Boštjan Mlakar: Kratke zgodbe brez nagobčnika

nagobcnik 200

Pamet v glavo, knjigo v roke!

Boštjan Mlakar, Kratke zgodbe brez nagobčnika, Društvo DIH, 2013.

Društvo DIH – Enakopravni pod mavrico, se z literarnim prvencem dr. Boštjana Mlakarja v svojem dolgoletnem programu preventive HIV/aids Pamet v roke, kondom na glavo!, že drugič loteva preventive z literaturo, tokrat bolj konceptualno in dovršeno. Tri intimne zgodbe o odkrivanju človeškosti, seksualnosti, odnosov, partnerstev, družin ipd. se prepleta s tremi priročniškimi portreti treh spolno prenosljivih okužb: gonorejo, sifilisom in hepatitisom B. Avtor portretiranca domiselno, mestoma sicer nekoliko na silo, vplete v kratko erotično zgodbo. Vsak naslednji tekst je krajši od predhodnega, a silovitejši, neposrednejši, bolj mesen, bolj prodoren. Kot bi želel pri bralcu zbuditi mrzličnost, naglico in nenasitnost seksualnih strasti. Dr. Mlakar v sočne opise mesenosti humorno umešča prvine anatomije, ki jo sicer predava na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Tako se zdi, da je prikrito oglaševanje edino, kar nas lahko v tem obetavnem literarnem prvencu neposredno zbode, v prvencu, ki tudi na polje preventive HIV/aids vnaša osvežujoče pristope, take, ki presegajo zatohlost tradicionalističnih metod razdeljevanja kondomov in lubrikantov.

Pričakoval sem kratko zbirko pornografskih zgodb, uporabnih za masturbiranje, pa ste presenetili. Je bilo preseganje poenostavljenih vzorcev reprezentacij eno od vodil pri vašem pisanju?

Gotovo. Že v predgovoru nakažem več ciljev, ki sem jih hotel doseči s pisanjem. Erotični vložki so samo pot do globljega cilja. Knjigo lahko beremo in dojemamo večplastno, zreduciramo jo lahko na pornograsko lahkotno branje, lahko o zgodbah razmišljamo ali pa nam služi le kot priročnik o spolno prenosljivih boleznih. Posamezniku in družbi nastavljam ogledalo, poskušam vzbuditi čustva, samorefleksijo, brez olepševanja pokazati, da je življenje mavrično, in da je iluzija, če mislimo, da je čisto črno ali belo.

mlakar 300Kjub temu ste se v nekatere stereotipe pustili ujeti.

Vseskozi sem iskal ravnotežje med pričakovanji, ki jih krojijo stereotipi, in realnostjo, ki je bistveno bolj kompleksna. Čeprav sem se dotaknil različnih čustvenih in seksualnih zvez, še zdaleč nisem pokril celotnega repertoarja spolnosti na Slovenskem. Namenoma sem določene like idealiziral, nevrotičnost drugih potenciral, po drugi strani pa zavestno obrnil situacijo in nisem izpolnil pričakovanj. Duhovnika zapelje ministrant in ne obratno! Zakaj? Da spomnim tudi na to možnost. Nihče ne bo popolnoma zadovoljen. Vsak bralec se bo lahko ob kaj obregnil. Nočem ugajati, želim le razširit obzorje in dojemanje intime.

V jezik vpletate strokovno medicinsko izrazoslovje. Obrtniški zdrs ali željena literarna figura? Ali ste nemara s tem delo želeli približati tudi vašim študentkam, študentom in medicinskim krogom?

Medicinsko izrazoslovje se je vrinilo spontano, na to so me opozorili drugi. Nisem želel popravljati, ker potem teksta ne bi enako čutil, tudi v tem pogledu sem želel biti brez nagobčnika. Pisal sem spontano, tudi vulgarno, če sem tako čutil. Grozljivo se je pretvarjati in pisati omikano zaradi pričakovanj drugih. Manca Košir je mojo knjigo komentirala z besedami: »Detabuizira in reče bobu bob.« Gotovo je knjiga koristna tudi za medicince, zdravnik mora biti po naravi svojega dela odprte glave in to vseskozi poudarjam tudi svojim študentom.

V zgodbe ste umestili spolno prenosljive okužbe, vsako zgodbo pa zaključili z izobraževalnim kotičkom o okužbi, ki ste jo predhodno literarno obdelali. Vas je tovrstna medikalizacija zgodb ovirala pri literarnem ustvarjanju?

Eden od ciljev pisanja je bil predstaviti spolno prenosljive okužbe na neobičajen način, zelo sem se zabaval med pisanjem in sem se moral prav nadzorovati, da nisem pretiraval z okužbami.

Kako učinkovit je, po vašem mnenju, tovrsten inovativen pristop k preventivi?

Napisal sem že dva priročnika o spolno prenosljivih boleznih, ki sta bila dobro sprejeta. Vendar se zavedam, da so ljudje siti suhoparnega naštevanja dejstev. Že med izobraževanjem se mladina dolgočasi. Ponuditi je treba pravo mero zabave in izobraževanja. Kratke zgodbe brez nagobčnika se zato začnejo zelo vroče, da tudi tisti, ki nikoli ne berejo, morda obrnejo prvi list. Gre za literarni eksperiment preventivne medicine. Nisem še zasledil česa podobnega v tuji literaturi.

V tekst radodarno umeščate konkretno poimenovanje blagovnih znamk in izdelkov. Vas je pri tem vodil »oglaševalski« ali »preventivni« vzgib?

Ko sem pisal knjigo, mi še ni bilo jasno, kako bom izpeljal financiranje. Med sponzorji je tudi moja klinika, Zdrav splet, zato je v drugi zgodbi neposredna reklama. Glede na nedavni homofobni incident v eni izmed proktoloških ambulant v Ljubljani menim, da je zelo pomembno, da oglašujem, da smo pri nas »gay friendly«.

Prvo zgodbo ste umestili v prestolnico, drugo na Goriško, temu ste prilagajali tudi jezik. Ste imeli pri tem v mislih, da se morate zaščititi pred možnostjo redukcije na »zgodbe dekadence moderne družbe iz prestolnice«?

Gotovo. Vsekakor sem želel pokazati, da mavrica sije po celotni Sloveniji in ne zgolj v velikih mestih.

Boste Kratke zgodbe brez nagobčnika podarili tudi dr. Pavletu Košoroku, ki je na sceni, kjub zanikanju Zdravniške zbornice Slovenije, znan po notornih homofobnih izjavah in pristopih do gejev?

Ne, dr. Košoroku je ne bom poslal. Predlagam, da lgbt-organizacije skupaj z Zdravniško zbornico pripravite izobraževanje o obravnavi lgbt-populacije v zdravstvu in ga takrat povabite.

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

Razkritja slavnih: eksces ali družbena odgovornost?

Tema 17 »Ponosen sem, da vam lahko povem, da sem srečen gej....
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja