Peking (še) ni mesto za žuranje

REPORT

peking_2_600

Prepovedano mesto in smog

Naprošen sem bil, naj kaj napišem o svojem obisku Pekinga, nekako v potopisnem stilu, za revijo Narobe. Sprva se mi je to zdelo sila enostavno, saj sem o tem pisal že v svojem dnevniku za portal Open. Potem sem to odrinil, češ, saj sem že vse napisal – in pa, le kaj bi bralstvo sploh zanimalo. Če pišem z mislijo, da bo to izšlo v knjigi, se nikoli ne ukvarjam z vprašanjem bralstva, saj vsak sam odpre in zapre knjigo. Članek v reviji pa je že neko posiljevanje. Nihče ne bo odprl revije ravno zaradi mojega Pekinga. V tem je razlika. Velika. In potem sem se spomnil, kako mi je neke noči skekirano fante razlagalo, kje vse se da kupiti v Šanghaju in kaj šele v Pekingu, ponaredke cunj svetovnih modnih velikanov in sploh … O tem, nevednež, ne bi imel kaj povedati, ker so mi nenazadnje cunje vseeno samo cunje. Če že, bi me zanimale lokalne cunjice. Morda bi se dalo kaj napisati o fantih brez cunj, o vroči atmosferi v pedrskih savnah? Kot sem zasledil na netu, v Pekingu res obstaja kaka savna za geje, a enostavno nisem imel časa ne energije odkrivati lokacije in vseh lokalnih navad. Že informacije o tem, da se s Kitajcem ne moreš kar tako zaplesti kot s kakim Južnoameričanom, ter da potrebujejo vsaj mesec dni ogrevanja, so mi slikale predstavo o tamkajšnjih savnah. Res pa mi je uspelo stopiti v njihov legendarni klub oziroma disko Destination. Odprt je menda vsak dan, a zares obiskan je le ob vikendih. Verjetno med tednom nihče nima časa ponočevati. Oziroma Peking (še) ni mesto za žuranje. Klub v dveh nadstropjih s številnimi sobami izgleda kot bivše stanovanje, a je prijetno opremljen, bil je povsem poln, seveda gejev, žensk je bilo komaj za vzorec. Sicer pa menda obstaja neki poseben lezbičen klub, tako da so bile tu videne verjetno taške. Klientela zelo mlada, sploh Kitajci (ali drugi Azijati) ne kažejo pravih let. Že po konstituciji so razmeroma drobni, majhni, ozki, nekako deški. Tako da je marsikdo v klubu izgledal, kot da ima štirinajst ali petnajst let. Seveda je bilo tudi nekaj obveznih belcev, ki so se tu, obkroženi z gracioznimi telesi in nežnimi obrazi, zdeli kot pravi brdavsi, ogromni, nerodni, glasni, grdi, kosmati in sploh, da jih človek še čez vrata ne bi spustil. A vsak ima svoj okus. Tudi oni so imeli svoje oboževalce, verjetno prav zaradi vsega naštetega, pa seveda, ker so bili tujci. In na tujce se vedno vsi limamo, če ne drugega, zato da malo pozabimo na bedo vsakdana. Kljub temu da je baje naša populacija vse bolj čistunska, v smislu najprej poroka, potem pa seks, naj vseeno zapišem, da v pekinškem klubu ne boste mogli seksati. Morda pa obstajajo tudi radodajni fantje, ali ljubitelji denarja, a vsega pedrskega podzemlja nisem raziskoval. Sem pa res v neki drugi četrti opazil nenavadno veliko lokalov in svetlobnih reklam s povabili na masažo in podobne usluge, za katerimi se je po vsej verjetnosti skrivala prostitucija, ženska kakopak. Na cesti je postopal tudi nek možakar, ki je diskretno zamomljal povabilo na masažo, ki je že bilo malo bolj nespodobno. Seks se zagotovo seli v javnost, saj se da najti tudi kak sex shop, predvsem s seksualnimi pripomočki, sama pornografija pa je nedvomno še prepovedana. A pod pultom je vse mogoče.

peking_0_600

Mladi varuh revolucije (levo) in Cui Zi (desno)

Ko sem se trapal s tem poročilom, me je zaviralo še neko drugo nelagodje. Kaj sploh zapisati za revijo Narobe, da bo prav? Ker za Narobe je marsikaj tudi narobe. Kaj je prikladno za revijo, ki se sistematično izogiba domnevnim obstranskostim? V kateri ni niti z besedo omenjena smrt Michaela Jacksona, kot da ne bi imel nobene veze z glbt-populacijo, kot da ne bi ameriško gejevsko gibanje dobesedno raslo z njim, kot da ne bi bil s svojo androginostjo ikona mnogim gejem, kot da ne bi leta prispeval ogromno denarja za okužene s HIV-om in po celem svetu oznanjal informacije v zvezi z aidsom. Ali v kateri prav tako ni omenjana smrt dr. Baričeviča, kot da ne bi nekako le sodil v glbt-populacijo, kot da ne bi bil dokazano transspolna oseba, ki je v svoji mladosti nedvomno zelo pogrešal informacije in podporo, ki so glbt-populaciji na voljo danes. Kaj šele, da bi v reviji našli mesto za spopad z Vitanom Malom ali sploh za razčiščevanje vprašanj, s katerimi so se odkrito spopadali že stari Grki. Naj napišem kaj o kitajskih zahtevah po istospolnih porokah, kajti tudi te so se že pojavile v skupščini? Ali o težavah, ki jih imajo z organiziranjem glbt-dogodkov? Ali morda o kratenju človekovih pravic? Premalo vem o današnji Kitajski, o včerajšnji Kitajski, o tradiciji, kulturi, zgodovini, politiki. Za vse to bi verjetno potreboval precej časa, ne pa samo turistični obisk za teden dni. Kot je marsikateremu turistu tako lepo v Sloveniji in Ljubljani, je bilo lepo tudi meni v Pekingu. Malo je mest, v katera bi si še želel vrniti. Peking je tako. Morda tudi zato, ker sem odraščal v Jugoslaviji, ko so nam bili Kitajci še bratje in sestre.

peking4_600

peking3_300

Razstava fotografa Zhanga Yuana

Med svojim obiskom sem se vsekakor hotel dobiti z legendo njihovega gibanja, z aktivistom, pisateljem in režiserjem Cui Zienom. Že po mailu sva se dogovorila za sestanek. A ob uri ni še nikogar, potem pride mlajši fant, ki v strašno polomljeni angleščini pove, da je Cuijev prijatelj ter da bo on prišel zdaj zdaj. Menda je igral v dveh njegovih filmih, ki ju jaz nisem videl, sedaj pa tudi režira filme, malo za teve, malo pa tudi na glbt-temo, seveda za neodvisno produkcijo. Končno pride Cui Zi, točno tak je, kot sem ga videl na slikah in kot sem ga pričakoval. Nedoločenega spola, preprosto oblečen v neke razvlečene cunje, z vrečko v roki, ves čas nasmejan, z zelo skromnim znanjem angleščine. Čeprav je bil že po številnih svetovnih filmskih festivalih. Rekel bi, da je on prvi gej Kitajske. Odpeljeta naju v lokalno gostilno, kamor res ne hodijo turisti. Na srečo se nam tam pridruži še tretji član ekipe, ker Kitajci nikoli ne morejo sami, takoj jih je več, kar nekako skupaj jih vleče. Ni čudno, da si povsod po svetu ustvarijo svoje četrti, v katerih so lahko skupaj, tako kot že tisočletja. To je Stijn, on ni Kitajec, je pa edini, ki tekoče govori angleško in ves večer služi za prevajalca. Flamec, okoli trideset let, priselil se je pred osmimi leti, tu mu je tako všeč, da niti ne razmišlja, da bi se vrnil. Razlaga o moderni kitajski družbi, ki je vse bolj kapitalistična, le ideologija in politika ostajata komunistični. Pa seveda nadzor. Sicer pa vprašanje, kaj bi se zgodilo z državo, če bi uvedli demokracijo, politične stranke pri teh milijardah ljudi, ki so že tisočletja navajeni, da imajo enega poglavarja, dinastije, ki si sledijo, pri teh ljudeh, ki ne poznajo ideje individualizma in je skupnost pomembnejša. Koliko strank bi nastalo, morda novih držav, vojn, da o kriminalu ne govorimo. Sedaj ga skoraj ni, saj so kazni drastične. Stijn razlaga o glbt-sceni, ki obstaja, bolj kot underground, a jo lokalna policijska okrožja vseeno tolerirajo, nekje bolj, drugje manj. Lokalov sicer ni kaj prida, osrednji je disko Destination, za katerega že vem. On dela kot producent glbt-dokumentarnih filmov, nekaj mi jih prinese na dvd-jih. Za naš festival, seveda. Tudi Cui prinese svoj zadnji film, dokumentarc Queer China, ki je lani dobil nagrado občinstva na torinskem festivalu. Sprašujem ga še o literaturi, saj vem, da je napisal nekaj romanov. Obljubi, da mi bo v hotel dostavil vrečko glbt-literature, kar se do mojega odhoda tudi res zgodi. Večer je zelo prijeten, da si ga človek zapomni. In tudi filmi, ki so mi jih prinesli, so mi prijetni, nekako domači, od pregleda njihovega aktivizma do težav in diskriminacije, ki jih doživljajo okuženi s HIV-om. Med knjigami pa je izbor pesmi nekega Mu Caa, ki so sveže in polne nenavadne energije. O lezbijkah izvem dosti manj, tako kot povsod, so tudi tu nekje v ozadju. Samo na odmevni razstavi odmevnega režiserja in fotografa Zhang Yuana, ki prikazuje portrete različnih ljudi, se pojavi tudi lezbični par. Gotovo pa se pojavljajo v nizkoproračinskih filmih, ki so jih maja vrteli na svojem četrtem festivalu queerovskega filma – žal sem tedaj bil že dolgo doma. V upanju, da se mi bo še kdaj ponudila prilika, da odletim odkrivati še druge dele Kitajske.

Tags from the story
Written By
More from Brane Mozetič

Juan Goytisolo: Zame je literatura zastavljanje vprašanj

Juan Goytisolo (rojen 1931) je gotovo najvidnejša oseba sodobne španske literature. Prvega...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja