Nekje sem prebral, da sta igralki v nagrajenem francoskem filmu Adelino življenje med snemanjem lezbičnih prizorov trpeli. V bistvu grozljiva in žaljiva izjava, a pozabimo, saj so igralci in igralke velikokrat zelo butasta bitja. Verjetno je tudi strejt publika trpela ob menda desetminutnem lezbičnem ljubljenju. Zato pa publika slovenskega filma Dvojina ne bo trpela, v filmu bo lahko videla le manj kot pol minute dolg poljub dveh punc. Ne vem, kaj žuli režiserja Nejca Gazvodo, toda dejstvo je, da se rad podaja v njemu neznane vode ljubezni z istim spolom. Naj se vrnem k njegovemu celovečernemu prvencu, filmu Izlet, ki so ga nekateri označili za »glasnika generacije«. Trije dvajsetletniki se po letu dni srečajo in odpeljejo na izlet. Za moje oči je njihovo obnašanje infantilno, če ne kar retardirano – a po drugi strani sila stereotipno. Kaj delajo: popivajo, rigajo, kolnejo in se derejo, ščijejo na avtomobile, kadijo travo, razbijajo imovino, igrajo se samomorilske igrice, histerirajo, pametujejo o svetu in življenju, izbruhajo, kaj vse jim gre na kurac – skratka slika samih negativnosti. Heteroodnosi so tradicionalni, vojak mačističen, seksa ni. Vojak Gregor (ali debil) drka v vojski, peder Andrej (ali bajs) drka doma, ženska Živa pa ima hendikep – nima dojke. No, nas zanima samo Andrej, za katerega že v prvih minutah izvemo, da je »peder«. Tako ga namreč večkrat označi njegova prijateljica Živa, kasneje pa večkrat tudi Gregor. To označevanje me spravlja v dvome, saj sem doslej razumel, da se z izrazom peder lahko med sabo obkladamo le pripadniki glbt-populacije, iz ust strejta pa se mi je to vedno zdela žaljivka. Uporaba pedra v Izletu lahko kaže ali na nepopolno poznavanje snovi ali na drugačno uporabo izraza v mlajši generaciji. Sam lik Andreja se mi je zazdel strahovito papirnat, nič na njem ali v zvezi z njim ne kaže, da bi bil res peder. Poleg vsega je povsem aseksualiziran, kot da ga v teh letih ne bi kar razganjalo od želja. Tudi končni poljub, ki mu ga da Gregor, je povsem teatralen, brez kančka čustev in čutov. Film Izlet je film, v katerem je eden osrednjih likov peder, filma pa ne bi mogel označiti kot gejevskega, niti ne kot gejfrendli, kvečjemu kot prikaz okolja, ki sprejema heteronormativnega aseksualiziranega geja.
Gazvodi to ni bilo dovolj in se je v svojem drugem filmu Dvojina lotil lezbične ljubezni. Tudi tu je bila igralka pametna in je povedala, da »film ne poudarja pomena ljubezni med dvema ženskama, temveč med dvema osebama, kar se ji zdi osvobajajoče« – meni se zdi tudi ta izjava bolj kot ne žaljiva. In izvemo tudi, da je to »vse prej kot film o lezbičnem razmerju«. S tem se še kako strinjam. Spet gre za tri mlade like, njihovo obnašanje je zelo podobno zgoraj opisanemu: spet se derejo, popivajo, histerično kričijo, uničujejo imovino, prevračajo smetnjake, na kurac jim gre dejansko čisto vse, razen njihovega lastnega obnašanja in ega. Spet imamo tri like: fant je Matic, seveda brez seksa, a nedvomno pravi heteromoški. Slovensko dekle je Tina, za katero se ve, da je lezbijka, to vedo tudi njeni starši. Dodal bi, da je predvsem spet papirnata lezbijka. Dansko dekle je Iben, že na začetku očitno trpeče, kateri spol menda ni pomemben, določa pa jo njen hendikep, skrivnostna bolezen, za katero bo kmalu umrla. Kakršnokoli (v našem primeru lezbično) razmerje je že v osnovi obsojeno na propad, na nerealizacijo. Skozi ves film se odvija nekakšno otročje romantično približevanje dveh punc, ki ima za kuliso dokaj kičasto razglednico Ljubljane, podnevi in ponoči (tako da bi lahko mesto ta film uvrstilo med svoje propagandne materiale), in stereotipno učenje slovenščine, če obilnega solzenja ne omenjam. Film je tako kot Izlet lahko všečen publiki, prav gotovo pa ne prestopi praga, da bi publiki kaj dal, razen tistega, kar že ima. Odprt ali skrivnosten konec še bolj zatolče tisto malo ljubezni ali erotične želje, ki se v pripovedi pojavi. In če se spomnim naracije in občutka, ki ju premore film Varuh meje, je film Dvojina nezavezujoče preigravanje s prizori, po katerih nam nič ne ostane.
