Recenzije: Film 7

Mamma Mia!

Ali Moja zABBAvna grška poroka. Zmagovalni duo Lloyd-Johnson prenese gledališko uspešnico, ki temelji na pesmih znamenite švedske skupine, na veliko platno in vsakogar, ki se je pripravljen pustiti prijeti za roko, povleče v živahen, smešen, primerno pompozen ultimativni feel-good movie.

Bistvo muzikala je predvsem to, da si lahko privošči, kar hoče, če zna to prepričljivo utemeljiti. Preprosta zgodbica ne pomeni nujno slabega filma, kot dovršena, zapletena zgodba še ne pomeni, da bo film ustrezal kakovosti osnovne ideje. To bi za mnoge naredilo iz muzikala dokaj trivialno zvrst, v resnici pa pomeni, da se lahko muzikal spotakne ob precej več pasti kot drugi žanri (nizanje pesmi v stilu video-maratona in stilistična pretencioznost sta na primer hudo škodila vsebinsko sicer dobri Eviti). Dober muzikal ima načeloma dve možnosti: lahko se vzame strogo resno in je temu primerno izpeljan do konca, previdno, zmerno, ne da bi za hip izgubil izpred oči sporočila, ki ga hoče podati (glej Moulin Rouge!), in v tem primeru ni prostora za površnost. Ali pa se ne jemlje resno in da to jasno vedeti gledalcu; do konca, previdno, zmerno, ne da bi za hip izgubil izpred oči sporočila, ki ga hoče podati; in sporočilo je vselej tisto, kar loči dober muzikal od povprečnega.

Ima pa zato muzikal proste roke in je lahko, kar hoče: lahko je komedija, drama, kriminalka; lahko je bizaren, še raje grotesken, sentimentalen, pretresljiv ali ležeren. In je kvintesenca umetnosti pripovedovanja, saj združuje učinkovitost vizualnega vtisa in sporočilno moč glasbe – na najbolj osebni in intimni ravni. Posledično zajema primarni namen (filmske) umetnosti: pripraviti gledalca, da se vživi v zgodbo in se poistoveti z liki, in ga navdihniti, da bo za dve uri zdrsnil v drug svet, se prepustil toku (dejansko ritmu), se zasanjal.

Prav z zasanjanim I Have a Dream na sanjskem grškem otoku se začne Mamma Mia! – s sanjami 20-letne Sophie (nadarjena Amanda Seyfried), ki se bo kmalu poročila s Skyem (»History boy« Dominic Cooper) in si želi, da bi jo do oltarja pospremil oče. Problem je v tem, da ne ve, kdo je njen oče. Od rojstva namreč živi na otoku z mamo Donno (Meryl Streep, kot vedno … ah, pa kaj bi razlagal), ki je – kot Sophie slučajno odkrije – pred 20-imi leti imela razmerje s tremi moškimi, in eden od teh je očitno njen oče. Ne bodi lena, ljubka mladenka pošlje tri povabila, prepričana, da bo ob snidenju z možakarji takoj prepoznala svojega očeta. Ker hoče presenetiti mamo, ji seveda ničesar ne pove. In ta veseli dan bo še hudo zanimiv.

Dogajanje je postavljeno v konec 90. let, ko je čas živopisnih ritmov in globalnega, palindromskega uspeha Abbe le še spomin, četudi ne ravno bežen, pa vendar oddaljen, obujen z nostalgijo in tu pa tam zaznavnim obžalovanjem. Daleč so časi, ko je Donna s prijateljicama zažigala in žurala in … »tri pikice«. Danes je mati samohranilka, ki ni čisto prepričana, da so se njene življenjske sanje uresničile, vendar se je sprijaznila. Zdaj se mora soočiti z dejstvom, da bi morda morala pustiti, da njeno dete zapusti gnezdo.

Na prvi pogled preprosta premisa je pravzaprav izgovor, da se globlja stran zgodbe razvije skozi kultne pesmi, ki perfektno povezujejo dogajanje z duhovitimi, samoironičnimi vložki. Filmu vsekakor daje plastičnost sijajna igralska zasedba, kajti glasba sama po sebi ne naredi muzikala. Bistvo filma je izrazitost igralcev ob interpretaciji skladb, ki jih pravzaprav ne gre podcenjevati. Ob odlično prirejenih aranžmajih emancipacijske Dancing Queen, spogledljive Lay All Your Love on Me ter udarne Gimme! Gimme! Gimme! nas zapleti, nesporazumi ter take in drugačne izpovedi privedejo do ganljivo čustvene The Winner Takes It All; in nazaj v vrtinec razigranih Take a Chance on Me in Mamma Mia, ko zaščitnica otoka (in zaljubljencev) Afrodita dobesedno odplakne vse strahove in tista komaj zaznavna obžalovanja (in pahne kavalirja par excellence v objem privlačnega grškega boga).

Pomanjkljivost filma je »presenetljivo« režijske narave. Lloydova, sicer režiserka gledališkega muzikala, je za kamero premalo drzna in ni izkoristila na krožniku serviranih priložnosti, da bi v »koralne« prizore vnesla bolj dodelane koreografije (sploh ob sočni Does Your Mother Know in Voulez-Vous, ki kar kliče po stilistični natančnosti Baza Luhrmanna) in iz filma naredila spektakel. Pa vendar, odlična igra poskrbi za resnično enkraten užitek. Poleg Streepove, ki Donni daje vso ranljivo odločnost in nežno materinskost, ki zaznamujeta njen lik, velja izpostaviti skrajno zabavni Julie Walters (Educating Rita, Billy Elliot) in Christine Baranski (Chicago, Ptičja kletka). Smešne, prisrčne, obenem zmešane in preudarne, kot se spodobi za ženske, ki so v pol stoletja doživele vse živo, njihove posrečene »babe« postanejo ob spremstvu primerno nevpadljivih moških kolegov glavne junakinje zgodbe o ljubezni do življenja in samospoštovanju, prave ode zrelim letom. Tudi sanjati je treba znati. Šele tako lahko vemo, kaj v resnici hočemo, in ne glede na to, kako se bomo odločili, se bo nazadnje vse izšlo. Kajti »če še najdeš čudež v nežni pravljici, ne skrbi za prihodnost, čeprav ti spodleti«.

Luka Pieri

Auf Der Andere Seite

Auf der anderen seite je zgodba o Ayten, ki iz Turčije ilegalno pribeži v Nemčijo kot »politična izgnanka«. Med prebivanjem v Nemčiji po naključju sreča Nemko Charlotte, ki ji ponudi svoj dom, obleke in … ljubezen. Lezbičnost je »znak«, ki opozarja na heteroseksualnost kot prevladujočo normo, ki se ji moramo upreti – čeprav na račun lastnega življenja, kot se to zgodi Lotte, ki gre po deportaciji Ayten v Turčijo na pomoč zdaj zaprti ljubimki.

Istemu sporočilu sledi v filmu tudi povezava med Evropsko unijo in Turčijo. Ko Lottina mati Sussane vpraša Ayten, zakaj jo doma preganjajo, ta odgovori: »Če država ubije ljudi zgolj zato, ker mislijo drugače ali se drugače oblačijo ali vedejo ali ker protestirajo, ker želijo imeti delo, energijo in izobrazbo, potem se moraš upreti«. »Morda …, morda pa bo vse boljše, ko pridete v Evropsko unijo«. Ayten odgovori, da ne zaupa EU, saj to vodijo le močne kolonialistične države.

Auf der anderen seite je v prvi vrsti socialno-politično angažiran film, njegovo temeljno sporočilo je upor – upor vseh, ki jih »evropski, heteroseksualen, katoliški, kolonializatorski, kapitalističen gospodar« izključuje in preganja zaradi njihove drugačnosti.

Katarina Majerhold

Love And Other Disasters

Kakšen bi bil Zajtrk pri Tiffanyju, če bi bil glavni junak gej, kot namiguje Capote? Možen odgovor nam ponudi romantična komedija ne ravno plodnega Keshishiana (poleg Z odliko iz leta 1994 je posnel še Madonnin dokumentarec Truth or Dare).

Razposajena Jacks se ne more rešiti Jamesa in čaka na sanjskega moškega. Medtem ga skuša priskrbeti sostanovalcu Petru, kar privede do takih in drugačnih nesporazumov in zapletov. Film, ki se nenehno, a ne vedno učinkovito, poigrava z žanrskimi klišeji, je niz posrečenih domislekov in citatov (dogodek na letališču, ki neposredno spominja na Pravzaprav ljubezen, je naravnost genialen), a tudi nerodnih spodrsljajev. Pomanjkljivost scenarija je predvsem to, da dozdevnih neskladij ne upraviči: Jacks naj bi imela »najboljši gejdar v Londonu«, a ji uspe zamenjati strejta za geja; to se resda lahko zdi za lase privlečeno, a po drugi strani vemo, da se Jacks veliko bolje počuti v družbi gejev, zato niti ni tako nelogično, da bi fanta, ob katerem je popolnoma sproščena, imela za geja; ampak taki zaključki so prepuščeni gledalčevi presoji, kar v tem primeru ni dobro. Svetla točka filma sta dinamičen ritem in subtilen humor. Omeniti velja genialno Catherine Tate, pa tudi simpatično Dawn French v vlogi psihiatrinje, ki bi lahko bila debela sestra odbite terapevtke raztresene Ally.

Luka Pieri

Daphne

Glavna junakinja zgodbe je slavna angleška pisateljica Daphne Du Maurier (1907–1989). Avtobriografinja Margert Forster je med njeno zapuščino našla ljubezenska pisma, ki jih je ta pisala ženi njenega ameriškega založnika Ellen Doubleday in igralki Gertrude Lawrence, s katero je imela razmerje. Iz njenih pisem je tudi očitno, da je bila nesrečna z možem, poročnikom Frederickom Browningom, s katerim je imela tri otroke.

Spremljamo zgodbo Du Maurierjeve v času med sodnim procesom, zaradi njenega domnevnega plagiatorstva bestsellerja »Rebecca«. Na eni strani spremljamo uspešno pisateljico z zglednim zakonom, na drugi strani njeno čustveno življenje, prežeto z zagrenjenostjo, brezupom, sramom in neukrotljivimi čustvi, ki jih je gojila do žensk, in zaradi česar se je počutila, kakor »osemnajstletni fant v škatli«.

Ganljiva drama o trpljenju, ki so ga morale prestajati lezbijke v prvi polovici prejšnjega stoletja, in to ne le zato, ker njihove ljubezni ni odobravala družba, ampak tudi zato, ker so same sebi narekovale heteroseksualne norme, čeprav so trdile, da je romantična ljubezen, zgolj družbeno konstruirana pogodba, v kateri vlada nesreča.

Katarina Majerhold

Naked Boys Singing

Filmska različica posrečene gledališke predstave, ki je v devetih letih prepotovala svet in postala mali kultni fenomen alternativne scene, je zbirka 16 glasbenih točk, posvečenih lepotam moške golote. Bistvo je nekako v tem, da ne gre izključno za telesno goloto, pač pa za razgaljanje čustev, misli, želja – in nenazadnje seveda takih in drugačnih inhibicij. Kajti »tudi golota je okno v dušo«.

Po zabavni uvodni špici in prvi, primerno neposredni točki Gratuitous Nudity se na goloto simpatičnih fantičev kaj kmalu navadimo in smo predvsem pozorni na pesmi, ki so pravzaprav zelo dobre, inteligentne, sočne in domiselne. Izpostaviti gre piruete hišnega pomočnika (Kevin Stea je dolgoletni plesalec, ki se ga spomnimo iz Madonninega dokumentarca Truth or Dare), romantično Window to Window o zapeljevanju s socio-seksualnim podtonom, sila zabavne Jack’s Song, Perky Little Porn Star in Muscle Addiction ter ganljivo Kris, Look What You’ve Missed s simboličnim »obratnim striptizom«. Pesmi in izvedbe so pravzaprav izjemno kakovostne, škoda pa, da avtorji vsaj za filmsko priredbo niso sklenili posameznih točk vsebinsko malo bolje povezati s kakšnim dialogom ali podobnimi vložki (recimo v stilu filma A Chorus Line), da bi bil film malo več kot le posnetek predstave. Nekoliko površno izkoriščena zanimiva osnovna ideja.

Luka Pieri