FILM
Pogovor s Sabine Baumann in Karin Michalski, avtoricama dokumentarno-eksperimentalnega filma Na delu, ki raziskuje norme rase, spola in spolne identitete ter ponuja kar nekaj zanimivih načinov, kako se izogniti stereotipom in označevanju ter se uspešno spoprijeti z identitetami, ki nas oblikujejo in definirajo.
Glede na to, da je bilo o normah, stereotipih in diskriminaciji na podlagi spola, spolne usmerjenosti, barve kože itd. posnetih že mnogo dokumentarcev, me zanima, kaj bi opredelili kot najbolj izviren element v vajinem filmu.
KM: Že sam koncept in format filma sta izvirna. S Sabine sva bili pred snemanjem kritični do mnogih podobnih filmov. Nisva, na primer, želeli, da bi bil film portret enega človeka, ki se sooča z neko specifično situacijo. Želeli sva pokazati, da se pravzaprav večina sooča s temami, ki jih izpostavljava. Ravno tako nisva hoteli ljudi postaviti v vloge žrtev, kjer bi občinstvo z njimi sočustvovalo. Želiva, da bi film dajal občutek, da je v borbi z normami mogoče zmagati.
SB: Eksperimentalni elementi filma so predvsem posledica procesa snemanja, saj sva sogovornike postavljali v različne situacije, kjer so se tudi sami soočali z lastnimi razmišljanji in koncepti. S filmom pa sva želeli primarno izobraževati. Želiva si, da bi se film uporabljal v različnih okoljih, npr. v šolah, na delovnem mestu, saj ni namenjen ozki ciljni skupini. Izdati nameravava tudi publikacijo in tako poudariti, da so nekatere rešitve, ki jih predlaga film, dejansko mogoče. Obstaja tudi že spletna stran www.workingonit.de, kjer je film deloma možno videti oziroma ga naročiti.
S Sabine se osredotočita predvsem na štiri norme – heteronormativnost, spolno binarnost, spolno usmerjenost in barvo kože, v tem primeru belo -, s katerimi se soočajo vajini protagonisti in protagonistke, ki na njih »delajo« …
KM: Ja, delajo na tem; na normah, ki so nam vsiljene in nam otežujejo življenje. V zvezi z naslovom se mi zdi pomembno zavedanje, da vsi lahko »delamo« na normah, se proti njim borimo. Dejstvo pa je, da so nekateri bolj aktivni, zato sva k filmu povabili predvsem ljudi, ki se s tem poklicno ukvarjajo, umetnike/ce, aktiviste/ke, teoretike/čarke na tem področju, in jih prosili, da izpostavijo predvsem svojo osebno izkušnjo. Izbirali sva ljudi z različnimi ozadji in osebnimi okoliščinami, ker sva želeli k vsebini pristopiti zelo široko.
Zakaj ravno heteronormativnost, barva kože ter spol in spolna usmerjenost?
KM: To so za naju več kot norme, to so politični problemi, ki jih družba mora spremeniti. Heteronormativnost, spolna usmerjenost in »belost« spodbujajo homofobijo, transfobijo, seksizem in rasizem in mnoge druge oblike nasilja.
Lahko bi rekli, da je film zaznamovan z dvema sloganoma: Identiteta ubija (Identity kills) in Stopiti iz omare v škatlo (Coming out of the closet into the box).
KM: (smeh) Ja! V škatlo – zato, ker si ob razkritju ene identitete obkrožen s kopico oznak in norm in potem nimaš prav nič več svobode. Kot bi hodil iz omare v omaro (smeh). Identiteta v kontekstu »Identity kills« ne pomeni nujno nekaj slabega, oziroma takojšnje diskriminacije, gre bolj za to, da se ne smemo omejiti samo na eno identiteto, temveč znotraj sebe raziskati, kaj vse predstavljamo navzven in hkrati ljudem dopuščati, da se vse njihove identitete izrazijo. Kar sva hoteli povedati, je to, da za nekatere ljudi ni dovolj, če rečejo: »Gej sem,« ali »lezbijka ali biseksualec«, saj ni nujno, da živijo znotraj tistih norm, ki jih postavlja LGBT-skupnost. Gre za bolj kompleksen pristop k samoidentificiranju.
SB: Slogan »Identiteta ubija« sem razumela drugače, in sicer kot izraz tega, da na podlagi identitete ljudje dobijo različne etikete. Prizor, ki ga vidimo v filmu, skozi katerega se to manifestira, vidim le kot proces, preko katerega so sogovorniki želeli izraziti svoje nestrinjanje s takim predalčkanjem.
V filmu lahko zaznamo tudi dvojnost – po eni strani film namiguje, da se je treba osvoboditi okvirov norm, hkrati pa venomer iščemo nekaj, s čimer bi se lahko identificirali, kar pa nas navsezadnje postavi le v neke nove okvire.
KM: Takšna dvojnost mi ni tuja, saj sem ta proces prestala tudi sama. Menim, da v nekem trenutku enostavno potrebujemo nekaj, s čimer se bomo poistovetili, skupino, skozi katero bomo lahko delovali in se izražali; hkrati pa je seveda pomemben tudi oseben prostor vsakega posameznika, ki dopušča razvoj osebnosti in kontinuiran proces gradnje osebnostne identitete. Ko govorimo o rasizmu, homofobiji in diskriminaciji na osnovi spola, so to stvari, kjer aktivisti in aktivistke radi stopimo skupaj in se borimo proti sistemu in tako delno soustvarjamo identitetno politiko. To vidim kot opogumljanje in zdi se mi zelo pomembno sporočilo, ki ga lahko prenesem kot režiserka tega filma.
KM: Identitetna politika pa te na drugi strani lahko tudi oslabi, saj se lahko preveč zacementiraš v eni identiteti. Tu se nama je zdela queerovska teorija, ki jo seveda vsi interpretiramo po svoje, zelo uporabna. Omogoča namreč nekakšno svobodo od spolov, hkrati pa nas ne postavlja v vlogo žrtve, ampak v položaj preučevalca norm. Tako lahko raziskujemo, kako norme sploh nastanejo, kje dobijo svojo osnovo in koliko ljudi živi v konstruktu, ki jih sploh ne osrečuje. To izražajo sogovorniki in sogovornice v filmu. Po drugi strani pa moramo biti previdni, da ne postanemo ekskluzivni v tem procesu ustvarjanja lastnega prostora, saj s tem le generiramo nova pravila, nove norme.
Torej bi lahko rekli, da se je pravzaprav zelo težko ogniti normam, saj jih vzpostavljamo tudi sami?
KM: Kar zadeva pluse in minuse, ki jih prinašajo identitete in posledično norme, s katerimi se soočamo, bi odločitev prepustila vsakemu posamezniku. Ne gre namreč posploševati – saj je to praktično nemogoče. Vsaka situacija in izkušnja je odvisna od posameznika, in če se nekdo počuti dobro, ko sledi ustaljenim normam, je to čisto v redu. Problem nastane, ko pride do vsiljevanja teh norm tistim posameznikom in posameznicam, ki jim te norme ne ustrezajo.
