Recenzija: Gledališče 26

V gledališče hodita (in dramo zganjata) Andrej Zavrl in Matelj Repič

 

Borkman 200Tajkunov um

Henrik Ibsen, John Gabriel Borkman, režija Mateja Koležnik, SNG Drama Maribor, 2013.

John Gabriel Borkman je kot bančni direktor s finančnimi špekulacijami storil, kar nam je dandanes dobro znano. Uničil je premoženje bančnih komitentov in žene. Mariborska uprizoritev se je – v želji po aktualnosti? – osredotočila na analizo tajkunovega uma, uma, ki ne zmore uvideti problematičnosti svojega delovanja in v finančno-špekulativnih avanturah ne upošteva žrtev, ki padajo zaradi njega. Pomembni so samo »veliki« cilji, vse drugo so malenkosti.

Borkman pa ne uniči le banke in tistih, ki so od nje odvisni, ampak tudi družino. Prav tu – v intimnem življenju javnega tajkuna – se je kazala zanimiva možnost, a so jo v Mariboru s preveliko redukcijo besedila zapravili. Predstava je prekratka; brez potrebe so jo omejili na eno uro. Sploh glavna ženska lika sta ostala na precej dvodimenzionalni ravni; kar je škoda in krivično, če imaš v zasedbi Ksenijo Mišič, ki bi tej predstavi lahko dala toliko več. Tako celotna postavitev temelji na Igorju Samoborju v glavni vlogi. In tu ni kaj – Samobor je navdušujoče demonstriral, kaj pomeni igralsko mojstrstvo.

Ocena: ♦♦♦♦

Andrej Zavrl

____________________

popek 200Nekaj kosmatega

Foto: Primož Lukežič

Tri prste pod popkom, zasnova in režija Maruša Geymayer-Oblak, Slovensko mladinsko gledališče, 2013.

Kabaret Maruše Geymayer-Oblak naj bi se navdihoval pri slovenski ljudski kvantaški poeziji, ki je, če jo jemlješ znotraj njenega specifičnega konteksta, lahko zelo zabavna, a v tej predstavi je žal ni bilo zelo veliko. Gre pa vsekakor za pravi kabaret, iz mešanice glasbenih in plesnih in glasbeno-plesnih točk, z občasnim konferansjejem (Ivan Godnič). Seveda je nekaj točk uspelo bolj kot nekaj drugih; včasih je bilo kaj narejeno tudi nekoliko na pol (tega smo v SMG na žalost že kar navajeni, a morda se bo predstava s ponovitvami utekla).

Gledališče pravi, da je predstava namenjena gledalcem od osemnajstega leta dalje, ker bi bila mladina najbrž lahko pohujšana. No, toliko o »mladinskem« v Mladinskem gledališču. Obljubili so »luciden pogled na naš prostor, njegovo zgodovino in dediščino, pa tudi na našo sedanjost«, publika (premierska, lepo prosim!) pa se je najbolj režala najbolj vulgarnim in predvidljivim štosom; toda kdo ve, morda sta pa erotika in seks pri nas res tak tabu, da je že samo javni govor o njiju nekaj osvobajajočega in – oh! – subverzivnega …

Ocena: ♦♦♦♦

Andrej Zavrl

____________________

nedolzni 200Nedolžni in patetični

Foto: Peter Uhan

L. Visconti, S. Cecchi D’Amico, E. Medioli (po romanu G. D’Annunzia), Nedolžni, režija Diego de Brea, Slovensko mladinsko gledališče, 2012.

Luchino Visconti je svoj zadnji film Nedolžni (1976) posnel po romanu Gabrieleja d’Annunzia, enega vodilnih predstavnikov dekadence in simbolizma v italijanski književnosti. V njem intimni trikotnik močno zamaje nekaj pripadnikov in pripadnic rimske aristokracije. Diego De Brea je obe različici nadgradil še s svojo.

Režiser se je odločil za nekakšen eksperiment: celotna zvočna oprema predstave, vključno z glasovi igralcev in igralk, je bila posneta vnaprej; vsi igralci torej govorijo na playback (nekateri bolje, drugi nekoliko slabše), kar deluje zelo potujitveno in podpira distanco, ki jo – vsaj navidez? – gradijo romaneskne/filmske/dramske osebe do svojega (čustvenega) doživljanja. Takšna tipično debrejevska postavitev in majhen, intimni uprizoritveni prostor (Stara pošta) bi zahtevala res vrhunsko igro, ki pa je bila v resnici zelo neuravnotežena. Uroš Maček, na primer, je s svojim čez vse mere pretegnjenim patetičnim pretiravanjem deloval groteskno, ker pa so drugi igrali bolj zares, ni bilo čisto jasno, kje se je Maček izgubil.

Ocena: ♦♦♦

Andrej Zavrl

____________________

somrak200Odmev

Foto: David Lotrič

ŠKUC – Kulturni center Q / Klub Tiffany & Atelier Indevin, Somrak: Odmev, 2013.

Uprizoritev se uvodoma začne z odlično zapeto Purcellovo arijo Klementine Žabjak. Odmev je zgrajen iz različno dolgih, interpretativno raznolikih, predvsem pa estetsko dovršenih prizorov, sestavljenih iz sodobnega plesa, petja, klasične glasbe in pantomime. Igralci so med seboj uglašeni in interpretacijsko močni. Znajdemo se v svetu groteske, strasti, lastnega sadomazohizma in tragično končane ljubezni, ki je poleg smrti glavna nit uprizoritve.

V prvem delu triade, ki je imocionalno morda najmočnejši, spremljamo odnos dveh oseb, ki naposled ena drugo streta in uničita. Gledalca napeljuje na vprašanje, kaj je večja bolečina? Nekomu vzeti ljubezen ali življenje?

Da je skupna nit smrt, pa naj bo ta dobesedna ali simbolična, spoznamo v naslednjem prizoru, kjer (okrvavljena) Meta Erženičnik v duetu z Željkom Perčičem prepeva skladbo Where the Wild Roses Grow Nicka Cavea. V skladbi glavni junak ubije zanj najlepšo žensko, ki jo je kdajkoli videl, da bi tako ohranil njeno lepoto. Mar je zločin utrgati vrtnico preden oveni, da bi preprečil njen britki konec?

In če je bila tema prejšnjih dveh prizorov smrt v dejanski obliki, je v zadnjem ta prikazana kot simbolična smrt posameznika. Skozi odlično pantomimo Jerneja Škofa ob glasbeni spremljavi Huga Wolfa, protagonist zadnjega dela žaluje za svojo umrlo ljubeznijo. In čeprav živ, je enako mrtev.

Ocena: ♦♦♦♦

Matej Repič

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Prenašaj sporočilo, ne virusa

Čeprav Slovenija še vedno sodi med države z nizkim številom okužb z...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja