Recenzije: Plošča 1

 

Scissor Sisters

Scissor Sisters – Ta-Dah!

Drugi album neukrotljivih Scissor Sisters (imenovanih po položaju v lezbični spolnosti in s pomenljivim prvotnim imenom Dead Lesbian and the Fibrillating Scissor Sisters) je simpatično, razigrano nadaljevanje prve plošče. Zopet so tu tragikomična besedila, disko zvoki, prepleteni z glam rockom in še celo kopico drugih glasbenih vplivov. Scissor Sisters s pomočjo samoironije uspešno premagujejo oviro, zaradi katere je izvirni glam rock klavrno končal: sami sebe ne jemljejo resno, vse je ena sama zafrkancija, v kateri pa se skriva marsikatera modrost, kritika ali opozorilo. Odlična mešanica glasbenih stilov tvori nadvse všečen, poslušljiv in inteligenten izdelek.

Ocena: ♦♦♦♦
 

 

Jarvis Cocker – Jarvis

Jarvis, suhljati genij iz Sheffielda in pevec kultne britanske skupine Pulp, ima z GLBT sceno sicer opraviti ravno toliko kot povprečen peder z vodoinštalaterstvom, čeprav je pred leti pel nesmrtno vrstico ”I kissed your mother twice and now I’m working on your dad”. Je pa zato njegova debitantska solo plošča čisto predobra, da bi jo na tem mestu spregledali. Glasbena podlaga je tokrat bolj akustična, besedila pa udarna in cinična še bolj kot običajno. Pravi mali biserčki so apokaliptično antikapitalistični From A To I (tj. From Auschwitz to Ipswich), simpatično morbidni I Will Kill Again in osladno depresivni Baby’s Coming Back To Me, vrhunec pa je gotovo skriti komad Cunts Are Still Running The World. Album lanskega leta. Amen.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Placebo

Placebo – Meds

Minilo je že skoraj desetletje, odkar so Placebo povzročili revolucijo med obleščičenimi depresivnimi najstnicami v korzetih in samomorilskimi dečki z maskaro in porezanimi zapestji. Tokrat se ”breeding bisexual” in kompanija vračajo s petim studijskim albumom (OK, stvar niti slučajno ni več sveža, priznam) in odlično muziko za zatežene pomladne večere in priložnostno poplesavanje. Meds sicer nadaljuje serijo do potankosti sproduciranih plošč z besedili, ki se večinoma ne morejo meriti z liričnostjo prvih dveh albumov Placebo in Without You I’m Nothing. Svetli točki ploščka sta Weltschmerzovski Pierrot The Clown ter In The Cold Light Of Morning. Kvazi-družbenokritično, na trenutke prisiljeno, pa vendar udarno in rokerskim uhljem prijazno.

Ocena: ♦♦♦
 

George Michael – Twenty Five

George Michael je svojo prvo zbirko največjih uspešnic poimenoval Ladies & Gentlemen.  Ironija v naslovu je njeno največje bogastvo; zbirka je namreč izšla potem, ko so ga policaji aretirali na javnem stranišču – tam, kjer na vratih piše gentlemen -, in ko je na CNN končno povedal to, kar smo vedeli že vsi: da je gej. Lanskoletna nova zbirka uspešnic nima ironičnih dimenzij. Twenty Five preprosto sporoča, da je George na odrih že 25 let. OK, vsekakor razlog za pogled nazaj. A ker je George tako zelo skop z novimi pesmimi, se ne morem bolj strinjati s tistimi, ki mu pravijo, naj raje posname kakšno novo ploščo, kot pa da reciklira stare uspešnice – tokrat celo tiste od Wham. Njegova sporočila – na tretjo ploščo je napisal »Hvala, ker ste počakali«, četrto pa je poimenoval kar »Potrpljenje« – bodo kmalu naletela na gluha ušesa. Umrla mu je mama, umrl mu je tip, ne more delati pod pritiskom – vendarle je umetnik! -, našli so ga na kruzanju, zaspal je v avtu z marihuano v žepu … cel kup bolj ali manj priročnih izgovorov. Na novi zbirki uspešnic je resda kup dobre glasbe, a vseeno manjka nekaj pesmi, ki bi tu morale biti. Še najbolj razočara tretja plošča v delux izdaji. Namenjena je tistim, ki so mu lojalni (For the loyal), a ne prinaša takorekoč ničesar, kar tisti, ki smo mu loyal, še ne bi imeli. Nobene nove izvedbe starih hitov. Nobenega novega koncertnega posnetka. Nič. Le nova pesem Understand (poleg An Easier Affair in This Is Not Real Love na prvih dveh ploščah). Kaj naj bi torej »razumeli«? Da se Georgu preprosto ne da? Je pa res, da je tretji plošček najbolj poslušljiv, saj so na njem zbrane pesmi, ki niso bile v vrhovih glasbenih lestvic – in te so pri Georgeu najboljše. Na prvi plošči v zbirki je namreč vedno potrebno pritisniti skip, ko se začne Wake Me Up Before You Go-Go … 

Ocena: ♦♦♦
 

Damien Rice – 9

Druga plošča Irca Damiena Ricea, poimenovana 9, prinaša pa 10 skladb, je logično nadaljevanje tistega, kar je ponudil z uspešnico The Blower’s Daughter. Plošča je premišljeno ravnotežje nežnih romantičnih skladb, ki se sicer ves čas spogledujejo z osladnostjo, a meje vendarle ne prestopijo, čeprav se včasih zdi, da se bo to zgodilo zdaj zdaj. Umirjenim klavirskim skladbam je tokrat dodal še električno kitaro, ob kateri se nekajkrat zdere, potem pa spet zajadra v nežni romanticizem. Pri tem mu je pri prvi in zadnji pesmi v pomoč izjemen vokal Lise Hannigan. In kako je vse to povezano z gejevsko skupnostjo? No, če ne drugega, se bodo nekateri geji prepoznali v skladbi Rootless Tree, ki se sprva zdi kot nežna romantična pravljica, dokler Rice sredi pesmi ne začne vpiti: »Fuck you! Fuck you! Fuck you!« In nato še: »It’s hell when you’re around. Let me out, let me out, let me out!« Oh, dajte no, kot da vas kaj takega še nikoli ni popadlo …

Ocena: ♦♦♦♦
 

 Patetico – Patetico

Izšla je plošča, za katero je bilo vsem jasno, da ne bo izšla nikoli. Patetico so zasloveli potem, ko se je »črni« posnetek njihovega mariborskega koncerta prepekel v tisoče računalnikih v Sloveniji. Nikogar ni motil »brum«, ki je brnel v ozadju tega posnetka. Tehniku na koncertu je namreč šele pri tretji pesmi »potegnilo«, da bi bilo koncert pametno posneti – vsaj za svojo domačo uporabo. In takrat je bilo že prepozno preveriti, katera »bananca« ropota. Patetico ne skriva svoje patetike. Jo le zamaskira za odlično kombinacijo jazza, swinga in bluesa ter za vokalom Nike Perunović, ki je res nekaj specifičnega in svežega, čeprav so primerjave z Billie Holiday morda le nekoliko nespoštljive do izvirnika. Dve leti po tem, ko je bil Patetico »bum« in ga je pokupil celo Mobitel, je pred nami dvojna plošča, ki prinaša znane pesmi: studijske in že poznane koncertne različice pesmi (tokrat brez brnenja), ki so v osnovi slovenske cover verzije znanih tujih hitov in ki imajo – za razliko od prakse devetdesetih v Sloveniji – urejene vse avtorske pravice. Zato na plošči ni skladbe Vana Morrisona, ki ne želi, da se njegove pesmi pojejo tudi v slovenščini. Album je zasanjana glasba iz ozadja, primerna za kakšno deževno petkovo popoldne. In nenazadnje prinaša skladbo Ultima patetica, (še en) prevod »naše« himne Glorie Gaynor I Will Survive, z neprekosljivim slovenskim prevodom: »Najprej se mi je zdelo, da brez tebe kar umrem, vzela plin sem in tablete, da vse skupaj dol požrem …« Vzela plin je? Ob tem celo Toporišič onemi.

Ocena: ♦♦♦♦
Plošče sta poslušala Ana Sporčič (Janis) in Roman Kuhar.
Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Prvi lezbični par se je v Španiji poročil leta 1901

Španski mediji v teh dneh poročajo o fantastični zgodbi, ki jo je...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja