Intervju: Matjaž in Danijel

DRUŽINA

Naša kultura te ne pripravi na srečanje z žensko, ki ti bo rodila otroka

Matjaževo (29) in Danijelovo (25) zgodbo so slovenski mediji pograbili takoj, ko se jima je s pomočjo nadomestne matere v ZDA lani septembra rodila Ana. Brali smo, kako sta Anin jok prvič slišala čez vrata sobe, v kateri sta čakala med porodom, kako sta se počutila, ko sta Ano prvič prijela v roke, kako so Matjaževi in Danijelovi starši večkrat leteli čez ocean, da bi videli svojo vnukinjo, kako mirne so njune noči, saj ju Ana ponoči skorajda ne zbuja, in predvsem, kako naporna sodna bitka je pred njima, saj sta na Aninem rojstnem lista oba zapisana kot očeta (kot »father/parent« in »mother/parent«), kar za naš sodni sistem predstavlja, milo rečeno, težavo v sistemu. Na matičnem uradu so jima preprosto priznali, da ne vedo, kaj narediti s takim rojstnim listom. Nekaj upanja vliva odločba okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je v primeru še enega slovenskega gejevskega para, ki je otroka posvojil v ZDA, potrdilo ameriški dokument. A veselje ni bilo dolgotrajno: odločitev okrožnega sodišča in njeno skladnost s slovenskim pravnim redom trenutno preverja vrhovno sodišče.

Matjaž in Danijel sta se sprva otepala intervjuja za Narobe, češ da sta svojo zgodbo že tolikokrat povedala v medijih, da so jo lahko prebrali vsi, ki jih zanima. Ko sem jima obljubil, da ne bom spraševal istih stvari in da me ne zanima, kako sta se počutila, ko sta prvič previla Ano, sta prijazno pristala na še en pogovor za medije. Obljube sem se, z izjemo enega vprašanja, držal.

druzina

Na sliki nista Matjaž in Danijel. Žal ob tak članek pred sprejetjem novega Družinskega zakonika lahko damo le futuristično sliko: pobudnika za presojo ustavnosti ZRIPS Mitja in Viki z družino … čez nekaj let.

Tole je torej vajin zadnji intervju za medije?

Matjaž: (smeh) Jah, saj je bil že tisti prejšnji zadnji.

Sta edini gejevski par z otrokom v Sloveniji, ki sta se nekajkrat s svojo zgodbo pojavila v medijih. Se vama zdi pomembno, da sta dala te intervjuje?

Danijel: Prvi intervju sva dala za Delo. Nič kaj dosti nisva razmišljala, ali bi ali ne. Ko so naju poklicala, sva pristala na intervju, ker se nama je zdelo pomembno, da take stvari pridejo v javnost.

Matjaž: Ampak vseeno sva se odločila, da bova nastopala samo z imenom, brez priimka. Predvsem zaradi Ane, da ne bo nekoč nekdo na internet vtipkal njenega priimka in našel vse te članke.

Kaj pa bi se lahko zgodilo?

Matjaž: Verjetno res nič takega. Saj za naju tako ali tako vsi blizu naju vedo, in če v časopisu piše Matjaž, Danijel in Ana, potem je jasno, za koga gre. Pri tovrstnih razkritjih v medijih je stvar bolj delikatna, ker je zraven še tretja oseba.

Ampak saj tudi pri siceršnjem razkritju v medijih s seboj vedno potegneš tudi svojo družino, brate in sestre, svoje prijatelje …

Matjaž: Res je, ampak samo kot stranske igralce, ne kot glavne akterje.

Sta brala komentarje pod članki?

Matjaž: Ja, mazohistično sem bral tiste komentarje. Ti jih nisi, ne?

Danijel: Ne, sem bral. Ampak potem čez nekaj časa postanem živčen, pa neham. In si mislim svoje. S temi ljudmi se mi ne da ukvarjati. Vem, da so bili komentarji žaljivi. Ampak meni je bolj pomembno, da takih komentarjev ne bom slišal, ko se bova z Ano s kom srečala v živo. Tega zaenkrat še ni bilo.

Matjaž: Razen tistega pri frizerju z mojo mamo. Tam so imeli Jano, v kateri je bil objavljen najin intervju, in ker mama s seboj ni imela očal, je pogledala samo naslov in sliko, potem pa revijo odložila. Frizerka ji je nato rekla: ‘Pošastno, kajne? Da bi bili vsaj tiho!’ Mama ji je potem povedala, da je to njena vnukinja in da bo odšla iz salona, če reče še eno tako. Doma pa je seveda potem jokala zaradi tega in meni je bilo žal, da se je mama tako sekirala. Ne vem pa, kaj bi naredil, če bi se to zgodilo meni. No, ne bi se jokal. Mislim, da vsega ne moreš vnaprej predvideti. Ano bova zagotovo pripravljala na to in ji poskušala razložiti, da gre zgolj za neumne komentarje ljudi, ki o teh stvareh ne vedo kaj dosti. Sicer pa se mi zdi grozljivo, da tudi geji sami govorijo, da bodo otroci iz istospolnih družin prikrajšani, izključeni iz družbe in tako naprej.

Se vama je zdelo, da hočejo mediji vajino zgodbo umestiti v nek heteronormativni okvir in nekomu od vaju pripisati vlogo očeta, drugemu pa vlogo mame?

Matjaž: Nisem imel takega občutka. Vse novinarke, ki so govorile z nama, so bile precej progresivne. No, tista novinarka iz Jane naju je res vprašala, če meniva, da Ani manjka neka ženska figura, drugače pa naju niso spraševali, kdo je oče in kdo mama.

Mislita, da bo Ana res izpostavljena situacijam, ki jim niso izpostavljeni tudi drugi otroci, da ne govorim posebej o otrocih migrantov, otrocih Romov in tako naprej.

Danijel: Te izkušnje so verjetno do določene mere primerljive, ampak vseeno bo precej unikaten otrok. Otroci migrantov imajo okrog sebe sovrstnike, ki izhajajo iz podobnih družin, Ana pa takih sovrstnikov verjetno ne bo imela prav veliko.

Se vama zdi pomembno, da bi v svojem krogu imela »podobne otroke«?

Matjaž: Ne, seveda ne. Jo bo pa to zagotovo naredilo za vsaj malo drugačno. Osebno se najbolj bojim zadnjega dela osnovne šole.

Danijel: Takrat so otroci najbolj kruti. Rečejo vse, kar mislijo.

Verjetno bosta aktivno posegla v »šolsko politiko« v tem smislu, da svojega razmerja ne bosta skrivala …

Matjaž: Seveda, najine družine ne bova skrivala. To bi se mi zdelo zelo nezdravo za otroka. Nikakor ne bo samo eden od naju hodil na roditeljske sestanke.

Se bosta spopadla tudi z dejstvom, da v uradnem kurikulumu za osnovno šolo ni ničesar o homoseksualnosti ali istospolnih družinah?

Matjaž: To je seveda narobe … [In potem se je Ana še posebej glasno odzvala – prepričan sem, da se je strinjala z očetoma – ampak za nekaj časa se je pozornost vseh nas usmerila k njej. Šolski problem je ostal nerazrešen.]

Raziskava o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji je pokazala na pogosto potlačeno željo po otrocih, češ, saj mi ta pravica sploh ne pripada, saj tako ali tako ni realno, da bi imel otroke in tako naprej. Sta se tudi vidva ukvarjala s temi mislimi?

Matjaž: Pri osemnajstih zagotovo. Takrat sem si mislil: gej sem, torej ne bom imel otrok. Pozneje pa nisem več tako razmišljal. Želja je zagotovo obstajala, pa tudi razmišljanje, da se bodo zakoni spremenili in da bodo posvojitve omogočene.

Danijel: Ko sem se razkril pred mamo, jo je najbolj bolelo to, da ne bom imel otroka. Spomnim se, da sem ji takrat rekel, da je vendarle možno, da bi imel otroka in da se bom za to potrudil.

Matjaž: No, jaz očitno nisem bil tako progresiven … (smeh).

Sta razmišljala o različnih opcijah, kako ustvariti družino, ali pa je bilo nadomestno materinstvo vajina prva izbira?

Matjaž: Za naju bi bila posvojitev bolj komplicirana, ker zaradi študija za eno leto naprej ne veš, kje boš živel. Pri posvojitvah včasih hočejo, da si lastnik stanovanja, da imaš službo in tako naprej. To za naju še nekaj let ne bi bilo mogoče. Ko sem odšel na študij v ZDA, je možnost nadomestnega materinstva postala bolj realna.

Nadomestno mater sta spoznala prek spleta, in če sem prav razumel, se je zanjo »potegovalo« več parov?

Matjaž: To je tako kot spoznavanje partnerjev preko interneta. Najina nadomestna mama je dala oglas na www.surromomsonline.com in napisala, da išče istospolni par iz tujine, za katerega bi zanosila. Pred tem je bila že dvakrat nadomestna mati – naprej za raznospolni par, potem za istospolni par. No, midva sva se oglasila na njen oglas in ona je takoj odpisala nazaj.

Danijel: Pred tem sva se že dvakrat, trikrat odzvala na kak oglas, pa nikoli nisva dobila odgovora.

In potem ste se spoznali …

Danijel: Ja, najprej smo si izmenjevali elektronsko pošto. Imela je pripravljen cel sklop zelo osebnih vprašanj, celo to, kaj je najina najljubša hrana, kje sva se spoznala, če bova svoji družini povedala, da bova dobila otroka in podobno. Vsak od naju je moral napisati tudi spis, kaj misliva drug o drugem …

Matjaž: V člankih, ki so jih pisali o nama, dobiš občutek, da je šlo za nekakšno poslovno transakcijo, ampak to je bilo daleč od tega.

Na koncu ste se spoznali v živo. Bi bil problem, če ne bi takrat živela v Ameriki?

Matjaž: Kar se tiče zakonodaje, to ni problem. Od naju niso zahtevali, da sva ameriška državljana. Edini potencialni problem je zdravstveno zavarovanje. Ko se je Ana rodila, je bila takoj najin otrok, in ker sem bil takrat že zaposlen, sem jo lahko vzel pod svoje zdravstveno zavarovanje.

Danijel: No, saj drugače, brez zavarovanja, tudi gre. Lahko plačaš stroške zdravljenja, če bi otrok potreboval intenzivno nego, ampak ti stroški so zelo visoki.

Matjaž: Če ne bi bila v Ameriki, potem bi morala najprej tja leteti, da se spoznamo, pa potem še enkrat za osemenjevanje in potem lahko še vsak mesec … skratka, ni nemogoče, bi pa to pomenilo grozovite stroške.

Kakšna pa je bila vajina vloga v času pred zanositvijo in pred rojstvom otroka?

Matjaž: Čez kakšen teden, ko smo se spoznali, sva dobila njen odgovor, da sva ji všeč in da bi rada bila najina nadomestna mati …

… jah, zdaj pa res ne morem mimo tega, da vaju ne vprašam, kako je bilo, ko sta dobila ta e-mail …

Matjaž: (smeh). Danijel je ravno po telefonu govoril s svojo družino … jaz pa sem mu pred obraz nesel računalnik. Za trenutek je zastal, potem pa še kar naprej govoril po telefonu (smeh.) No, potem se je hitro poslovil. Seveda sva bila vesela, sva bila pa tudi zelo optimistična. Se nama je zdelo, da naju bo izbrala.

Danijel: Ampak preden smo se spoznali, sva bila pa res živčna. Na nek način je to podobno kot pred zmenkom. Skrbi te, da se boš primerno obnašal, da ti ne bo smrdelo iz ust … (smeh).

Matjaž: Če parafraziram iz ene knjige: naša kultura te ne pripravi na srečanje z žensko, ki bo tvoja nadomestna mati. Prej te pripravi na srečanje z nezemljani (smeh).

Pred osemenjevanjem ste podpisalo bolj ali manj standardno pogodbo. Kaj ste v njej zapisali?

Danijel: V pogodbi je na primer določeno, v kakšnem primeru bo naredila splav. O tem naj bi odločala midva, razen če ne bi šlo za njeno zdravje. Pomembne so bile tudi določbe, kako ji bova plačevala nadomestno materinstvo, kdo bo plačeval zdravstveno zavarovanje, če ga ona izgubi, kdo bo skrbel za otroka, če midva umreva in tako naprej …

Matjaž: Precej pa je bilo tudi takih delov v pogodbi, ki jih ne moreš nadzorovati. Na primer, da ne bo spala s svojim možem, da bo jedla zdravo, da se ne bo ukvarjala z nevarnimi športi, da se bo vedno pripela v avtu, da ne bo v njeni bližini mačjih iztrebkov, ker se lahko okuži in tako naprej. Potem smo podpisali pogodbo in že naslednji dan začeli osemenjevati … in že prvič je uspelo.

Ste zdaj v dnevnem kontaktu?

Matjaž: Ne. Vsake štirinajst dni se slišimo. In pošiljava ji slike. Mislim, da je bilo to zapisano celo v pogodbi: da ji morava trikrat na leto poslati slike (smeh).

Post scriptum:

Včasih slišim koga, ki meni, da bo z uvedbo homo porok v pravni sistem naloga glbt-gibanja končana. Ampak to seveda ni res. Naj kar takoj na seznam prihodnjih nalog (ki pa so pravzaprav nuja že danes) dodam glbt-tečaj za starše. Danijel se je namreč pred Aninim rojstvom v Sloveniji udeležil očetovskega tečaja, a od njega ni kaj dosti odnesel. Heteronormativni okvir teh tečajev je naredil svoje, začenši s tem, da je predavateljica ogromno časa posvetila vprašanju, kdaj naj »mož svojo ženo« odpelje v porodnišnico. Gejevskega in lezbičnega gibanja ne bo konec tudi zaradi družbene homofobije. Sam sem, ko smo trije fantje z otrokom sedeli v kavarni, večkrat opazil poglede začudenih ljudi, češ: ja, kje pa imajo mamo? Ali pa so bile to samo moje prestrašene projekcije? Zdelo se je namreč, da se Matjaž in Danijel s tem sploh ne obremenjujeta. Njun svet je Ana … in tega ne more spremeniti nihče, niti tisti, ki v zadnjem času vse bolj glasno rohnijo proti napovedi MDDSZ, da bodo uredili položaja istospolnih družin v novem družinskem zakoniku.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Uvodnik 5

»Kaj boš ti govoru, mulc, k sm ti rit brisala,« mi je...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja