Zadeti od življenja

INTERVJU

Intervju z Vaginal Davis in Jennifer Doyle

Neznosno vroče junijsko popoldne. Na dogovorjenem mestu me pričakata dve dami, ena oborožena s pahljačo, obe z nasmehom. Vaginal Davies, temnopolta diva ameriške underground scene, in dr. Jennifer Doyle, univerzitetna profesorica in avtorica knjige Sex Objects, sta letos že drugič obiskali Slovenijo, tokrat na povabilo in v organizaciji zavoda Aksioma, Mesta žensk in galerije Kapelica. Z njima sem poklepetala pred performansom Vaginal Davies as Vanessa Beecroft – Erdgeist ter predavanjem Jennifer Doyle Between Friends, ki temelji na njeni knjigi o spolnosti v vizualni kulturi.

 Foto: Nada Žgank / Memento
 

Mi naredita uslugo že takoj na začetku? Da ne obnavljam vajinih biografij, se lahko kar sami predstavita?

Jennifer Doyle: Hm, morda pa bi raje predstavili druga drugo?

Vaginal Davies: Odlična ideja. Poleg mene sedi dr. Jennifer Doyle, profesorica na UC Riverside v Kaliforniji, je ena najmlajših profesoric v zgodovini univerze, njeni študentje in sodelavci pa jo obožujejo. Je sijajna pisateljica, odlična raziskovalka ter prav seksi pederetka. (smeh).  Spoznala sva se na zabavi po mojem nastopu v New Yorku in od takrat sva tesna prijatelja in zaupnika.

Jennifer Doyle: Vag pa je kraljica ameriške underground kulture, legendarna igralka, filmska ustvarjalka, skladateljica, pisateljica, filozofinja, umetnica, performerka … Moj prijatelj je imel zbirko njenih zinov in intervjujev ter slik in ko sem jih nekoč vzela v roke, jih nisem mogla več odložiti. Zdelo se mi je nepojmljivo, da takšna oseba res obstaja (smeh). Ko sva se nato spoznali tudi osebno, sva šli skupaj na neko zabavo, ki jo je priredil zelo prominenten newyorški gejevski intelektualec. Takrat sem bila še študentka in vse to se mi je zdelo precej strašljivo, zato sem se cel večer držala Vaginega krila. (smeh). Na zabavi je bilo polno strogih, zoprnih akademikov, ki pa so se umaknili in naredili prostor za Vaginal Davies takoj, ko se je pojavila. Vsi so se zanimali zanjo in posledično tudi zame. Bilo je, kot da bi prišla na zabavo s filmsko zvezdo. Ko smo se kasneje s taksijem vračali domov, je Vag na ves glas razlagala, kako ne potrebuje drog, ker je »zadeta od življenja, ljubica, zadeta od življenja«. Jaz pa sem takrat sedela poleg nje in si mislila: »Zaljubljena sem.«

Vaginal, vi ste se letos preselili v Berlin. Katere so glavne razlike, ki jih opažate med življenjem kraljic preobleke v Ameriki ter tistim v Evropi?

Vaginal Davies: Ne vem, če sem ravno strokovnjak za to področje, sam sem namreč scena zase in tako ne hodim prav pogosto po travestitskih klubih ali drugih prizoriščih. Kljub temu da sem sam kraljica preobleke, me drag kot tak ne zanima preveč. Obstaja več različic nastopanja v preobleki in v Evropi morda bolj težite k tradicionalnim nastopom, kjer travestiti zgolj odpirajo usta ob pesmih div, in ki so bili popularni že pred Stonewallom. Sam predstavljam novejši pristop performansa, s katerim smo pričeli v osemdesetih, predvsem v večjih ameriških mestih. Bil sem ena izmed ključnih nastopajočih, ki so prinesli te spremembe in začeli z novo sceno. V Evropi pa se mi trenutno zdijo zanimivejši kralji preobleke. Ustvarili so veliko skupnost, ki je zelo močna, povezana in temelji na medsebojni pomoči. Spominjajo me na moje začetke, na nekakšen pankerski pristop, ko začneš iz nič in vse narediš sam, organziraš svoje nastope po vsej Evropi, namesto da bi bil del že uveljavljene scene in se podrejal. Ustvarjaš lastne institucije in izbiraš lastne, izvirne performativne prostore. Všeč mi je ta avtoritativni pristop in raznolikost v nastopanju kraljev preobleke. Tudi feminizem je močno prisoten, tako kot pomoč med ženskami, ki gradijo lastne svetove …

 Zdi se, da je tudi v vas precej feministke.

Vaginal Davies:  Vsekakor. To je verjetno povezano tudi z mojim odraščanjem v gospodinjstvu samih žensk.  Nobenih moških ni bilo blizu, bilo je, kot bi imeli nekakšno lezbično separatistično gospodinjstvo. Moja mama se sicer ni imela za lezbijko, jaz pa vseeno pogosto pravim, da je bila nekakšna »barakuda femme«. Bila je kot vojvodinja in imela je nekaj pravih butch privrženk, ki so jo častile. Častile, vam povem! Kot najmlajši v družini sem to od sestre izvedel šele po mamini smrti. Imela me je pri sedeminštiridesetih in je bila v vseh pogledih pred svojim časom. Sestra mi je povedala tudi, da je imela mama s temi lezbijkami nekakšen političen odnos, nekaj v stilu Valerie Solanas. Pisale so manifeste in poskušale ustanoviti lezbično separatistično državo Bilitis na območju današnje Palestine in Izraela. Pri vsem tem lezbištvo pravzaprav ni igralo večje vloge, moja mama je bila preprosto vedno na strani malega človeka in bila je upornica. Tako je vedno težila k tistim na margini. In tam so lezbijke takrat, v času pred Stonewallom, seveda bile. Moja mama je bila poleg tega vpletena v bančne rope in kdo ve kaj še vse, na žalost pa je svoje skrivnosti ob smrti odnesla s seboj v grob. Od tod torej izvira feministka v meni. Osebno sem vedno menil, da je manifest Valerie Solanas delo genija. Moške imam v spolnem smislu sicer čisto rad, razen tega pa se z njo popolnoma strinjam. (smeh).

Vaginal Davies se s problematiko spolnosti v umetnosti ukvarja v svojih performansih, vi, Jennifer, pa se je lotevate z bolj teoretičnega, akademskega vidika. Je v akademskem svetu težko pritegniti relevantno pozornost, če proučuješ, recimo temu, marginalno tematiko?

Jennifer Doyle: To je dobro vprašanje in ima dva možna odgovora, ki pa sta si nasprotujoča. Pritegovanje pozornosti same ni tako problematično, svoji knjigi sem na primer dala naslov Sex Objects in pozornost v tem primeru ni bila presenetljiva, saj je bil naslov zelo »obetaven« (smeh). Ljudje me poznajo kot nekoga, ki predava o spolnosti, to pa je dvorezen meč, saj dr. Doyle kar naenkrat postane »profesorica seksa«, kar pa je daleč od resnice. V predavalnici na primer govorim o poželenju v romanu Moby Dick, o zdolgočasenosti in o tesni povezavi med tema dvema občutkoma ter o procesu spoznavanja lastnega poželenja. Problem je torej bolj v majhnem številu ljudi, ki vidijo preko škandalozne zunanjosti, v katero ovijam svoje delo kot zabaven način zbujanja pozornosti. Rada vidim, da bralci to pozornost ohranijo skozi celotno delo. Ne zato, ker govorim o seksu, temveč ker jim skozi svoje delo podajam zanimivosti o tem, kaj vse vključuje biti spolno bitje.

Vaginal, v Galeriji Kapelica boste nastopili že drugič. S kakšnim performansom se predstavljate tokrat?

Vaginal Davies: Res je, to je moj drugi nastop v Ljubljani. Nisem več devičnik! (smeh) Tokratni performans bo precej drugačen kot ob mojem zadnjem obisku leta 2004. Gre za zelo popularen performans, ki ga pogosto izvajam in zanj se tudi zanima največ galerij in drugih organizacij. Veliko pozornosti je zbudil, ker je povezan z veliko zvezdo v svetu umetnosti, Vanesso Beecroft, kljub temu da ona ni nujno osrednja tema performansa. Nikoli ne vem, kdo, če sploh kdo, bo želel pri performansu sodelovati in to tveganje je morda najbolj razburljiv del priprav. Všeč mi je predvsem sodelovanje, ki ga performans prinese s seboj. Tokrat delam z Davidejem (Grassijem, op. A.Š.), ki je moj popolni moški, in njegovo čudovito ženo Marcelo (Okretič, op. A.Š.) ter drugimi, ki vsi živijo za umetnost. In ko nekdo živi za umetnost in sreča druge, sebi enake, se med njimi takoj vzpostavi vez …

Jennifer Doyle: Tudi meni je bilo ob zadnjem obisku v Ljubljani najbolj všeč srečanje z ljudmi, ki so tako predani umetnosti in ki to predanost razumejo tudi v političnem kontekstu, hkrati pa so zelo zabavni in igrivi. In seksi (smeh).

Vanessa Beecroft je sicer znana v umetniških krogih, marsikdo pa je verjetno le ne pozna. Ali to lahko ovira razumevanje performansa?

Vaginal Davies: Tudi Jennifer je najprej mislila, da gre za eno izmed mojih odrskih osebnosti (smeh). Ko sem se prvič lotil parodije Vanesse Beecroft, je veliko ljudi še ni poznalo. Sama je šele začenjala svojo kariero, tako da je bilo nekako kot bi se loteval retra, preden se je retro sploh uveljavil. Kar tudi sicer rad počnem.

Jennifer Doyle: Mene zabava predvsem dejstvo, da nekateri elementi instalacij Vanesse Beecroft spominjajo na tvoje morebitno delo. Obstaja nekakšna nenavadna harmonija oziroma perverzija v ideji lepih teles, razstavljenih v galeriji, le da jih ti spremeniš v žive kipe, jim daš življenje. Performansi Beecroftove so zelo sterilni, organizirani, gre za nekakšen dizajnerski izdelek. Vaginal Davies pa z enakimi strukturalnimi principi iz njih iztisne vso sočnost. Hkrati pa obdrži potrebno lahkotnost.

Vaginal Davies: Ljudi prav zato moje delo včasih razjezi, ker se jim zdi, da ni v njem nič intelektualno oprijemljivega, življenjskega, saj pogosto izgleda zelo enostavno. V resnici pa je vse dobro premišljeno in načrtovano. Tudi pišem rad tako, da besede na koncu nosijo večji pomen ali celo več različnih pomenov kot pa bi v osnovi morale.

Foto: Nada Žgank / Memento
 

Oba se ukvarjata z vprašanji spola, identitete, rase in družbenih delitev. Zakaj te tematike kljub zelo razširjenemu diskurzu in obravnavi v mainstream umetnosti še vedno ostajajo tako kontroverzne kot nekoč in tako zanimive tudi za umetnike izven institucij visoke umetnosti?

Vaginal Davies: To me vsekakor ne preseneča, saj se zgodovina ponavlja in nihče se iz nje nikoli nič ne nauči.

Jennifer Doyle: Mislim, da se ni več kontroverzno pogovarjati o teh temah, čeprav me ljudje včasih res presenetijo. Če v ZDA omeniš obstoj medrazrednega boja, imaš včasih občutek, da govoriš marsovščino. Podobno je s trditvijo, da seksizem in rasizem obstajata. Takšne izjave so tako rekoč škandalozne, vulgarne. Vaginal Davies pa se s spolom, rasnim in razrednim razlikovanjem, ne ukvarja na način, ki bi ga pričakovali. Mnogo umetnikov v ZDA se loteva performansov v povezavi s politiko identitet, v katerih se občinstvu predstavijo kot predstavniki zatiranih manjšin. Takšna umetnost je seveda pomembna, vendar je hkrati tudi lažje prebavljiva.

Vaginal Davies: Zato me v ZDA nihče noče finančno podpreti (smeh).

Jennifer Doyle: Ko obiščeš performans Vaginal Davies, tja ne greš zato, da bi se nekaj naučil o položaju temnopolte, queer osebe v Ameriki. Ne gre za učno uro zgodovine. Z zgodovino se spogleduje na povsem drugačen način, spodbuja naše zavedanje, da nas zgodovina uči vsak trenutek našega obstoja, še posebej takrat, kadar se tega sploh ne zavedamo. Kot kritičarka lahko povem, da je ravno to tisto, kar me pritegne in kar dela delo Vaginal Davies izzivalno in sveže. Poleg tega so izjemno pomembne tudi povezave, ki nastanejo med ljudmi med samim performansom. Takrat se ustvari nekakšen majhen kozmos, prostor, v katerem se ljudje povezujejo neodvisno od zunanjega sveta in ki ima hkrati političen in kontrakulturen naboj. Ni več pomembno, kaj je mogoče zunaj, pomembno je, kaj je mogoče med nami, ki smo tam. To je lahko tudi to, da odpelješ enega izmed nastopajočih na samo in … (smeh).

 

 V svojem performansu VD as VB – Erdgeist Vaginal Davies s pomočjo parodije kritično preizprašuje »umetnost« Vanesse Beecroft, ki s svojim delom polni strani vseh pomembnih publikacij modnega in umetniškega sveta. Njene instalacije, ki jih pogosto sponzorirajo različne korporacije, razgaljajo voajeristično naravo ter s tem libidinalno dinamiko konzumiranja umetnosti: strankam, ki plačajo vstopnino, ponuja čudovita telesa pod pretvezo estetske kontemplacije in užitka. V svojem performansu nam Davies (v vlogi Beecroftove) prav tako ponudi na ogled telesa, ki pa so pravo nasprotje uniformno brezhibnih modelov – so (ne)običajni, lokalni ljudje, raznoliki že na pogled, ki samostojno odločajo o komunikaciji z občinstvom, medtem ko morajo modeli Vanesse Beecroft stati povsem pri miru in se izogibati celo očesnemu kontaktu s publiko.
Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Slovarček 15

Večino v prejšnji številki naštetih transizrazov lahko uporabimo tudi za ženske, čeprav...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja