Cloudburst
Produkcija: ZDA/Kanada, 2011
Scenarij in režija: Thom Fitzgerald
Igrajo: Olympia Dukakis, Brenda Fricker, Ryan Doucette
Stella na skrivaj odpelje svojo slepo partnerko Dot iz doma za upokojence v Mainu in skupaj jo ucvreta proti Kanadi, da bi se poročili in jima ne bi bilo treba prenašati muh Dotine vnukinje, spotoma pa pobereta še štoparja, ki potuje v Novo Škotsko k bolni mami. Thoma Fitzgeralda so po zelo lepi drami The Hanging Garden (1997) zaradi filma Beefcake (1998) opazili tudi mainstream mediji in leta 2003 je bil deležen številnih pohval zaradi filma The Event o skrivnostni smrti moškega z aidsom. V dosedanjih filmih je zaznati posebno pripovedno tankočutnost, pa tudi čut za odražanje čustvenih doživljanj. Tokrat malo manj. Tu je manj drzen, skoraj len. Ohranja čut za estetiko, vendar zelo nerodno usmerja legendarni igralki, ki se trudita, ampak se vse prepogosto zdi, da še sami ne verjameta svojima likoma. Tudi nežnost nekaterih prizorov prikliče bolj očarljiva pokrajina sama kot pa režija. Ki je skoraj ves čas zaspana, ravnodušna; komični prizori pa postanejo nehote groteskni, ker sta glavni igralki prepuščeni samima sebi. Film ima kljub temu svoje posrečene, tudi precej ganljive trenutke in je zanimiv že zaradi teme staranja in iskrenega pogleda na brezpogojno ljubezen.
Ocena: ♦♦♦
Jack & Diane
Produkcija: ZDA, 2012
Scenarij in režija: Bradley Rust Gray
Igrajo: Juno Temple, Riley Keough, Kylie Minogue
Diane po naključju spozna nenavadno Jack, ki se takoj zagleda vanjo. Ob Dianini očarljivi nedolžnosti se Jack postopno odpre, toda ko izve, da se namerava Diane preseliti, jo odrine od sebe. Diane ob tem ne obvlada svojih čustvenih odzivov, ki privedejo do grozljivih telesnih sprememb. Na papirju zanimiva zmes romantične drame in grozljivke je nastajala štiri leta (sprava naj bi v njej nastopala Ellen Page), ampak nihče je ni bil pripravljen financirati. Če bi zgodbo zaupali sposobnejšemu režiserju, ki bi znal bolje izkoristiti igralki, bi se vse skupaj morda drugače izteklo. Tako pa smo dobili nekakšen poskus neprizanesljivega pogleda na razmerja z volkodlaki kot prispodobo podzavesti, ko nas je strah močnih čustev ali celo resne zveze. Ampak režiser teh metaforičnih vidikov ne zna učinkovito vpeljati v pripoved in se predvsem naslanja na prikupnost Juno Temple (Zaljubljene, Kaboom, Mrha, nedavno smo jo videli v Vzponu Viteza teme), na lesenost Riley Keough (ki govori, kot bi si sproti izmišljevala dialoge, pa ne v woodyallenovsko realističnem smislu), in na komaj prepričljiv lezbični prizor s Kylie Mingoue. Škoda.
Ocena: ♦♦
