Recenzije: Gledališče 20

Ribic_foto_Matej_Peternelj_200

Foto: Matej Peternelj

Ribič me je ujel

Oscar Wilde, Ribič in njegova duša, režija Ivan Peternelj, Škuc, SMG, Projekt Atol, Ljubljana, 2011.

Prva premiera nove sezone v Mladinskem gledališču je bila Wildova pravljica Ribič in njegova duša, interpretativno precej zahtevno besedilo o ribiču, ki se želi ločiti od svoje duše, saj to od njega zahteva morska deklica, v katero se neznansko zaljubi. Duša hoče nazaj k njemu, a ker je njegova ljubezen tako zelo močna, je to nemogoče vse dotlej, dokler ribiču zaradi usodne skušnjave ne poči srce.

Predstava je poetična in elegantno tekoča, rekviziti in kostumi so inovativni in duhoviti, prizori so učinkoviti, kakšen prav sublimen (npr. potovanje duše po močvirjih), vendarle pa nas obletava pomisel, kaj vse bi se še dalo storiti. Ne da je predstava narejena napol (kot je bil, recimo, Oliver Twist iz lanske sezone), ustvarjalcem tudi ne bi mogli očitati pomanjkanja idej; očitno pa gre za pomanjkanje denarja. Nisem pa razumel, zakaj Blaž Šef ribiča igra napol pootročeno: čeravno je predstava namenjena tudi otrokom in mladini (če je to glede na vsebino sploh smiselno), je to vsekakor dokaj moteče.

Ocena: ♦♦♦♦

macka_foto_Miha_Fras_200

Foto: Miha Fras

Moška bolečina

Tennessee Williams, Mačka na vroči pločevinasti strehi, režija Ivica Buljan, Mestno gledališče Ljubljansko, 2010.

Znamenita Williamsova drama iz leta 1955 (po kateri je bil tri leta pozneje posnet še znamenitejši film z Elizabeth Taylor, Paulom Newmanom in Burlom Ivesom) je v Buljanovi postavitvi ena zanimivejših predstav prejšnje sezone.

Jure Henigman (Brick) je v glavni vlogi prav krasen, saj mu uspe prepričljivo in predvsem nepatetično prikazati zapitega moškega z zapleteno zgodovino, v kateri igra ključno vlogo njegov nerazrešen odnos z zdaj že mrtvim prijateljem Skipperjem (sploh je homoerotika v Buljanovi interpretaciji zelo poudarjena). Odnos z ženo je zapleten, z materjo ravno tako, z bratom in njegovo družino tudi. Tu pa je še oče, odsoten in sam s svojimi težavami, a prav z njim Bricku uspe – v tipično moškem načinu izpovedovanja čustev, ki solze meša s kričanjem, objeme z udarci – do neke mere odluščiti plasti, s katerimi slepi sam sebe in zaradi katerih v alkoholu išče »klik«, vsakodnevni odklop, da življenje postane znosno.

Predstava je dobra, tudi presunljiva, z Buljanovim spretnim manevriranjem med komičnim in tragičnim je zelo učinkovita (songi so prima), ima pa velik problem: igralci in igralke, razen redkih izjem, res niso dobri. Kar je velika škoda (in spodnja ocena to spregleda).

Ocena: ♦♦♦♦♦

beneski_foto_Peter_Uhan_200

Foto: Peter Uhan

Funt mesa

William Shakespeare, Beneški trgovec, režija Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana, 2011.

Kako grejo pa kaj skupaj orgija, snifanje kokaina in Shakespeare? Precej dobro! Vsaj v Milerjevi postavitvi Beneškega trgovca. Morda bi se takšno aktualiziranje Shakespeara lahko zdelo odveč, pa ni.

Postavitev v Drami poudari ekonomsko logiko, ki je vpeta globoko v vsakokratno družbo, pa tudi v osebne, seveda tudi ljubezenske odnose. Namigovanj, od vulgarnega do vzvišenega, na željo po istem spolu ravno tako ne manjka. Saj je sam Antonio (Alojz Svete), premožni beneški trgovec iz naslova igre, ljubezensko melanholičen, zakaj njegov ljubljeni Bassanio se kani poročiti. Antonio je za Bassania pripravljen storiti vse; jasno, dal bi mu tudi denar, mnogo denarja. Bassanio (Marko Mandić) pa svojo privlačnost z veseljem izrabi za finančne koristi, kajti za snubljene Porzie potrebuje prav denar.

Danes ves svet ve, kaj se zgodi, kadar so investicije virtualne, in to izkusi tudi Antonio, ki se za Bassania zadolži pri Shylocku. Tudi Antonijeve investicije so virtualne; njegove ladje namreč plujejo po svetu in se ne vrnejo, in ko vse izgubi, jud Shylock zahteva penale – funt Antonijevega mesa. Iz maščevanja vztraja na čisto natančni izpolnitvi pogodbe, a prav tu ga lahko kristjani prinesejo okrog. Funt mesa že, ampak niti kapljice krvi! Jud je tako ob denar in hčerko in judovstvo, Antonio pa svojega Bassania dobro preskrbi, sam pa ostane sam.

Ocena: ♦♦♦♦♦

splendid_200

Foto: Jasenko Rasel

Krvavi pot

Jean Genet, Splendid, režija Senka Bulić, Mini teater, 2011.

Besedilo igre Splendid je občudoval sam Sartre, Genet pa je nekaj časa trdil, da je slabo. Danes je del Genetovega kanona kombinacije mesijanstva in groze, homoerotike in nasilja, barab in ljubimcev. In spopadanja s tem, kar je avtor najbolj preziral: malomeščanskega reda in njegovih družbenih norm.

V stranišču luksuznega hotela tolpa mladcev (in policaj, ki je postal lopov, a se bo spet prebarval) preživlja zadnje trenutke svojega najnovejšega pohoda. Hotel je obkoljen, ubili so dedinjo ameriškega bogataša, spopadajo se med seboj in z zunanjim svetom. Miša Molk z breaking news glasom v živo poroča o dogajanju, ki je zanje vse prej kot optimistično. A čeprav svet razpada, se njihovo klovnstvo nadaljuje.

Uprizoritev je precej ekstremen primer fizičnega gledališča. Igralci izkazujejo izjemno fizično kondicijo, potijo pot in krvavijo. Skoraj ves čas kričijo. Njihova telesa so večinoma, in včasih povsem, gola. Pri likih, ki jih uprizarjajo, je meja med pretepom in poljubom včasih tako rekoč nevidna, zato je oder nekakšen zverinjak moške bližine. Posamezni prizori so zelo ikonski in ikonografija je večkrat prepoznavno gejevska, a v skladu s celotno postavitvijo ves čas samorazgrajujoča. Kakor čisto ob koncu, ko se napev z Wildovim besedilom spremeni v pasje tuljenje.

Ocena: ♦♦♦♦

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Pogovor – Kristina Hočevar

KNJIGA Nihanje bližine Kristina Hočevar, Nihaji, Cankarjeva založba, 2009. Kristina Hočevar tudi...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja