Recenzije: Knjiga 1

Alan Hollinghurst

Linije in črtice

Alan Hollinghurst, Linija lepote, Učila, 2006

Leto 2004 je bilo v angleški literaturi leto Henryja Jamesa, čeravno je bil že 88 let mrtev. Izšli so namreč kar trije romani težkokategornikov sodobnega romanopisja – Lodgea, Toibina in Hollinghursta – ki se lotevajo Jamesovega življenja, prva dva neposredno, zadnji posredno. Zadnja dva sta geja in sta za svoja romana dobila bogate literarne nagrade, prvi pa nič. V slovenščino je bil preveden le Hollinghurstov roman (prev. Jure Potokar), za kar se imamo najbrž zahvaliti prav prestižni – in prodajo spodbujajoči – Bookerjevi nagradi.

Hollinghurstov roman je bil po 36 letih prvi eksplicitno gejevski roman, ki je dobil Bookerja, česar mediji nikakor niso spregledali, pri tem so nekateri celo opominjali, da je bil predsednik komisije gej (aha, pedrska mafija torej!). Vsekakor je Hollinghurst eden tistih pisateljev, ki homoseksualnosti ne opravičujejo, niti je kaj posebej ne razlagajo, namesto tega jo obravnavajo kot nekaj danega, kar je prisotno v vsem bitju in žitju junakov, ki pa so seveda mnogo več od istospolnega poželenja.

Linija lepote je zgodba mladega geja, Nicka Guesta, ki stanuje/guestuje v bogatem domu ambicioznega konzervativnega poslanca. Ta konstelacija in njegov dvojni status obstranca, ki je obenem v središču dogajanja, Nicka izstreli v orbite odkrivanja ljubezni, spolnosti, drog, bolezni, a tudi v svet visoke politike, aristokracije in posla. Ob tem raziskuje Henryja Jamesa in soustanovi revijo, ki je posvečena njegovi obsesiji – lepoti. Kdo bi mogel iz vsega tega vrtinčenja in lepotnolinijskega vijuganja iziti, ne da bi bil za zmeraj spremenjen?

Nič o tega, ne spolne pustolovščine ne družbeni komentar, pa sami po sebi še ne morejo biti porok za dober roman. A Hollinghurst ima uvid, duhovitost in stil. Zato so njegovi romani tako daleč od kakršnega koli šunda; kritiki celo omenjajo besedo mojstrovina. Toliko že lahko rečemo, da je vznemirljiv, prefinjen in gre globoko pod kožo – tako Angliji osemdesetih kot tudi bralcem.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Andrej Zavrl

 

Dražen Ilinčić

»Tam, kjer živim, mi ulice ne pripadajo«

Dražen Ilinčić: Berlinski ručnik, Fokus komunikacije, Zagreb 2006 

Roman Berlinski ručnik je bil razvpit še pred izidom konec leta 2006. »Prvi hrvaški gejevski roman« odkrito spregovori o gejevskem seksualnem življenju, seveda z obveznimi avtobiografskimi primesmi. Avtor Dražen Ilinčić je prepoznaven televizijski voditelj oddaje Pol ure kulture, v kateri se je nekoč že outiral. Po »naoljeni« naslovnici bi zlahka pomislili, da je pred nami še en frivolen roman o štrikanju po savnah, kakršnih na Zahodu mrgoli že več desetletij. Knjigo sem vzela v roke s pričakovanjem, da se bom kmalu naveličala opisov obiskovanja savn v Berlinu in sestajanja preko interneta doma v Zagrebu. Čeprav roman nikakor ne pretendira h kakšni veliki zgodbi, je že po nekaj straneh jasno, da je Ilinčić spreten, neposreden in občutljiv pisec. Hkrati je intelektualec in ozaveščen gej, ki se med vrsticami izvirno loteva gejevskih stereotipov in body fašizma. Tako zase ugotavlja, da ima dobro telo, ne pa tudi glave, zato bi bilo bolje, da bi naredil coming out zgolj s telesom, glavo pa pustil v »omari«. Če mislite, da je naslovna berlinska brisača tista iz gejevskih savn, se krepko motite. Brisačo junak kupi posebej za neznanega družabnika, ki ga želi spoznati v Berlinu, dasiravno si iluzij o večni srečni monogamni zvezi že zdavnaj ne dela več. Premišljuje tudi o tem, da so tisti strejti, ki obsojajo pedrsko promiskuiteto, morda le zavistni, ker si tega sami ne morejo privoščiti. Avtor pa nikoli ne pozabi, v kako nenaklonjenem svetu živijo geji, zlasti na Hrvaškem, kjer v javnosti tako rekoč ne morejo niti kave popiti v miru. »Tam, kjer živim, mi ulice ne pripadajo, niso ustvarjene za to, da bi jaz in ‘meni podobni’ objeti hodili po njih ali se vsaj pogledali z ljubeznijo. Jaz sem samo senca in če postanem za drobtinico opaznejši, če se zasluti moja osebnost, me bo ulica zavrgla.« Zato si zagrebške ulice v romanu ne zaslužijo poimenovanja. Prevoda Berlinske brisače pri ŠKUC-Lambdi, ki bo izšel naslednje leto, se lahko zares veselimo.

Ocena: ♦♦♦♦

Suzana Tratnik

 

David Leavitt

Ples povprečnih ameriških družin

David Leavitt: Družinski ples, ŠKUC-Lambda, 2006 

Leavitt (1961) velja za ameriškega pisca, ki se mu je posrečilo vplesti temo homoseksualnosti v vsakdanje zgodbe. Vse tabu teme, denimo rak v družini, ljubezenske prevare, sinovi ali očetje, ki so postali geji, duševne motnje, ločitve, bolečina, smrt, krute žalitve ali preprosto stare zamere so še kako pomembne prvine običajnega družinskega plesa – dinamike. Med travmatične dogodke seveda sodijo tudi coming outi, s katerimi se na razne bolj ali manj ponesrečene načine poskušajo spoprijemati družinski člani in članice. Glavni junaki Leavittove zbirke, ki je izšla leta 1983, so nedvomno družinski odnosi, saj nas pisatelj praviloma v vsaki zgodbi vrže v preplet sorodniških in partnerskih razmerij. Dogajanja in dialogi med protagonisti in protagonistkami so navidez vsakdanji, v njihovo ozadje pa so prepričljivo vtkani globlji vzroki in nezavedni mehanizmi, ki v resnici pogojujejo njihovo vedenje in čustvovanje tako v okviru izvorne družine kakor zunaj nje. Zgodbe niso nujno izrazito gejevske po vsebini, včasih je istospolna orientiranost določenih posameznikov in posameznic le nakazana, vendar bralec zasluti, da ni nič manj pomembna sestavina, nemara ravno zaradi svojega položaja slepe pege. Devet zgodb natančno prikaže, da so ravno prepovedane teme, neizrečene besede, prikrite bodice in drugi madeži tista para, ki lahko kljub odtujenosti še zmeraj močno poganja turbine odnosov med »najbližjimi«. Kar se je nedvomno posrečilo Davidu Leavittu, je neposredna podoba celovitosti človeških razmerij, ki jih izgubimo izpred oči, čim nanje nasilno vržemo mrežo idealiziranja. Njegove morda čisto povprečne družine iz predmestja sodobne Amerike so zato stvarno nepopolne, ne-cele, razlomljene, razpadle ali za silo skrpane, utopljene v samoti, njihova snidenja ob božiču ali pogrebu vedno nekako spodletijo, vezi pa nikoli čisto ne presahnejo, pa naj jih družinski člani in članice še tako trgajo.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Suzana Tratnik

 

Poročilo

Poročilo o nestrpnosti

Roman Kuhar in Sabina Autor (ur.), Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti 05: Cerkev – država, Mirovni inštitut, 2006 

Pri Mirovnem inštitutu je izšlo peto letno Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti . V ospredju tokratne številke je vprašanje razmerja med državo in cerkvijo,  Poročilo pa, tako kot tudi v prejšnjih letih, prinaša nekaj analiz različnih pojavnih oblik homofobije v Sloveniji. Tatjana Greif v članku »Kaprice ljubljanske gospode«: ob sprejemu registriranega partnerstva analizira seje, na katerih so parlamentarci razpravljali o zakonu o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti, Boris Vezjak pa v teoretsko zastavljenem prispevku O zanikanju netolerance do istospolno usmerjenih analizira tipično domačijsko situacijo, kako tisti, ki so obtoženi homofobije, svojo homofobijo zanikajo. Za primer vzame rimskokatoliško cerkev.

 

Prava poroka

Konec poroke in zakonskih zvez?

Zdravko Kobe in Igor Pribac (ur.), Prava poroka? Dvanajst razmišljanj o zakonski zvezi, Krtina, 2006 

Leta 1980 je bilo v Sloveniji sklenjenih 6,5 zakonskih zvez na 1000 prebivalcev, leta 2005 le še 2,9. Je zakonska zveza v krizi? Ali pa je njen primat – v povezavi z nuklearno družino – celo minil? Kaj je zgrajeno na praznem mestu, ki ga pušča za seboj? To so izhodišča vprašanja, ki sta jih urednika knjige zastavila dvanajstim piscem, ki z najrazličnejših vidikov analizirajo in preprašujejo koncept zakonske zveze v sodobnosti. Čeprav se večina tekstov v zborniku dotika tudi vprašanja homoseksualnih partnerskih zvez in porok, sta dva teksta v celoti namenjena temu vprašanju. Frederik Klampfer je prispeval razpravo z naslovom Pravičnost, enakost in istospolne zakonske zveze, Roman Kuhar pa »Hočva ohcet!«: O nezadostnosti registriranega partnerstva.

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Rajgelj in Blažič zadovoljna s sodbo, a s pridržki

l”>V Cafeju Open je bila danes tiskovna konferenca s katero sta se...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja