Poroka in “prisilne” rešitve
Najina odločitev za poroko ni bila lahka, a nelagodje ni izviralo iz romantičnih pomislekov, ali je izbrani partner res »Mr. Pravi« ali ne, niti iz skrbi, da je s ‘poroko, ki jo bomo pomnili’ preveč dela. Ne verjameva, da je danes, ko smo soočeni z najrazličnejšimi intimnimi partnerskimi razmerji, poroka (ali civilno partnerstvo) naravno in edino ‘dejanje in simbol ljubezni’. Prav nasprotno. Dejstvo, da le poroka zagotavlja določene pomembne pravice, je le znak krivice, ki se dela omenjeni raznovrstnosti. Najini dvomi glede poroke so torej izhajali iz najinih osebnih in političnih prepričanj. A zgodilo se je tako, da je najina zveza pač istospolno partnersko razmerje dveh moških, ki pripadata različnima narodoma, je zveza med državljanom EU in državljanom »tretjih držav«, zveza med dvema ideologijama, dvema ureditvama, dvema mejnima sistemoma. Med nama je stal schengenski zid trdnjave Evrope in od tu je izvirala glavnina najinih problemov. Vprašanja meja in migracij v globalni kapitalistični ekonomiji ter regulacija dela in kapitala so naju v marsičem »prisilili« v poroko. Brez tega o njej sploh ne bi razmišljala. A ker je bil eden izmed naju označen za »imigranta«, sva se poročila.
Ni bilo preprosto vzdrževati bi-nacionalno partnersko razmerje, saj sva bila kar naprej soočena z vrsto ovir, zaradi katerih sva živela v intenzivnem prekarnem položaju. Ne glede na to, v kateri od obeh držav bi živela, bi bil eden izmed naju označen za »imigranta«, kar je v najinem primeru pomenilo omejene možnosti za delo in življenje in za zagotavljanje materialne osnove najinega partnerskega razmerja. Ker izhajava iz delavske in kmečke družine, je prodajanje najinega dela kapitalu edina (legalna) pot za zagotavljanje te osnove. Več let sva uporabljala različne strategije za vzdrževanje najine zveze. Ker enemu od naju ni pripadala pravica do bivanja in dela v EU, sva več let živela z dohodki enega partnerja ali pa sva si poskušala urediti status študenta in hkrati možnosti za študij. A ko študentski status poteče, je tisti, ki je bil včeraj še študent, čez noč postal »peder iz tretje države«, nezaposlen in imigrant. Najin razredni status naju je torej v marsičem prisilil, da sva se poročila.
Avstrijska birokracija in »prvi kontakt« z Drugo vrsto
Pravni postopek sva sprožila v Avstriji, saj so v marsikateri »tretji državi« istospolna partnerstva le deloma priznana. V skladu z avstrijsko zakonodajo je potrebno registracijo istospolne partnerske zveze opraviti v občini, kjer ima avstrijski partner stalno prebivališče. V najinem primeru je bilo to v nekem podeželskem mestu na Koroškem, kjer sva bila »prvi par«, ki je po sprejetju zakona zaprosil za registracijo, kar birokrate na uradu ni ravno spravljalo v dobro voljo. Težko so se spopadli s »tujcem«, čigar drugačnost je bila podvojena: najprej imigrant, za povrh pa še – peder. Nelagodje, ki ga je ob tem občutil birokratski stroj, je bilo moč čutiti skozi celoten proces pridobivanja informacij in pogajanj. Že ob prvem kontaktu so nama svetovali, naj »to stvar« raje opraviva v večjem mestu. Neštetokrat so naju opozorili, da naju bo policija po registraciji večkrat preverjala, da ne bova kar tako zlahka dobila pravic, da bova kljub vsemu še vedno morala dokazovati višino prihodkov in da sploh nimava pravih informacij o najinih pravicah. Z drugimi besedami: razprava o demokraciji in pravicah je bila prežeta z besedami »problem« in »omejitev«. Ta tihi konflikt je prvič eskaliral, ko smo se dogovorili za datum najine »poroke«, ki bi morala biti sredi novembra. Le dva dni pred poroko (ko sva o tem že obvestila starše in prijatelje) so naju poklicali po telefonu in povedali, da bomo poroko morali prestaviti, ker jim nisva vnaprej dostavila dokumentov. Tega nama seveda tudi nihče ni rekel, čeprav sva jih kontaktirala že več mesecev vnaprej. Predstavljajte si, kakšen škandal bi nastal, če bi uradniki odpovedal »pravo« poročno ceremonijo le dva dni pred poroko! A ker midva k sreči nisva načrtovala nobenega slavja, je bila škoda minimalna.
… in potem slavnostni obred
»Slavnostni obred« se je zgodil dva tedna pozneje, čeprav so naju ponovno klicali le nekaj dni pred dogodkom in zahtevali, da dostaviva še potrdilo, ki dokazuje, da se lokalna oblast, kjer prebiva »imigrant«, strinja z istospolno poroko »imigranta« v Avstriji. Ker sva ubogala in dostavila ta neumni dokument, poroke niso še enkrat prestavili.
Avstrijska zakonodaja ne dovoljuje, da bi matičar registriral istospolni par v mestni hiši, kar je običajen postopek pri poroki, pač pa se mora registracija odviti v eni od številnih birokratskih pisarn na občini. Postopek hkrati ne predvideva prič, registracije pa tudi ni dovoljeno javno proslavljati v uradnih prostorih, kar pomeni, da ni dovoljeno metati riža, da nihče ne igra na harmoniko, da na koncu obreda ne postrežejo s šampanjcem in da se pri obredu tudi ne poje. Skratka – obreda tako rekoč ni bilo. Atmosfera ob izpolnjevanju obrazcev je bila prav groteskna. Papirje, ki sva jih morala podpisati, so nama dali v pisarni, kjer je na vratih pisalo: Pisarna za potne listine, tujce, orožje, eksplozive, pirotehniko in preklic vere. Če se vam to zdi smešno, počakajte, da vam poveva, kaj je pisalo na vratih pisarne, kjer sva »svečano« podpisala te pomembne dokumente, ki naj bi naju domnevno vpeljali v svet »intimnega državljanstva« in »ljubezenske zveze«. Pisarna, kjer sva vse to uredila, se je imenovala Pisarna za upravljanje s katastrofami. Iz teh imen seva cel kup ironije, a tudi politično simbolnih sporočil, če pomislimo na zgodovino regulacije seksualnosti. Kakorkoli že – na koncu obreda, ki smo ga opravili v stilu čim-hitreje-podpišiva-te-papirje in z očitno živčno napetostjo birokratov, sva bila »poročena« – in, kakopak, nič ni bilo s slavnostnim dovoljenjem »zdaj lahko poljubite nevesto«! A to bi bilo mogoče preveč provokativno. Vsekakor pa niso pozabili na račun, na katerega so pripisali dodatne stroške zaradi »imigranta«.
Ob vseh teh dogodkih sva razmišljala o sodobnih razpravah glede razreda, meja, mednarodnega nadzorovanja dela/ljudi in seksualnosti. Najina zgodba je povedna, ker govori o vrsti različnih nalepk, ki jih pripenjamo na ljudi, in nadzorovanj, ki so s tem povezana. Zgodba govori tudi o različnih oblikah izkoriščanja, omejevanja in diskriminiranja. Ker človek živi v enem telesu, so vse te nalepke del tega telesa, na katerem se križajo in so medsebojno odvisne. Vse to vpliva tudi na naše odločitve, kot je na primer vprašanje, ali naj se poročim ali ne. V končni instanci najina zgodba veliko pove tudi o človeški emancipaciji in o potrebi po bolj totalnih bojih za emancipacijo, saj posamezni boj (npr. gejevski aktivizem) ne more vzpostaviti tudi emancipacije pri drugih vprašanjih (npr. migracija), ki so del tega istega telesa. Isto fizično telo je namreč hkrati izpostavljeno izkoriščanju in izključevanju v povezavi z različnimi identitetami – od spola do etnične pripadnosti in spolne usmerjenosti.
Registracija partnerske skupnosti nama bo omogočila boljše možnosti za bivanje in delo, a hkrati ne bo odpravila vrste drugih ovir. Čeprav sva lahko vesela, da sva dobila nekaj pravic, je bila »cena« zanje prav tako seksualizirana. Če se namreč želiš registrirati, moraš iti skozi nekakšno institucionalno izvrševanje heteroseksualnosti, ki jo je moč videti v določenih pravnih pravilih in regulacijah, kot je na primer preprečitev – oziroma v resnici zaščita – ‘pravih’ poročnih slavnostnih ritualov. Zdi se namreč, da se je celotna slovesnost vrtela okrog heteroseksualnosti, ne pa okrog tega, da se poročata dva pedra. Neizgovorjeno sporočilo je bilo: »Imata svoje pravice, a to ni enako kot poroka (registracija se trenutno razlikuje od poroke v približno 50-ih stvareh), in užitki (slavje) morajo ostati zasebni, v klozetu.« Vse to je na neki čuden način tudi parodija, sploh v današnjem svetu, kjer se vse manj ljudi poroča, kar pa ni odsev resnične mnogoterosti intimnosti, ki obstaja.
