drevesih, pogovarjanje o košarki in ženskah, pitje piva, distanciranje od gospodinjskih opravil in ljubezen do avtomobilov? Vse našteto so namreč le kulturno posredovani vzorci spolnega vedenja. Igra, ki jo igramo za doseganje lastne »notranjosti«.

a spletni strani Transsexual Road Map (www.tsroadmap.com), ki služi kot »kažipot« transseksualkam z različnimi nasveti, od pravnih in strokovnih do popolnoma praktičnih, lahko najdemo nekaj primerov, ki so dobra ilustracija te igre. Za začetek ostanimo na nivoju telesa. Marcel Mauss, francoski antropolog, ugotavlja, da človekova uporaba telesa še zdaleč ni nekaj, kar bi bilo vanj v-rojenega, temveč posledica implicitnega ali eksplicitnega treninga. Omenjena internetna stran tako transseksualkam svetuje: »Iztegovanje mezinčka, medtem ko pijete, ali iztegovanje stopala, medtem ko prekrižate noge, vas ne bo pripeljalo prav daleč. Po vsej verjetnosti boste izgledale, kot da se norčujete iz žensk, če boste delale takšne stvari.« Prvi in najučinkovitejši način učenja ženskih telesnih tehnik je po pisanju spletne strani opazovanje drugih žensk. Sledijo konkretni napotki: »veliko se smehljajte in smejte; imejte dobro držo, vendar pazite, da ne boste izgledale kot kakšna zadrta knjižničarka; kolena stiskajte skupaj in komolce k telesu; glavo držite pokonci, ne sklanjajte se in ne upogibajte hrbta; široka ramena izgledajo slabše, če jih držite naprej, kot pa če jih potegnete nazaj; pozorno poslušajte ljudi, ko govorijo in jim glejte v oči, ko se z njimi pogovarjate.« Na spletni strani je na primer zanimivo tudi poglavje o pisavi. Kako spremeniti rokopis tako, da ne bo več izgledal moško? Sledeč tem nasvetom, je mogoče razumeti moškost in ženskost kot dva ločena in nasprotna si pola, s svojimi pravili in vzorci delovanja in telesenja. Obenem pa postane očitno, da sta konec koncev le posledica socialnega delovanja. In ravno to »razkritje«, ki ga do temeljev počnejo transseksualke in transseksualci, pomeni, da je lahko vsebina moškosti in ženskosti, če že pristanemo na to dvojnost, skonstruirana tudi v mavričnih, in ne le modrih ali roza barvah. Je lahko posledica te predrugačene konstrukcije večja egalitarnost, ki bi olajšala življenje vsem moškim, ženskam in ostalim?

Nadaljnje branje:

Zbornik Blending Genders: Social Aspects of Cross-dressing and Sex-changing, uredila Richard Ekins in Dave King.

Zbornik Same-sex Cultures and Sexualities: An Anthropological Reader, uredila Jennifer Robertson.

Monografija How Sex Changed: A History od Transsexuality in the United States, avtorica Joanne Meyerowitz.

Transseksualnost v Sloveniji

Katarina Župevc v okviru podiplomskega študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani pripravlja doktorsko nalogo o transseksualnosti. K sodelovanju v raziskavi, ki bo potekala v obliki intervjujev, ste vabljeni vsi, ki vas transseksualnost kakor koli zadeva: tako transseksualci in tisti, ki o operativni spremembi spola razmišljate, kot tudi starši, prijatelji, partnerji in sorodniki transseksualcev. Avtorica vsem sodelujočim zagotavlja popolno anonimnost.

Kontakt: katarina.zupevc@gmail.com.

Tags from the story
More from Katarina Župevc

Transseksualnost v Sloveniji

Vabilo za sodelovanje v raziskavi Katarina Župevc v okviru podiplomskega študija na...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja