Na moje odraščanje, oblikovanje in izpopolnjevanje osebnosti je vseskozi močno vplivala televizija. Televizija zame ni bila le ena izmed oblik preganjanja dolgčasa (in tudi danes ni), bila je pomemben faktor moje vzgoje. Od ranih let sem že sedela pred televizijskim ekranom, vsebine, ki sem jih gledala, pa so bile izjemno raznolike. Bila sem kot neke vrste TV Matilda (ja, tudi Matildo sem videla neštetokrat) in kot so nanjo vplivale knjige, so name, bolj kot zgodbe iz knjig, vplivale vse različne zgodbe in liki s televizijskih ekranov. Danes, kot takrat, sem še vedno močno obsedena s televizijskimi serijami in filmi, moj idealen večer pa predstavlja ležanje v postelji in maratonsko gledanje najljubših serij. Resnično verjamem, da je televizija name vplivala predvsem pozitivno. Zagotovo ne morem trditi, da so bile vse vsebine, ki so šle skozi moj spekter dojemanja, »dobre« in »produktivne« zame. (No, o produktivnosti pogosto govorijo tisti ljudje, ki nam želijo sporočiti, da zabijamo čas, ker ne počnemo tega, kar počno oni.) Lahko pa trdim, da se je med vsem tem časom vame prelila nekakšna kombinacija vsebin, ki me je med drugimi dejavniki oblikovala v odprto miselno osebo, ki sprejema sočloveka in ne sodi kar tako. O tem sem že mnogokrat razmišljala, in ob starših, ki so vseeno malo starokopitni in konzervativni, me v takšen močan odpor proti rasizmu in nacionalizmu ni mogel bolje interpelirati nihče drug kot »The Fresh Prince Of Bel Air«.
Nikakor ne menim, da je bil to edini vpliv name, zagotovo pa je bil pomemben dejavnik. To je bila le ena izmed mojih najljubših serij, ki se je vedno zaključila z »moralnim naukom«. Tovrstne nauke so mi dajale tudi ameriške risanke tipa »Powerpuff girls« (nikoli nisem bila pretirana ljubiteljica risank slovenskega ali nemškega porekla, moj opij je bil Cartoon Network), in že zelo zgodaj sem ugotovila, da deklice niso nujno nemočne in šibke. 
Podobno je bilo tudi z mojo najljubšo risanko »Courage The Cowardly Dog«, ki mi je dopovedovala, da je za svoje najdražje in najbližje ljudi vedno možno uiti strahu in se soočiti z realnostjo.
Bržkone je jasno, da sem otrok zgodnjih devetdesetih let. To je bil čas, ko se je televizija začela bolj odpirati za reprezentacije različnih manjšin. A v mojem spominu skorajda ni reprezentacij lgbtq-populacije. Ko so bili televizijski ekrani »vse bolj« prežeti z risankami, s serijami in filmi, ki so predstavljale različne manjšine, je bilo reprezentacij lgbtq-vsebine izjemno malo (če ne štejem Hima, zlobneža v risanki Powerpuff girls, ki je nosil visoke pete, govoril z višjim tonom in se ličil).
M
oji prvi spomini na lgbtq-medijsko reprezentacijo segajo v najstniška leta, ko sem si prvič ogledala film »Fucking Åmål« ali »Pokaži mi ljubezen« (1998).
In tega filma nisem videla po televiziji, temveč sem si ga izposodila iz knjižnice. Če ne bi poznala statistik in dejstev o dejanski reprezentaciji lgbtq-vsebin na televizijskih ekranih, bi to lahko preprosto pripisala temu, da takšnih serij in filmov, kjer bi nastopali lgbtq-liki in zgodbe, pač nisem gledala. Zagotovo jih nekaj »pač nisem gledala«, vendar pa razlog tiči predvsem v tem, da takšnih risank, serij in filmov preprosto ni bilo.
GLAAD (do nedavnega imenovana tudi »Gay & Lesbian Alliance Against Defamation«, poimenovanje so leta 2013 zavrgli zaradi izpuščanja biseksualnih, transseksualnih in drugih queerovskih reprezentacij) je nevladna ameriška organizacija, ki preučuje in promovira lgbtq-reprezentacije v medijih. Je organizacija, ki od leta 1985 dviguje tisto malo prahu, ko se lgbtq-posameznike in posameznice na televiziji predstavlja sporno in neprimerno. GLAAD beleži tudi statistiko lgbtq-zgodb in oseb, ki so prisotni na ameriških televizijskih ekranih. Tako so v letu 2012 zabeležil rekordno »visok« odstotek lgbtq-likov na televiziji: 4,4 %. Leto prej je bila ta vrednost 2,9 %. In če sem morda dvomila v to, da v devetdesetih ni bilo lgbtq-reprezentacije na televizijskih ekranih, ali da tega preprosto »pač nisem gledala«, mi podatek 4,4 odstotka pove, da je dvom popolna neupravičen. Reprezentacije LGBTQ na televizijskih ekranih so še danes izjemno redke. In če smo optimistični, da je v enem letu odstotek lgbtq-likov na ameriški televiziji narastel za 1,5 %, naj vam povem, da se je za leto 2013 – 2014 ta zopet zmanjšal: na 3,3%. Tudi tukaj očitno, kot povsod drugje za lgbtq-populacijo, velja en korak naprej in dva nazaj. 3,3 % se deli na 43 % žensk in 57 % moških ter zgolj eno transspolno osebo, ki se kot reden lik pojavlja v televizijski seriji (to je transseksualka Laverne Cox, ki je transspolna oseba tudi v resničnem življenju).
Mimogrede, reprezentacije temnopolte rase na ameriških televizijskih ekranih v letu 2013/2014 ne bodo presegle 32 %. In še ena številka: 77 % od vseh rednih lgbtq-likov v serijah je belih.
Podatki za ameriško televizijo povedo več kot dovolj, vseeno pa bi bilo izjemno zanimivo preučiti naše televizijske programe in morda tudi slovenske serije. Lgbtq-zgodb in predvsem likov, s katerimi bi se danes oseba lahko poistovetila (ali sploh videla, da obstajajo brez klišejskega cviljenja in promiskuitetnosti) je torej izjemno malo. Televizija na tem področju ne izobražuje in ne nudi vsega, kar bi kvalitetno lahko nudila. Tudi tukaj je lgbtq-populacija marginalizirana, ne samo da na televiziji ni lgbtq-oseb, temveč tudi ni vsebin, zgodb in likov, s katerimi bi se lgbtq-osebe lahko poistovetile. Za vse pozitivne učinke televizije kot globalnega medija, ki jih morda preveč poudarjam v uvodu, so lgbtq-osebe prikrajšane. Televizija lahko na tem področju doprinese kvečjemu odtujenost in samozavračanje. »Kdo sem« in »kam spadam« sta zato lahko težki vprašanji ravno za tiste, ki sebi podobnih ne vidijo v magični škatli, ki družino posede na kavč in jo ob večerih tudi združuje. Problem pa ni samo v (milo rečeno) podreprezentaciji lgbtq-oseb na televiziji. Problem tiči tudi v napačni, izkrivljeni, stereotipni in izjemno kruti reprezentaciji lgbtq-oseb, ki lahko širši družbi in lgbtq-osebam samim zbuja odpor. Vendarle … Je bolje preko televizije reproducirati stereotipne podobe gejevskih princesk in lezbičnih možač, ali pa je bolje, da teh reprezentacij sploh ni? Sama menim, da je vsaka oblika vidnosti boljša od nevidnosti. Ob temu tudi ne dvomim, da je marsikdo, tako kot jaz, ob gledanju serije »Will in Grace« glavna lika, geja Willa in Jacka, vzljubil, kljub vsem stereotipom, ki jih morda prepetuirata. Skoraj zagotovo je ta serija pri lgbtq-publiki zbujala tako pozitiven kot negativen odziv. Vendar, hej, odziv je! Vsaj na nekaj se lahko odzovemo …
D
anes bolj kot kadarkoli prej so serije in filmi tisti, ki ustvarjajo našo podobo realnosti. No, če je že ne ustvarjajo, pa k njej vsaj močno prispevajo. Pred kratkim sem tako naletela na članek mlajšega geja, ki je svojo ljubezen do grozljivk razlagal na tak način, da so mu liki v grozljivkah, pa čeprav groteskni in zlobni, predstavljali identifikacijske objekte. Zakaj? Avtor razlaga, da so glavni liki v grozljivkah pogosto samotarji, izobčenci iz družbe, polni skrivnosti. Obenem pa ti liki niso nemočni. Bistvo njegovega poistovetenja ne leži v nasilju, pač pa v nepripadanju. Njegova zgodba jasno kaže, da so celo za nekatere morda šokantne povezave med posameznikom in televizijsko vsebino možne. Televizija lahko nudi uteho, pomoč do samorazumevanja in včasih tudi pobeg.
Serije zaradi svoje longitudinalne časovne komponente in poglabljanja v zgodbo in like, s tem pa večjo možnostjo poistovetenja in navezovanja z liki, danes morda počasi kradejo prestol filmografiji. Kljub temu smo vsako leto priča filmskim mojstrovinam in tu gre – tako se zdi – lgbtq-populaciji dosti bolje. Queerovska filmografija ima dolgo zgodovino, saj so, čeprav je težko verjeti, queerovski zametki prisotni na področju filma že od njegovega nastanka. Ključno vprašanje pri tem je, kako? Sprva so bili geji in lezbijke v filmih predstavljeni popolnoma stereotipno. Moški kot šleve ali »pannsyji«, ženske pa kot »možače« ali »mannish women«. Resnični filmi o lezbičnih in gejevskih razmerjih so se kamuflirali v zgodbe močnih in tesnih prijateljstev, stereotipne podobe gejev in lezbijk pa so služile bolj k postranskemu humorju. Queerovska filmografija se je razvijala predvsem glede na specifične družbene okoliščine svojega časa. Podobe javno niso bile eksplicitne vse do poznega dvajsetega stoletja, medtem ko je v »podzemlju« filmskega ustvarjanja kotel realnih razmerij in podob čedalje bolj vrel. Queerovska filmografija je tako najbolj cvetela v samostojnih, neodvisnih produkcijah, z domačimi filmi in »low budget« scenariji. Hollywood queerovske filmografije resnično ni prikazoval vse do … če smo prizemljeni, danes. Čeprav so mnogi ustvarjalci različne namige in queerovske like subtilno umeščali v večje holivudske filme, se resnične queerovske zgodbe na velikih filmskih platnih niso odvijale. Danes pa smo večinoma priča filmom, kjer se kamera ob ljubezenski sceni dveh istospolnih partnerjev »vljudno umakne«, da le ne bi motila in da naše oči ne bi bile onesnažene z »neprimerno eksplicitnostjo«. Intimnost med lgbtq-posamezniki in posameznicami je še vedno nekaj, kar ne spada na male ali velike ekrane. Zagotovo se zdaj sicer vsi lahko spomnimo kakšne serija ali film, ki nas za takšne scene ni prikrajšal (meni, recimo, padeta na pamet seriji Queer As Folk in The L Word), vendar se moramo resnično vprašati: »Koliko je zares tega?« Ne bom se ponavljala: v grobem, »statistično pomembno«, izjemno malo! In ko danes praktično vsak otrok v petinštiridesetih minutah dnevne telenovele z mamo sedemindvajsetkrat vidi strastno in divje poljubljanje med žensko in moškim, o istospolno usmerjenih pa ne ve ničesar, je to naša kruta realnost.
Toda queerovska filmografija vendarle cveti, in cveti tam, kjer je tudi cenjena. Počasi se sicer umešča tudi v holivudski prostor, že davno pa se je razcvetela na najrazličnejših festivalih queerovskega in LGBT filma – tudi v Ljubljani. V dokaz vam v ogled priporočam nekaj filmov in serij s queerovsko tematiko, ki so meni osebno med ljubšimi. Med moje top filme se zagotovo uvrščata Weekend (dva geja se spoznata in skupaj preživita vikend, 2011, IMDB 7.7), in Tomboy (drama, ki se dotika percepcije družbenega spola, 2011, IMDB 7.4).
Veselim pa se prihajajoče »lezbične drame« Blue Is The Warmest Color ali La vie d’Adèle – Chapitres 1 et 2 (2013, IMDB 8.1), ki si je v Cannesu prislužila zlato palmo. Ena izmed serij, ki se je pridružila moji »listi obsesij« v letu 2013, je Orange Is The New Black (2013, IMDB 8.6).
Serija je umeščena v ženski zapor, kjer se biseksualna Piper znova sreča s svojim bivšim dekletom, hkrati pa sklepa prijateljstva z drugimi ženskami, ki imajo vsaka svojo zgodbo. Po poročilu GLAAD je to tudi serija, ki ima kar največ reprezentacij lezbičnih, biseksualnih in transseksualnih oseb na televiziji danes. Svet televizije in filmografije se torej vendarle nagiba v pozitivno queerovsko smer. In če nas na naših programih še vedno vsakodnevno silijo z Esmeraldami, je moderna tehnologija lahko pravi promotor enakosti in pravičnosti. Long live the internet!
Viri:
Grozljivke in coming out, http://www.buzzfeed.com/louispeitzman/coming-out-as-a-gay-horror-fan
Poročilo GLAAD, http://www.glaad.org/files/2013WWATV.pdf
|
The Fosters
