DISKRIMINACIJA
“Še čepke za ušesa vzamem in že sem nared za pogovor z jec’avcem!”
»Kako pa ti to govoriš? Ne znaš govoriti normalno?«, »Kaj je smrklja, a si ti mal’ pijana?«, »Če bi želela, ne bi jecljala!« in »Kdaj nameravaš prenehat jecljat?« so le nekatera vprašanja, ki so mi bila skozi leta zastavljena zaradi mojega jecljanja. Jecljam več kot dvajset let. Ljudje me sprva obravnavajo povsem enakovredno, ko pa v govoru pride do zatikov, ki nastanejo zaradi krčev govornih organov, lahko doživiš marsikatero pikro pripombo. Poleg tega začno opažati dodatna znamenja, kot so gibi obraza in ekstremitet, do katerih prav tako prihaja zaradi krčev. Vse to naj bi nakazovalo, da je jecljanje le majhen del posameznikove prizadetosti, motenosti, norosti, celo močne vinjenosti.
Smeh, oponašanje, zgražanje in pomilovanje
Kako neprijeten je občutek, ko se sogovornikove oči zastrmijo v govorečega, ga nekaj trenutkov nepremično opazujejo, na ustih se nato nariše nasmešek, ki nemalokrat prerase v glasen smeh, celo oponašanje, ljudje, ki jecljamo, zelo dobro poznamo. Nič manj neprijetno se je pogovarjati z nekom, ki mu je ob poslušanju zatikajočega govora vidno neprijetno. Večno zastavljanje vprašanja: »Kaj si rekla? Lahko, prosim, ponoviš, nisem te razumel(a)?« se nadaljuje tudi tedaj, ko sploh ne zajecljam. Nekateri sogovorniki postanejo ob poslušanju zatikov zelo nestrpni in nas hitro oštejejo, naj nemudoma prenehamo jecljati, češ kaj se pa to pravi, takole govoriti! Pogovor s človekom, ki jeclja, naj bi bil zaradi svoje nerazumljivosti – vsaj nekateri tako trdijo – izredno naporen. Spomnim se sopotnice na vlaku, ki me je začela opazovati, ko sem se pogovarjala z znancem. Prezirljivo me je ogledovala, čez čas pa vstala in si poiskala nov sedež. Nekateri očitno menijo, da je jecljanje lahko nalezljivo in se je potrebno človeku, ki tako govori, izogniti.
Mnogi, najbrž v prepričanju, da povedanega ne bomo takoj razumeli, povzdignejo glas, z nami govorijo izredno počasi, razločno in s pretirano gestikulacijo rok. Uporaba enostavnih besed in krakih stavkov je ob tem neizogibna. In ne nazadnje so tu še sogovorniki, ki se jim izjemno smilimo in nam na vso moč skušajo pomagati, bodisi z vsiljevanjem pomoči bodisi z dajanjem neuporabnih nasvetov in tolažbe.
Dokler molčiš, si videti normalen, ko spregovoriš, nisi več
S prvimi primeri diskriminacije se srečajo že otroci v osnovni šoli, saj številni učitelji o problematiki jecljanja niso poučeni in tako ne vedo, kako pravilno pristopati. Jecljanje enačijo z neznanjem učne snovi, žal pa ne manjka tudi učiteljev, ki se učencu posmehujejo, ga oponašajo, ter menijo, da otrok v resnici ne jeclja in na ta način skuša doseči le določene privilegije.
Ko sem sama obiskovala osnovno šolo, se je več učiteljem moje jecljanje zdelo neizmerno smešno. Ob vsaki priložnosti so se mi smejali in me oponašali, celo v stilu play-blacka. Učiteljica, ki je bila prepričana, da jecljam, ker nočem »normalno« govoriti, se je odločila stvari vzeti v svoje roke. Tako je vedno znova ponavljala, da moram vsak stavek povedati dvakrat, prvič lahko jecljam, drugič pa ne, sicer me bo poslala v kot. V kotu sem preživela mnogo šolskih ur. Nekateri učitelji so menili, da se za mojim jecljanjem skriva neznanje in da sem primerna za obiskovanje dopolnilnega pouka. Stavek »Ti se kar pridno uči naprej, še malo, pa boš na zeleni veji,« me je z enico v redovalnici pogosto pospremil v šolsko klop.
Ljudje, ki jecljamo, smo od nekdaj prejemali sporočila, da določenih stvari ne moremo početi. Primerni naj bi bili predvsem za delo ob tekočem traku, kjer bi zlagali ali – če nam možnosti dopuščajo – celo pakirali škatle. Pri zaposlovanju je moč opaziti, da posameznik izpolnjuje pogoje za določeno delovno mesto le do trenutka, ko spregovori. Potem pa ne več. Ko se je moj podiplomski študij bližal koncu, sem pričela z iskanjem pripravništva. Na ponudbe sem vztrajno dobivala negativne odgovore, vse dokler nisem prejela klica socialne delavke, zaposlene na centru za socialno delo. Dejala je, da imajo prosto delovno mesto. Navadno imam med opravljanjem telefonskih pogovorov velike težave, tedaj pa skorajda nisem jecljala. Dogovorili sva se, da jo naslednji dan poličem, da bi dorekli preostale podrobnosti. To sem tudi storila. A med pogovorom so se pojavili krči. Začela sem jecljati, sogovornica pa je obnemela. Po trenutkih tišine je spregovorila: »Joj, ravno sem se spomnila, da je to delovno mesto že zasedeno.«
Številne primere diskriminacij je mogoče najti tudi v povsem vsakdanjih situacijah. Jecljanje in predsodki o nas so na primer pogosto močnejši od ljubezni. Kot najstnica sem se pogosto spraševala, zakaj zavrnitve, sošolka pa me je vedno znova tolažila: »Ne skrbi, tudi zate se bo našel nekdo, ki morda ne bo ravno najlepši in najpametnejši, vendar bo dobrega srca.« Sedaj, leta pozneje, tolažb nisem več deležna, pač pa začudenja: »Ti imaš fanta? A tudi jeclja?«
Jecljanje lahko predstavlja oviro tudi pri reševanju stanovanjskega problema. Kot študentka sem skušala najeti stanovanje, na koncu pa sem ostala brez strehe nad glavo, saj se je lastnik stanovanja mojega jecljanja ustrašil in mi obzirno dejal, da v resnici nima nič proti takim ljudem, vendar stanovanje želi oddati mladim in zdravim ljudem. Posebna izkušnja diskriminacije je tudi povsem običajen obisk samopostrežne trgovine. Vseh izdelkov ni mogoče preprosto vzeti iz police, zato je zanje potrebno prositi prodajalko. Nekatere nas ob prvem zatiku prenehajo poslušati in iz police vzamejo izdelek, katerega poimenovanje vsaj približno spominja na to, kar skušamo povedati. Kako neprijetno je, ko namesto krofa dobite štruco kruha, se z besedami le stežka opiše …
Enakopravnost za ceno normalnosti
Prav vsakdo ima posebnosti, ki ga naredijo edinstvenega. In prav vsi imamo pravico biti edinstveni in deležni enakovredne obravnave. Ampak zakaj potem to velja le za tiste, ki so »edinstveni« v družbeno sprejemljivih mejah, mi, ki odstopamo od ozko zarisanega okvira »normalnosti«, ki določa, kako se mora posameznik vesti, kako pravilno hoditi in govoriti, pa te pravice nimamo? Enakovredne obravnave smo deležni le dotlej, dokler svojo posebnost skrivamo. S tem pa skrivamo sami sebe.
