Intervju: Dr. Miha Javrnik

Dva obraza Rusije

Dr. Miha Javornik je redni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Primarno se ukvarja z rusko književnostjo in literarno teorijo, raziskoval pa je tudi antropološke vidike interneta. In prav slednje je bila iztočnica za najin pogovor.

Foto: Nada Žgank/Memento

Kaj nam antropologija lahko pove o internetu in identitetah, ki se vzpostavljajo v virtualnem prostoru?

S to temo sem se začel ukvarjati v drugi polovici devetdesetih, ko so v ospredje prišle nove oblike elektronskega sporazumevanja – Internet Relay Chat (IRC) in Multi User Dungeon (MUD). Zanimalo me je predvsem, kako internet pripomore pri vzpostavljanju identitete. Posebna pozornost je veljala identiteti marginalca, kjer me je – na temelju teorije velikega ruskega humanista Mihaila Bahtina – zanimal odnos med virtualnim in realnim. V mislih imam kategoriji drugosti in zunaj-bivanja: sebe človek spoznava šele preko drugega, kar mu posredno omogoči, da pogleda tudi sam nase – z druge perspektive. Z virtualnega gledišča je lahko vsakdo ubesedil svoje želje in spregovoril o svojih travmah. Internet je v tem obdobju pomenil možnost osvobajanja, tako rekoč coming out, kasneje pa se je izrodil, saj je internet (npr. IRC) postal prostor varljive menjave identitet, kjer je postala digitalna komunikacija bolj ko ne način lažnih verbalnih preigravanj, ki spominja na besedno masturbacijo.

Ko govoriva o Bahtinu – kakšno je razmerje med njegovim konceptom karnevala in Parado ponosa?

V bistvu govorimo bolj o karnevalizaciji, torej o postopku, ki vodi k sproščanju družbenih spon – in to je videti tako pri karnevalu kot pri Paradi ponosa. Pri karnevalizaciji gre za enotnost nasprotij, za zamenjavo vrha s spodkom in vice versa, v tem procesu pa igra osvobajajočo vlogo sproščujoč smeh, ki vključuje v karnevalski svet vse udeležence in udeleženke in kjer se njihove vloge nenehno menjavajo. Seveda je težava v tem, da so dan po karnevalu družbene vloge že spet enako prerazporejene – z uvidom v karnevalski čas ima pač oblast zelo dober vpogled v družbeno klimo …

Fotografija poljubljajočih ruskih policistov umetniškega tandema Blue Noses bi morala biti del razstave sodobne ruske umetnosti v Parizu, a je uporabo te fotografije prepovedal ruski minister za kulturo Aleksander Sokolov.rusa 600

Tudi na Paradi?

Seveda. Le da pri Paradi ne moremo govoriti o karnevalizaciji v pravem pomenu besede, saj vanjo niso vključeni vsi in meja je jasno postavljena. Najbolj očitno jo vzpostavljajo prav tisti, ki drugosti in drugačnosti ne morejo, nočejo ali ne znajo sprejemati. Parada ponosa ima elemente sproščanja in smeha, težava nastopi, ker v tej komunikaciji ne sodeluje Drugi. Zagotovo je ob tem zanimivo vprašanje, zakaj je prav pri nas, na balkanskih tleh ali v Rusiji ta meja tako močno začrtana, da zbudi ne samo zgražanje, temveč tudi nasilje.

Pa je to mogoče preseči?

Težko je razbijati stare vzorce, a nekaj bi se gotovo doseglo z več strpnosti do drugačnih in z več dialoga tako znotraj gejevske in lezbične skupnosti kot z bolj premišljenim dialogom z družbenimi ustanovami. Sam nimam nič proti Paradi ponosa, a dokler bo pri nas sprejeta tako, kot je, bo njen učinek bolj klavrn – danes bolj spominja na gogoljevski smeh skozi solze.

Ampak Parade ne bi ukinjali, kajne?

Ne, zakaj bi jo ukinili? To je čisto legitimna oblika. Ampak ta Parada ponosa ni to, kar je zunaj naših meja – na Zahodu. Nima pravega političnega naboja. Zunaj pa ga ima.

Ko sva navezala stik, ste omenili, da rusko področje odpira veliko tem, ki bi bile zanimive za revijo Narobe. Kaj ste imeli v mislih?

Za Rusa je značilna ambivalenca, ki jo dobro ponazarja njegov odnos do Zakona. Če velja, da je Rus zelo emocionalen, je taisti Rus v službi kakršnekoli že oblasti grob in celo nečloveški. Podobno dvojnost smo poznali tudi pri nas v jugoslovanskih časih: ko sem bil v JLA, sem se s kolegom (v zasebnem pogovoru) pogovarjal slovensko, kar mi je skušal z ukazom preprečiti slovenski oficir s prepovedjo. Ko smo končali z vajami, je Slovenec pristopil k meni in rekel: »Saj ne zameriš, ne?« Tako kot je z Rusom nasploh, je tudi s homoseksualnostjo v tej veliki deželi: veliko jo je bilo, tolerirali so jo, a hkrati je bila z zakonom zelo strogo prepovedana.

Kako je bila prepovedovana?

Homoseksualnost je bila eden največjih grehov, najhuje se je sankcioniralo analni seks – od enega leta do sedmih let pokore. Hkrati pa je iz pričevanj moč razbrati, da je bilo zelo veliko homoseksualnosti v vseh slojih družbe.

Boris in Gleb

boris 300Del tega je bržkone moč razbrati tudi iz ruske literature?

Da. Rozanov (1856–1919) je, na primer, zelo zanimiv avtor. Pisal je v obdobju srebrnega veka na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ki je bilo tudi eno od najliberalnejših desetletij, kar se tiče homoseksualnosti, čas, ko je bila drugačnost moda, a tudi čas odkrite svobodomiselnosti. Rozanova, sicer heteroseksualca, je homoseksualnost zelo zanimala in pod njegovim peresom so nastale prave strokovne razprave o tem. V knjigi Ljudje v mesečini je pisal o Borisu in Glebu, o sinovih prvega kijevskega velikega kneza, ki sta doživela nesrečno usodo, saj ju je po knezovi smrti dal ubiti njun brat. Rusi so Borisa in Gleba naredili za prva svetnika, Rozanov pa je bil ob prebiranju življenjepisa svetnikov pozoren na mali detajl, ki mu je dal namig, da je bil eden od bratov homoseksualec: na mrtvega Borisa se je namreč vrgel prijatelj Georgij, ovešen z Borisovim dragim darilom okrog vratu, zlato ogrlico, in pri tem tožil, da ju ne bo in ne more nič ločiti. Da bi mu lahko sneli ogrlico, so morali Georgiju odsekati glavo. Iz Borisovega spremstva je uspelo odnesti glavo le Georgijevemu bratu Mojzesu (Madžaru), a kaj kmalu  so ga prodali v suženjstvo bogati Poljakinji, ki se je zaradi njegovih junaštev vanj zaljubila in ga prepričevala, naj se z njo poroči. Žal ga dama ni zanimala, saj se je veliko raje zabaval v krogu ruskih ujetnikov. Poljska plemkinja se je odločila, da ga kaznuje in mu poleg stotih udarcev odreže tudi spolovilo, da ne bi mogel več občutiti naslade z moškimi. Po tej kazni je Mojzes stopil med duhovnike in tam skušal obvarovati mladeniče pred grehom in skušnjavami ženskih čarov …

Omenili ste, da je bilo veliko homoseksualnosti v vseh slojih družbe.

Samo za ilustracijo naj navržem »etimologijo« besede goluboj, ki je ruski izraz za geja. Beseda naj bi kazala na povezavo homoseksualnosti in plemstva, saj izraz pomeni moder in kot tak kaže na očitno zvezo s pripadniki modre krvi … Izraz goluboj se uporablja še danes in nima slabšalnega pomena. Prej pomeni nekoga, ki si lahko privošči nekaj, kar je nekoč pripadalo izbrancem …

Ko sva že pri plemičih – popotniki, ki so se v tistem času odpravili v Rusijo, so bili presenečeni nad odkritimi homoerotičnimi odnosi v Rusiji.

Tako je. Ne smeva pozabiti na očeta Ivana Groznega (1530–1584), Vasilija III. (1479–1533). Navkljub temu da je imel dve ženi, velja za enega prvih deklariranih homoseksualcev. Če pa gremo v 17. stoletje, torej 100 let kasneje – mislite, da Peter Veliki ni imel moških? Isto. Ve se, da je imel razmerje z A. Menšikovim, generalgubernatorjem Sankt Peterburga.

Ko govoriva o »homoseksualcih« (ali »heteroseksualcih«) pred 20. stoletjem, bi Foucault privzdignil obrvi. Kako bi naslovili ta problem?

Vprašanje odpira razmislek o tem, kdaj je mogoče govoriti o seksualni identiteti. Ruski človek je očitno brez velikih tabujev skakal v različne postelje, a se je v trenutku, ko se je znašel pred Zakonom, zavedel svojega greha in se zanj skušal pokoriti. Mar se s tem ne vzpostavi tudi identiteta? Mar ni zakon tisti, ki vzpostavlja identiteto? Ko padeš v kolesje Zakona, se identiteta vzpostavlja od zunaj: si homoseksualec, torej si kriv in boš kaznovan.

Narediva kratek preskok na literaturo. Morda začneva z Gogoljem?

Začneva lahko z morda malo manj razvpitim romantikom – z Mihailom Lermontovim (1814–1841) in njegovimi tako imenovanimi junkerskimi poemami – pogosto poimensko posvečenimi konkretnim moškim –, ki jih žal še nimamo v slovenščini. Pred Gogoljem bi morda bil torej Lermontov. A ko govorimo o velikem mojstru maske – Nikolaju Gogolju, moramo biti previdni. Iz korespondence bi sicer lahko razbrali marsikatero erotično izkušnjo z moškim, a bolj kot to je zanimiv njegov odnos do seksualnosti. Kot da bi hotel biti aseksualen, da bi se rešil že same misli na greh. Vse kaže, kot bi ga hotel izmiti iz sebe v popolnosti – z misticizmom, z vero, ki je že mejila skorajda na blaznost in ga pripeljala h koncu življenja. Vprašanje, ali je dvignil roko nase zaradi homoseksualnosti, je stvar prozahodnih špekulacij, ruske študije pa načeloma najraje sploh ne bi govorile o seksualnosti …

Lahko navedete kakšen primer?

Lahko. Puškin je v delu Skrivni zapiski pretanjeno analiziral žensko seksualnost. Ampak uradno Ruska akademija tega ne priznava za Puškinovo delo. To pomeni, da v uradni ruski kulturi do povojnega časa, do 70-ih, 80-ih let 20. stoletja praktično nimate homoseksualne literature, ki bi bila etablirana in predmet poučevanja. To ne pomeni, da ni obstajala – nasprotno, je obstajala, ampak ni je v akademskih krogih. Zanimivo je, da imamo s sorodnim pojavom opraviti v 60-ih, 70-ih letih 19. stoletja, ko je vprašanje seksualnosti spet popolnoma irelevantno, saj je v ospredju ideja revolucije, ki ji moraš biti zavezan v popolnosti – biti moraš asket. Saj asketizem navsezadnje tudi Tolstoj propagira … čeprav je on sam izjemno seksualen. V Otroštvu, denimo, govori tudi o svoji ljubezni in navezanosti na moške.

Morda lahko poveste še kaj o Tolstojevem romanu Vstajenje?

V romanu se pojavi državni uradnik, ki se zavzema za enakopravnost spolnih manjšin, a to je bila kritika ruske družbe. Torej, Tolstoj je v duhu dialoškosti dopustil, da je protagonist zagovarjal to stališče, hkrati pa se je pridušal nad preveč tolerantnim odnosom do homoseksualnosti v peterburški družbi.

Kaj pa Dostojevski?

Dostojevski je napisal krajše delo Netočka Nezvanova, v katerem tematizira žensko ljubezen oz. lezbični odnos. Pa njegovi Zapiski iz mrtvega doma, ki opisujejo njegovo življenje v izgnanstvu. Tam – kot vem – je kar nekaj motivov in tem, ki bi jih lahko umestili v poglavje homoerotika. Kar pa je navsezadnje razumljivo, saj je šlo za specifično okolje – zapor. Sicer pa je sam Freud označil Dostojevskega za razcepljenega biseksualca. V njegovih romanih in krajših pripovedih, denimo, imate vedno opraviti z razcepljenimi osebami – ki so lahko tudi seksualno razcepljene osebe. In Dostojevski je sam zares bil razcepljen – med ljubezni do različnih žensk, med ljubezen in hazard … In s tega vidika so ga najbrž tudi čisto telesno – telesna privlačnost je bila zanj zelo pomembna – in erotično privlačili tudi moški.

javornikKaj pa lezbične pisateljice?

Če govoriva o lezbični literaturi, je pravi čas med letoma 1905 in 1917 – od japonske vojne do oktobrske revolucije, ko se prične spet pojem zasebnega in seksualnega potiskati v ozadje. Omenim lahko Marino Cvetajevo, ki je posvetila cel niz pesmi svoji ljubezni Sofiji Parnok, v katerih eksplicitno govori o strasti, želji, ljubezni do nje.

Dajva za konec reči še kaj malega o aktualnih razmerah v Rusiji.

Danes je homoseksualnost (za razliko od osemdesetih let glasnosti in perestrojke) ponovno na tnalu pod kladivom. Samo poglejmo si zakon o prepovedi t. i. reklamiranja homoseksualnosti, zapiranje razstav s spotakljivo vsebino (spomnimo se, kakšen revolt je povzročila še nedolgo tega slika dveh ruskih policistov, ki se poljubljata). Zdi se celo, da iz uradnega diskurza ponovno izginja vse, kar je meseno, da ljudje v javnem življenju (vključno z literaturo) spet ne uporabljajo več nobenih »sočnih besed«. Je to odvisno spet od ruske cerkve, ko vse raziskave kažejo, da dobiva pravoslavje na ugledu in moči? In za uradno cerkev je – tako kot nekoč – homoseksualnost eden največjih grehov. Zdi se, da se ruska družba počasi preveša v tisti cikel, v katerem ima spet vse bolj gospodovalna beseda vse več moči in se pojem bahtinske dialogičnosti umika – kot že tolikokrat doslej v ruski kulturi – spet nekam na periferijo …

Tags from the story
Written By
More from Aleš Zobec

Napičkanost je imanentna lastnost obrobja

KNJIGA Pogovor z Urško Sterle   Urška Sterle, Večno vojno stanje, Založba...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja