Slike so velikokrat pametnejše od mene

Pogovor za Andrejem Brumnom Čopom

  • brumen-net

    Foto: Petra Žen

    Andrej Brumen Čop je eden zanimivejših slovenskih umetnikov. Razstavljal je v mnogih slovenskih in tujih galerijah. Njegove slike zaznamujejo figure, ujete v simbolnih situacijah, motivi variirajo od žuželk, gejevske ikonografije, zlobnih otrok, pa do mirnih svetlobnih tihožitij. Slike so vsebinsko izredno močne in razpoloženjske.

Avgusta je razstavljal v ljubljanski galeriji Kresija. Razstava Nove slike nas je soočila z izredno eksplicitno vsebino gejevskih motivov, ujetih v različne situacije, ter lucidne izpovedi, ki jih je slikar kanaliziral skozi otroške figure.

Začniva pri bistvu in sicer pri sliki. Kako pojmuješ mesto slike v sodobni umetnosti in kako bi umestil svoja dela?

Mesto slike v sodobni umetnosti je v marginalnem položaju. Imam pa občutek, da je potrebno biti na distanci za zares svobodno delo. Študiral sem slikarstvo, slike so me popeljale po svetu, s svojim slikarstvom komuniciram, torej je moje življenje tesno prepleteno s tem medijem, pa naj je v nekem momentu popularno ali ne. Svojo vitalno energijo vlagam v slikanje in pogosto ugotavljam za nazaj, da so bile slike velikokrat pametnejše od mene. Na čuden način je moj jezik podob močnejši od verbalnega ali literarnega. Zapiske po določenem času največkrat uničim, saj se vse bistveno ohranja v slikah in risbah.Parada

Slika “Parada ponosa”

In tvoje podobe so res močne. V njih razkrivaš otroške figure, odrasle fetuse, spolne akte. Letos si mesec dni preživel v Berlinu, slike pa so nastale po tvoji vrnitvi. Bi lahko rekel, da je tvoje bivanje v Berlinu vplivalo na razstavo Nove slike?

Berlin mi je dal veliko življenjske energije in optimizma, zato se mi zdi, da sem z lahkoto naredil slike, ki so na razstavi. Škoda, da se ta lahkotnost izgubi tako, kot pride. V Ljubljani se počutim manj živ kot sem se tam.

Kaj te je v Berlinu napolnilo z optimizmom? Med drugim si spoznal slikarja Salomeja, vodilnega umetnika nove podobe. Je vplival nate? Pri obeh se na primer pojavljajo moške figure,  poudarjena je gejevska ikonografija.

Nova okolja so razbremenjujoča. Lepo je pustiti staro prtljago doma in začeti nekaj novega. Salomejevo delo poznam že od šestnajstega leta in se mi zdi eden bistvenih slikarjev, ki so prinesli nekaj gejevske emancipacije tudi v slikarstvo. V Sloveniji lahko le redko vidimo kaj takega in priti nekam, kjer je svet bolj diferenciran, se začuti kakor olajšanje. Ne vem, če gre za direkten vpliv, gotovo pa je s svojimi slikami vzpodbudno deloval name. Ne gre za zunanjo estetiko, ampak bolj za dobro počutje, da takrat ko delaš, daš več od sebe.

Slike na razstavi so za slovenski prostor izjemno provokativne, še posebej za hetero populacijo. Kako slovenski likovni svet sprejema tvoje delo, posebej dela z gejevskimi motivi?

Odkrito povedano, ne vem, kaj si misli slovenski likovni svet. Provokativen je bil pokojni dr. Rugelj s svojimi izjavami, ko je črno belo razmejil »čisto žensko mednožje« in »smrdljivo moško rit« ter s tem nazorno povzel mnenje večine. Zame so vse to motivi, in če izmed naštetih izberem rit, je takoj konec strpnosti, ki odobravajoče spremlja vse upodobitve ženske golote. Mogoče pa je provokativna moja naivnost, ko iskreno naslikano sliko tudi razstavim. Velikokrat so mi namignili, da naj tega raje ne počnem. Gre za enaka vprašanja ali živeti kot gej ali ostati klozetiran, a sem vesel, da to niso več moja vprašanja …

Razstavo si naslovil Nove Slike, podnaslovil si jo Ničvredni sin. Gre tukaj za opredelitev tvoje pozicije v slovenskem umetnostnem svetu ali nasploh s tem odgovarjaš na homofobičnost Slovencev?

Lani sem bral Krležo in se mi je zbistril naslov Ničvredni sin. Gre za močno oznako, ki prikrito veje iz vseh homofobnih in drugih diskvalifikacijskih očitkov. Družba v splošnem, posamezni konzervativni in sovražni razsodniki, pa včasih tudi neozaveščeni ljudje imajo nek svoj okvir, vse, kar od tega odstopa, pa bi najraje izbrisali. Dokler je človek mlajši in še obstaja upanje, da se bo spremenil, ga z očitki in ustrahovanji poskušajo spremeniti. Kasneje pa naredijo »križ čezenj«, kot se reče. To se dogaja na družbeni in družinski ravni, zato najraje rečem, da je Ničvredni sin glas iz ozadja in ne ravno naslov. Morda je glas ponotranjene homofobije.

V svojem delu reagiraš tudi na aktualne dogodke. Med razstavljenimi deli najdemo tudi sliko Parada ponosa. Med podobami, ki spominjajo na ku klux klan in tipe, ki seksajo, najdemo napis open. Lahko malo več poveš o sliki.

Težko, ker taka slika nastane tako hitro, da se tudi sam več ne spomnim kako. V ravni črti ideja-jeza-barve-agresija-množica na enega-modrina in konec. Ta dogodek je postal simbol ali recimo mit. Verjetno poznam tisti prastrah, ko se ti bliža gruča agresivnih, nadutih in sploh ne veš zakaj …

Open je bil eden od ključnih dogodkov za glbt-skupnost letos. Enako lahko rečemo za tvojo razstavo na področju vizualne umetnosti. Kakšen je tvoj pogled na slovensko glbt-umetnost. Se razvija, kje jo najdemo, sploh obstaja neka širša glbt-vizualna produkcija?

Vesel sem vsakega novega premika, knjige, predstave v tej smeri. Najiskrenejše stvari prihajajo zmeraj iz intimnih izkušenj posameznika in mislim, da je tudi v razvitem svetu tako. Glede na majhno število »osvobojenih« imamo morda čisto zadovoljivo produkcijo. In če pomislim, kaj je bilo pred dvajsetimi leti, je gotovo napredek. Takrat je šele prvič izšla antologija gejevske poezije v slovenskem jeziku, a danes obstaja veliko tovrstne literature. Vizualna umetnost pa je po definiciji vidna in zato je v konzervativni Sloveniji hitro moteča in nezaželena.

Tags from the story
Written By
More from Jernej Škof

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja