Kazaky – I Like It
Kazaky so štirje ukrajinski fantiči, vsi profesionalni plesalci izklesanih teles in omejenih pevskih sposobnosti, ki so po principu isto-sranje-drugo-pakovanje iskali svoje mesto med žbiljoni drugih fantovskih skupin. In ga tudi našli. Na pot slave so se za razliko od drugih dečkov namreč podali kar v strašljivih 14 centimetrov visokih petkah, v katerih ne le hodijo, ampak tudi plešejo, kot da bi jih njihove vzhodnoslovanske matere iztisnile s štiklami že na nogáh. Kazaky tako bolj kot v glasbeno rubriko morda sodijo v plesno, saj popaste elektro melodijice služijo predvsem kot spremljava njihovim nadnaravno usklajenim koreografijam in razkazovanju zavidljivih trebušnih radiatorčkov. Za razliko od prvenca so besedila tokrat za trohico bolj kompleksna, vendar še vedno temeljijo na vznesenem ponavljanju enih in istih besednih zvez, čemur sledi tudi na trenutke preveč monotona štanc muzika. Zmoti tudi veliko število remiksov enih in istih komadov. Dečki so vsekakor vizualna poslastica, vredna ogleda, sama glasba pa bolj kot ne primerna zgolj za klubsko onegavljenje ali oponašanje supermodelov na modni pisti domačega hodnika. V petkah, jasno.
Ocena: ♦♦
____________________
Bosnian Rainbows – Bosnian Rainbows
Bosnian Rainbows imajo kaj malo opraviti z Bosno, so pa vsekakor precej mavrična zasedba. Bivša člana ameriških progresivcev The Mars Volta (pred dobrim desetletjem smo jim lahko prisluhnili na Metelkovi) tokrat vlečeta niti iz ozadja in žaromete prepustita Teri Gender Bender (Le Butcherettes), ki se odlično znajde kot vokalistka tega nekoliko presenetljivo retro zvenečega projekta. Omar Rodriguez Lopez, hiperproduktivni avtor neštetih bolj ali manj uspešnih glasbenih eksperimentov, skupaj s sodelavci ponudi enega izmed svojih konvencionalnejših izdelkov s krajšimi in poslušalčevim ušesom prijaznejšimi komadi. Večina plošče zveni kot vrnitev v osemdeseta v moderni preobleki, nekakšna alternativna verzija new wavea, art in prog rocka, kot bi prav lahko bili. Kljub temu ne manjka glasbenega eksperimentiranja, ki je tudi sicer značilno za vse udeležene. Abstraktna melanholična besedila mehko odzvanjajo v ušesih in tako prikrivajo temačne podtone, ki postanejo očitni, ko se Teri prelevi v jezno gotsko furijo, spet drugič pa nas kot zapeljiva sirena vabi, da se raztreščimo na čustvenih skalah. Zanimiv in na trenutke tudi izviren projekt, ki skozi celoten plošček obdrži poslušalčevo pozornost.
Ocena: ♦♦♦♦
____________________
Agnetha Fältskog – A
Nekatere stvari so pač večne: diamanti, sonce brezmadežnega uma, človeška neumnost in, kakopak, ABBA. Prvi izmed dveh A-jev se je od osemdesetih naprej za lepo število let potuhnil, se vmes prikazal na kakšni ceremoniji, izdal avtobiografijo in ploščo priredb, sicer pa bore malo ajal in abbiral. Zakaj bi vendar snemal nov material, ko pa si že tako ali tako ena največjih legend svojega časa in na tvoje komade miga celotno gejevsko stvarstvo? Agnethi Fältskog se je očitno stožilo po studiu in posledično je gospa (63 pomladi že šteje) posnela prvo ploščo z izvirnim materialom v zadnjih petindvajsetih letih. In priznati je treba, da je plošček vse prej kot obupano praskanje po dnu Abbinega lonca. Na ”A” najdemo vse tisto, kar je značilno za dobre, brezčasne pop albume: lep vokal, spevne melodije, obvezno flirtanje z Evrovizijsko popevko, kakšen hitrejši komad za poplesavanje, avtorski prispevek in neizogibni duet (v tem primeru z bivšim članom Take That Garyjem Barlowom). Simpatična mešanica balad, lahkotnih srednje hitrih pop pesmi in enega krasnega primerka moderne plesne glasbe, ki ravno prav zaudarja po ABBI, da zveni hkrati sveže in retro. Povsem upravičena vrnitev kraljice evropopa.
Ocena: ♦♦♦♦
____________________
30 Seconds to Mars – Love, Lust, Faith + Dreams
30 Seconds to Mars so bili po velikem uspehu prejšnjega albuma This is War soočeni s težko nalogo. Kako nadgraditi tako ambiciozen in izjemen album? Fantje so se po štirih letih zvito podali v nasprotno smer in poskusili posneti nekoliko intimnejši konceptualen album, kar pa jim je le delno uspelo. Gre za enega tistih albumov, ki nas popeljejo na popotovanje in ponujajo možnost zelo raznolikih interpretacij posameznih delov, zato je večkratno poslušanje skoraj obvezno. Album je razdeljen na štiri dele (vsak vsebuje tri pesmi) omenjene v naslovu, vendar je kljub navidezni urejenosti vse prej kot logično strukturiran. Mešanje žanrov in eksperimentiranje ostajata zaščitna znaka skupine in skupaj s kvazi-duhovnofilozofskimi besedili tvorita zanimivo celoto, vredno poslušanja. Morda občasno zmoti le občutek, da glasbi zaradi pretiranega truda, vloženega v ustvarjanje določenih vtisov, manjka iskrenosti. Očitno pretirano piljenje detajlov se, za razliko od prejšnjega albuma, tokrat ne obnese najbolje, saj je pri ustvarjanju čustvene vezi s poslušalcem prej v napoto kot v pomoč. So pa zato 30 Seconds to Mars še vedno izjemni izvajalci v živo in gotovo bodo tudi ta album pretvorili v odrsko poslastico, ki je ne gre zamuditi.
Ocena: ♦♦♦
