Četrtkovi dialogi: nov varen prostor na lgbt sceni

Življenje s HIV-om

V sklopu Legebitrinih Četrtkovih dialogov je sredi februarja potekala okrogla miza z naslovom Življenje s HIV-om. Udeleženci, udeleženke in gostje, dr. Blaž Pečavar (Infekcijska klinika), dr. Aleš Lamut (Nacionalni inštitut za javno zdravje) in predstavnik Anonimne skupine za samopomoč HIV-pozitivnim gejem Mercury, so iskali odgovore na vprašanja, kaj v današnjem času pomeni biti HIV-pozitiven, s kakšnimi stiskami se soočajo ljudje ob diagnozi in pozneje, kakšne so njihove zdravstvene težave in kakšni so socialni učinki okužbe. Soglašali so, da je medicina v treh desetletjih epidemije na področju zdravljena okužbe močno napredovala, saj lahko HIV-pozitivni ob redni terapiji živijo relativno normalno življenje. Še veliko izzivov pa stroko čaka pri zagotavljanu psihosocialne podpore oseb, od trenutka, ko izvedo za pozitivno diagnozo.

Sogovornice in sogovorniki so se strinjali, da je družbeni odnos do bolezni žal obtičal globoko v preteklosti: osebe z virusom še vedno občutijo vso težo stigme in diskriminacije, predvsem znotraj gejevske skupnosti, kjer je tema še vedno močno tabuizirana, pogosto pa tudi s strani širše družbe in zdravstvenih institucij.

Okroglo mizo so pri Legebitri organizirali v sklopu nove redne aktivnosti, ki so jo poimenovali Četrtkovi dialogi. Gre za srečanja, na katerih se udeleženke in udeleženci v varnem okolju pogovarjajo o različnih vidikih zdravja lgbt-oseb. Kot so nam povedali, so Četrtkovi dialogi »kot nalašč za tiste, ki bi radi spregovorili o zdravju, HIV-u in življenju z njim, pa doslej niso mogli, za tiste, katerih partnerji, prijatelji ali sorodniki so okuženi s HIV-om, za HIV- negativne, ki želijo biti v boljšo oporo HIV-pozitivnim in za vse, ki želijo sodelovati v preventivnih dejavnostih.« Med temami, ki jim bodo posvečali precej pozornosti, so še zdrav način življenja, prehrana, spolno prenosljive okužb, šport, obljubljajo pa tudi kuharske dejavnosti, oglede filmov, športne aktivnosti in zabavo. Srečanja Četrtkovih dialogov so vsak četrtek ob 20. uri na Društvu informacijski center Legebitra (Trubarjeva 76, Ljubljana), najdete pa jih tudi na Facebooku.

Mitja Ćosić 

____________________

Osebni zdravnik in razkritje

Konec februarja je bila v okviru Četrtkovih dialogov v prostorih Legebitre organizirana okrogla miza o odnosu med pripadniki in pripadnicami LGBT-skupnosti in njihovimi družinskimi zdravnicami in zdravniki. Pogovor z gosti večera, specialistko družinske medicine Neno Kopčavar Guček, specialistko šolske medicine Alenko Žagar Slana in predsednikom DIC Legebitra Simonom Maljevcem je vodil Miha Lobnik.

Alenka Žagar Slana je na podlagi izkušenj z LGBT-mladostniki povzela, da te v ordinacijo pogosto vodi čustvena stiska. Prav zato je zaupanje med pacientom in zdravnikom bistveno, ko gre za reševanje posameznih zdravstvenih problemov ter ohranjanje zdravja. Pomembno je, da zdravnik podpre osebo v obravnavi, je z njo odkrit in jo povabi na ponoven pogovor. Čeprav ima vsak posameznik, tudi vsak zdravnik, izkušnjo individualnega psihoseksualnega zorenja, pa vsi ne dosežejo osebne zrelosti. Tovrstni zdravniki, meni Žagar Slana, pogosto niso dobri sogovorniki posameznikom, ki so v stiski zaradi nenormativnih spolnih praks oziroma občutij. Poudarila je, da so zdravniki ves čas pod pritiskom varčevanja, sploh na področju medicinskih preiskav. Kljub temu je ekonomsko ceno preiskav za spolno prenosljive okužbe ocenila za zanemarljivo, ko gre za pacienta in njegovo zdravje.

Zdravnikovo reakcijo na razkritje spolne identitete pacienta je Nena Kopčavar Guček povezala z vprašanjem stališč in predsodkov, ki jih ima posamezen zdravnik. Poudarila je, da osebna stališča zdravnika ne smejo vplivati na njegovo strokovno delo. Kljub temu pa raziskave kažejo, da se dogaja prav to. Kurikulum Katedre za družinsko medicino na ljubljanski Medicinski fakulteti, na kateri Kopčavar Guček predava, je po njenih besedah fleksibilen. Društva, kot je Legebitra, niso tu zgolj zato, da ozaveščajo javnosti, temveč imajo tudi moč, da vplivajo na univerzitetni kurikulum. Kljub temu je tovrstno prilagajanje v veliki meri prepuščeno tistim posameznikom, ki so dovolj senzibilni, da se zavedo problema, ga razumejo kot pomembnega in iščejo rešitve zanj. Sama je ena od predavateljic in zdravnic, ki se trudijo študentkam in študentom medicine omogočiti dostop do znanja o primerni komunikaciji in potrebah specifičnih družbenih skupin. Dogovarja se tudi za predstavitev Legebitre in njenih programov v okviru stalnega strokovnega izobraževanja zdravnikov na strokovnem srečanju zdravnikov v letu 2015, da tovrstnih informacij ne bi bili deležni zgolj študentje, temveč tudi starejši zdravniki.

Tudi Simon Maljavac je poudaril, da odnos med zdravnikom in pacientom izredno oseben odnos. Osebni družinski zdravnik bi zato moral biti varen prostor za vse ljudi. Raziskave kažejo, da približno polovica LGBT-oseb pred svojim zdravnikom ni razkrita. Čeprav so mnogi zdravniki izredno senzibilni za vprašanja spolne identitete, jih številni predstavniki spolnih manjšin očitno ne razumejo kot takih. Poudaril je tudi, da vprašanja istospolnih usmeritev in praks ne bi smela biti ločena od raziskav heteroseksualne spolnosti. Nasprotno, morala bi biti del splošnih raziskav človeške spolnosti.

Okrogle mize se je udeležila tudi Evita Leskovšek, nacionalna koordinatorica programa vzgoje za zdravo spolnost, in poudarila, da v zdravniškem poklicu ni prostora za predsodke. Kljub temu smo po njenem mnenju v zadnjih dvajsetih letih na področju spolne vzgoje in preventive dosegli izredno pozitivne spremembe. Spominjala se je, da se je spolna vzgoja v preteklosti začela s spolno vzgojo žena. Šlo je za poročene ženske, ki so že imele otroke in ki so se želele izogniti novim nosečnostim. Takrat je bilo spodbujanje abstinence osrednja strategija tovrstne vzgoje.

Miha Lobnik je povzel, da okolje, ki s predsodki gleda na LGBT-osebe in na spolno prenosljive okužbe, ter jih pogosto celo enači, posameznike odvrača od testiranja za tovrstne okužbe. Stigmatizacija in iz nje izhajajoč strah imata negativne zdravstvene, psihološke in socialne vplive tako na posameznika kot na celotno populacijo. Poudaril je, da številni problemi, s katerimi se soočajo moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, izhajajo iz pomanjkljive spolne vzgoje. Ta ostaja omejena zgolj na monogamne heteroseksualne prakse. Številni moški zato neheteroseksualne prakse najprej prakticirajo, šele čez več let pa so deležni tudi uporabnih in preventivnih informacij na to temo. Strah pred informiranostjo, ki ga nekateri interpretirajo kot promocijo homoseksualnosti, ustvarja spiralo molka. Ta pa ljudem omejuje dostop do znana. Rezultat te politike se kaže tudi v zadnjem porastu števila okužb z virusom HIV med mladimi moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi.

Tanja Kovačič