Renko je na začetku dejala, da se identificira kot feministka, in izpostavila, da se je tako težje identificirati izven Ljubljane. Godina se je odzvala, rekoč, da je feministka na univerzitetni ravni prestižna in stereotipna identifikacija, ki je postala ideološko obremenjena, in ker se ne identificira z ideološkimi polji, zavrača tudi feminizem oziroma se identificira le s prvim valom feminizma. Tu Godina pade prvič, saj meša vale feminizma, kot ji uči sodobna zgodovina feminizma na Zahodu, in se ne zaveda njihovih pomanjkljivosti in kritik.
Na vprašanje Perat, kaj zanjo pomeni prvi val feminizma, je dejala, da vključuje pravico do zaposlitve, splava itd. To pa so predvsem zahteve drugega vala iz druge polovice 20. stoletja. Poleg tega je prvi val, s katerim se istoveti Godina (vsaj po besedah sodeč, po vsebini pa z drugim valom), prepreden z rasizmom in kolonializmom in je bil zelo nevključujoč do nebelih žensk, kar je podedoval tudi drugi val in k temu dodal še transfobijo.
Pogovor je nato zavil v zgodovinsko primerjavo položaja žensk in feminizma, tako je Renko izpostavila velike spremembe v času nekdanje Jugoslavije, ki je dala ženskam pravice, ki jih imajo še danes. Godina je nadaljevala s časom po razpadu in poudarila, da je razpad nekdanje države in Vzhodnega bloka povzročil retradicionalizacijo. Padec Berlinskega zidu je v nekdanjih socialističnih republikah povzročil propadanje tovarn, kar je privedlo do brezposelnosti in najbolj so nastradale ženske, ki so bile potisnjene v zasebno sfero. Ženske so tako izgubile dostop do javne sfere, po mnenju Godine, za vedno. Ravno potiskanje žensk v sfero zasebnega vodi v retradicionalizacijo.
Vse tri prisotne so se obregnile ob vzpon konservativnih politik in tako je Renko povedala, da upa, da bosta slovenska desnica in Rimskokatoliška cerkev, ki sta dobili zagon ob zmagi na lanskoletnem referendumu, kot že tolikokrat doslej pričeli tolči po vseh in pri tem propadli kot že tolikokrat doslej. Medtem ko je Godina dejala, da je neustrezna tranzicija postsocialističnih držav prinesla prevzemanje lastnine s strani tujih korporacij in propadanje domače lastnine, kar je, kot že omenjeno, prineslo retradicionalizacijo, saj se ljudje v težkih časih zatekajo k preverjenim načinom delovanja iz preteklosti.
Omenjene so bile tudi kvote in dvojna merila ocenjevanja žensk in moških. Jenko je poudarila, da se ženske ocenjuje bolj strogo kot moške, kar se vidi že pri deklicah. Če je bila do te točke Godina še v mejah vzdržnega, jo je sedaj njena domišljija ponesla do višav. Opisala je način ocenjevanja kolegic iz akademskih voda in dejala, da kadar so govorile, po njenem mnenju, neumnosti, jih nihče ni na to opozoril. Meni, da če bi kaj podobnega naredil moški, bi ga takoj požrli, saj so moški tekmovalni in egocentrični. Sama bi si tako želela imeti moškega za nadrejenega. Na plan je potegnila Lacana in dejala, da je povezava med heteroseksualnostjo in družbenim spolom čudna, še bolj čudna pa je med družbenim spolom in homoseksualnostjo. In ker po njenih besedah antropološke evidence kažejo, da človeške družbe že 40.000 let delujejo na enak način, z ženskim in moškim podsistemom, za kar tudi obstaja dober razlog, to je moralno-socialni zakon. Kljub zastavljenim podvprašanjem slednjega ni zmogla natančno definirati. Zatorej po njenem ne gre uveljavljati le enega družbenega spola, kajti to vodi v enakost, ki pa ni cilj. Godina očitno ne razume, da se feminizem ne zavzema za izbris razlik med spoli, ampak želi, da se te razlike sprejmejo kot enakovredne, saj smo ljudje ne glede na razlike upravičeni do enakega udejstvovanja v družbi.
Od tu naprej je nadaljevala z geopolitiko in dejala, da Evropi ni šlo še nikoli tako slabo kot takrat, ko so ji vladale ženske, ker ženske vladajo po principu kapricioznega Drugega, ki je izven Zakona. Ženska matrica delovanja je namreč bliže delovanju kapitala kot moška. Kot primer je navedla Margaret Thatcher in Angelo Merkel. Tu se je Godina sklicevala na psihoanalitika Lacana, ki ga predstavi kot normativnega pisca, pri čemer Lacan le analizira obstoječa družbena razmerja na podlagi spola in spolnosti in nikoli ne pravi, da obstaja le en sam način, po katerem delujejo človeška bitja in da je ta način sam po sebi takšen, kakršen je. Nenazadnje je Godina pozabila, da je kapitalistično gospodarstvo spolno obeleženo, in to moško, saj so skozi zgodovino kapitalizem vodili cisspolni moški.
Ko se je že zdelo, da pogovor, ki to ni bil že nekaj časa, ne more biti bolj divji, je beseda nanesla na obrezovanje deklic v Afriki. Godina je dejala, da se ženske svobodno odločajo, da se drugače oblačijo, poleg tega pa prepoved obrezovanja zahodnih kolonizatorjev ni preprečila obrezovanja, saj so to ženske počele na skrivaj, ker so si tega želele. Renko je sicer poskušala izpostaviti koncept človekovih pravic, vendar je Godina replicirala rekoč, da je Združenje ameriških antropologov z razlogom zavrnilo Deklaracijo človekovih pravic.Treba je pojasniti, da na odločitve, ki jih sprejemamo, vplivajo družbeni pritiski in da je oblikovanje naših želja, če to sploh so naše želje, vpeto v širšo družbo.
Godina je sicer izpostavila, da je Ameriško združenje antropologov (American Antropological Association) zavrnilo podporo Deklaraciji človekovih pravic, vendar se je potrebno vprašati, zakaj. ZDA so bile po 2. svetovni vojni, ko se je pisala in sprejela deklaracija, kot svetovnih hegemon na višku moči, vsebina listine pa je bila trn v peti ekonomsko-kolonialističnim politikam ZDA. Odgovor na vprašanje, zakaj Ameriško združenje antropologov ni dalo zelene luči Deklaraciji človekovih pravic, tiči v tem, da te pravice večinoma izhajajo iz evropskega kulturnega prostora in so se pričele uveljavljati s francosko revolucijo, kar pomeni, da jih nujno ne poznajo vse kulture sveta, zato je tudi niso podprle_i.
Kadar Godina govori o feminizmu kot ideologiji, vedno znova zaide v isto zanko: pravi, da so feministke dobile vse, kar so hotele in še več, vendar se jim je to maščevalo. Pri tem govori o najbolj privilegiranem sloju žensk, belih ženskah srednjega razreda in pozablja na vse preostale osi podrejanja in mesta zatiranja, ki so jim izpostavljene ženske. Ob vsem pozablja na lastno privilegirano pozicijo in se postavlja v vlogo sodnice o normi in odstopanjih od nje in to samo kaže, kako površno bere avtorice_je, na katere se sklicuje.
Napis na sliki: Feminizem je za vse.
