Šport: Blišč in beda olimpizma

Mesto Soči bo naslednje leto gostilo zimske olimpijske igre, dvaindvajsete po vrsti. Njihovo geslo je: Hot. Cool. Yours. (Vroče. Hladno. Tvoje.) Olimpijske igre so vodilni športni dogodek, kjer športnice in športniki tekmujejo v različnih športnih disciplinah. Kljub temu naj bi bile olimpijske igre simbol sodelovanja, na kar kaže pet raznobarvnih, med seboj prepletenih krogov – simbol olimpizma, ki predstavlja pet različnih, a povezanih celin. Baron Pierre de Coubertin (na fotografiji spodaj), ki velja za očeta ideje modernih olimpijskih iger, je simbol oblikoval leta 1912 in ga predstavil z besedami: » … šest (vključno z belo podlago zastave, op. a.) tako združenih barv predstavlja barve vseh narodov, brez izjem. Modra in rumena za Švedsko, modra in bela za Grčijo, tri barve za Francijo, Anglijo in Ameriko, Nemčijo, Belgijo, Italijo, Madžarsko, rumena in rdeča za Španijo skupaj z novinkama Brazilijo in Avstralijo, staro Japonsko in novo Kitajsko. To je resnično mednarodni simbol.«

Kar je na prvi pogled vključujoč in plemenit simbol, ki reprezentira vključujočo in plemenito idejo, se po brskanju za informacijami izkaže za idejo, ki ohranja status quo. Prve moderne olimpijske igre, ki jih je koordiniral Mednarodni olimpijski komite (MOK), so potekale leta 1896 in so vključevale 14 držav. Med njimi seveda ni bilo koloniziranih afriških in azijskih ozemelj. In, ja, izključene so bile tudi ženske. Stamata Revithi iz Grčije se je na slednje požvižgala in 11. aprila 1896, dan po uradnem maratonu samo za moške, v petih urah in pol pretekla »svoj« olimpijski maraton. Vstop na stadion so ji prepovedali, zato je poiskala priče, ki so potrdile Revithin dosežek. Potrdila je dostavila grškemu olimpijskemu komiteju, kjer so se prikladno izgubila, zato njenega dosežka uradno ni mogoče potrditi.

MOK se je z leti sicer prilagajal različnim političnim spremembam. Kljub omenjeni vključujoči in plemeniti ideji pa sam ni bil nikoli gonilo sprememb, čeprav mu politične moči ni nikoli primanjkovalo. Vsi dosedanji predsedniki MOK-a so bili namreč premožni, heteronormativni beli moški srednjih let iz Evrope ali ZDA. Omenjenim karakteristikam ustreza tudi novi predsednik MOK-a Thomas Bach (na fotografiji desno), ki je iz Nemčije.

Težave z razumevanjem političnega

Letos poleti je ruski predsednik Vladimir Putin podpisal zloglasni zvezni zakon, ki prepoveduje propagando »netradicionalnih odnosov« med mladoletnimi osebami. Sliši se dovolj nedolžno, da MOK ne želi ukrepati. Športnicam in športnikom celo grozi z udejanjanem petdesetega pravila olimpijske listine, ki prepoveduje izražanje politične, verske in rasne propagande na olimpijskih prizoriščih. Športnice in športniki, ki kršijo to pravilo, so lahko diskvalificirani ali pa jim odvzamejo akreditacijo.

MOK naj bi s tem pravilom zagotavljal nepolitičnost olimpijskih iger, s čimer se strinja tudi Olimpijski komite Slovenije (OKS). Brane Dmitrovič, vodja odnosov z javnostmi pri OKS, je celo dodal, da je »najmočnejše orožje slovenskega športa (če hočete OKS), da se nikoli nismo pustili preštevati: ne po političnem, verskem ali kakršnemkoli drugem kriteriju«.

Stališče, da lahko šport, ali katerikoli drugo človekovo aktivnosti, ločimo od politike, je, milo rečeno, naivno, realno gledano pa neodgovorno do razvoja in uveljavljana človekovih pravic in svoboščin ter žaljivo do zgodovine športa, ki je tudi zgodovina različnih političnih odločitev. Tako kot katerakoli druga človekova aktivnost, tudi šport ne more potekati v političnem vakuumu, pa če še tako odločno trdimo, da je »šport, tako na lokalni, kot tudi na globalni ravni, potrebno ločevati od politike«.
Moderne olimpijske igre se nenehno prepletajo tudi z vsakodnevno politiko, se pravi politiko, na katero najprej pomislimo, ko govorimo … no … o politiki. Čeprav mnogi, ki na kakršen koli način delujemo v civilni sferi (najbrž pa tudi mnogi drugi), vemo, da je politika mnogo več kot to, kar nam v večernih urah bruha z zaslonov.

Politična vprašanja na olimpijskih igrah v novem tisočletju

Najbrž se večina, vsaj megleno, spomni poletnih olimpijskih iger leta 2000 v Sydneyju. Takrat je v teku na 400 metrov slavila Avstralka z aboriginskimi koreninami Cathy Freeman. Po tekmi je zmagovalni krog pretekla z avstralsko in aboriginsko zastavo. MOK se na njeno dejanje, na srečo, ni odzval, čeprav mu 50. pravilo olimpijske listine to omogoča.

Omenjene igre se bodo v zgodovino zapisale tudi po tem, da so športniki in športnice Severne in Južne Koreje na otvoritveni slovesnosti korakali pod skupno zastavo. Pri tej simbolični združitvi obeh Korej, ki sta uradno v vojni že več kot 60 let, je posredoval MOK.

MOK je na lanskih olimpijskih igrah v Londonu muslimanskim športnicam dovolil nositi naglavno ruto. Brez tega dovoljenja nacionalni olimpijski komiteji nekaterih večinsko muslimanskih držav ženskam ne bi dovolili tekmovati. Obvezno nošenje naglavne rute pa je verska zapoved.

Olimpijske igre so vodilni športni dogodek, na katerem športnice in športniki predstavljajo in promovirajo svoje države. Država pa ni apolitični koncept. Na olimpijskih igrah tako vihrajo nacionalne zastave, iz zvočnikov donijo nacionalne himne, športnice in športnike podpirajo nacionalni olimpijski komiteji, na lestvice najboljših se glede na število osvojenih medalj uvrščajo ne samo športnice in športniki, ampak tudi države. Države večina tudi dojema kot gostiteljice olimpijskih iger, čeprav jih uradno gostijo mesta, ki skupaj z državami sofinancirajo postavitev objektov za izvedbo olimpijskih iger.

Na tribunah posedajo politični predstavniki in politične predstavnice držav. Nekateri zmagovalci na olimpijskih igrah po vrniti v svojo državo od te za svoje uspehe zahtevajo mesečno rento.

Od prvih olimpijskih iger moderne dobe naprej je število držav na posameznih poletnih in zimskih olimpijskih igrah variiralo. Dva vidnejša razloga sta bojkot ter nenehno razpadanje obstoječih in nastajanje novih držav. MOK se mora tako nenehno prilagajati realnostim, ki jih ustvarjajo politične odločitve.

MOK vključuje nacionalne olimpijske komiteje 192 od 193 držav članic Organizacije  združenih narodov (ZN). Med njimi ni komiteja Južnega Sudana, saj ta še ni ustanovljen. Poleg tega MOK vključuje tudi komiteje 12-ih odvisnih ozemelj, ki jih ZN ne priznavajo za samostojne politične subjekte. Sem sodijo: Tajvan, Palestina, štiri ozemlja ZDA, Britanska čezmorska ozemlja, Aruba, Hongkong, Cookovi otoki.

MOK je leta 1996 celo spremenil del olimpijske listine, ki zdaj določa, da MOK lahko prizna le olimpijske komiteje držav, ki so jih že priznali ZN. Tako športnice in športniki iz odvisnih ozemelj, kot so Curaço, Gibraltar, Macau in Ferski otoki, lahko tekmujejo le pod zastavami držav, v katere so ta ozemlja vključena, čeprav se njihov pravni status lahko primerja z zgoraj naštetimi odvisnimi ozemlji. MOK tako tudi ne vključuje mednarodno nepriznanih držav, kot so Pridnestrska republika, Abhazija, Južna Osetija, Gorski Karabah. Vse to pa so politične odločitve, ki imajo za nekatere športnike in športnice iz teh ozemelj in držav realne posledice.

Nevmešavanje v kršitve človekovih pravic

Irski filozof in pisatelj Edmund Burke je nekoč dejal: »Edino, kar zlo potrebuje za zmago, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar.« MOK pa ob sistematičnih kršitvah človekovih pravic ni le molčal. Kot kažejo spodnji primeri, je športnike in športnice kaznoval, če so se zavzeli za spoštovanje človekovih pravic.

Posamezni nacionalni olimpijski komiteji so olimpijske igre zaradi nestrinjanja s politiko držav gostiteljic bojkotirali leta 1976, 1980 in 1984. MOK je v vseh teh primerih odločno zagovarjal svoje stališče in izvedel olimpijske igre v izbranih državah. Pri tem pa se ni spraševal, kako izvedba največjega in najbolj prestižnega športnega dogodka vpliva na uveljavljanje sistematičnega kršenja človekovih pravic države gostiteljice.

Poletne olimpijske igre leta 1976 v Montrealu so bojkotirale skoraj vse suverene afriške države kot odziv na odločitev MOK-a, da Novi Zelandiji dovoli nastop na igrah, kljub temu da je novozelandska rugbyjska ekipa tekmovala v Južnoafriški republiki, kjer so leta 1970 stopnjevali apartheid z odvzemom političnega predstavništva temnopoltim prebivalcem in prebivalkam.
Najbolj je bil odmeven bojkot poletnih olimpijskih iger leta 1980 v sovjetski Moskvi. Bojkot so vodile ZDA, sledilo pa ji je še 64 držav. Razlog: sovjetska vojaška invazija v Afganistan. Sovjetska zveza ZDA seveda ni ostala dolžna. Skupaj s 13-imi bratskimi državami je bojkotirala 23. poletne olimpijske igre leta 1984 v Los Angelesu.

Z bojkotom iger leta 1936 pa so nekatere države zagrozile tudi nacistični Nemčiji, saj se je uradni časopis nacistične stranke Völkischer Beobachter zavzemal za prepoved nastopa Judom, Judinjam in temnopoltim osebam. Grožnja je delovala, saj so nemške oblasti odstopile od namere. Tako je eno politično odločitev zamenjala druga. V veljavi pa so ostali rasni zakoni, ki so omogočali sistematično kršenje človekovih pravic pripadnikov in pripadnic »nearijskih ras«. Ti zakoni so tudi prispevali k holokavstu, homokavstu, iztrebljanju Romov in Rominj, političnih nasprotnikov in nasprotnic ter vseh preostalih nezaželenih oseb v Nemčiji in okupiranih državah med drugo svetovno vojno.

Deset dni pred začetkom poletnih olimpijskih iger leta 1968 v Mexico Cityju je mehiška vlada vojski ukazala, naj onemogoči nadaljnje proteste študentk in študentov, ki so na Trgu treh kultur v središču mesta zahtevali več državljanskih pravic in demokracije. Več deset protestnikov in protestnic ter civilistov in civilistk je bilo ubitih, več kot 1000 jih je bilo aretiranih. Mednarodni olimpijski komite pa nič.

Na istih olimpijskih igrah so se trije vrhunski tekači na podelitvi medalj za tek na 200 metrov zavzeli za državljanske pravice temnopoltih v ZDA. Dobitnika zlate in bronaste medalje Afroameričana Tommie Smith in John Carlos sta ob zvokih ameriške himne bosa stala na zmagovalnih stopničkah in v zrak dvignila v črni rokavici odeti pesti. Avstralec Peter Norman, dobitnik srebrne medalje, pa si je pripel broško v podporo boju za državljanske pravice. Mednarodni olimpijski komite je obema Američanoma do smrti prepovedal tekmovati na olimpijskih igrah, Normana pa je avstralska olimpijska ekipa izključila leta 1972.

Ko naj temnopolti sleče svojo kožo

Skrivanje za deklarirano apolitičnostjo kaže na nespoštovanje raznolikosti med športnicami in športniki, gledalci in gledalkami, novinarkami in novinarji ter vsemi preostalimi ljudmi, ki so del olimpijskega gibanja. Zahtevati od istospolno usmerjenih športnikov in športnic, da na olimpijskih prizoriščih ne smejo na noben način pokazati svoje spolne usmerjenosti, je enako kot od temnopoltih športnic in športnikov zahtevati, da na olimpijskih prizoriščih slečejo svojo kožo. Je že res, da je lažje sneti broško z mavrično zastavo, kot pa prikriti svojo temno kožo. Ampak to je le logistična zagata z logistično rešitvijo. Posledice pa so enake.