Spol kot dolžnost

Interseksualnost in ideologija naravnega v slovenski medicini

V sredo, 6. avgusta, sva bili s Tonjo Blatnik gostji Izlivov, oddaje o spolnosti (poslušaj posnetek), katero na Radiu Slovenija I pripravlja in vodi Mitja Blažič. Povabil naju je, da bi »zagrizli v prepovedani sad« oziroma izpraševali dvospolni sistem z vidika interseksualnosti in drugih spolov, ki štrlijo iz matrice. Z interseksualnostjo se ukvarjava sociološko: Tonja Blatnik je družbeni status indijskih hidžr teoretsko primerjala z nevidnostjo interseksualcev v Sloveniji, sama sem pisala o reprezentacijah interseksualnosti v utopični literaturi. Ker je osrednji del oddaje pripadel intervjuju s prof. dr. Tadejem Battelinom, endokrinologom, ki na Pediatrični kliniki vodi strokovno ekipo (poleg njega jo sestavljajo še genetik, psiholog in dve kirurga), ki pri nas odloča o usodi otrok, rojenih z »motnjo v spolni diferenciaciji«, je bilo najino teoretsko zanimanje soočeno z nadvse otipljivo močjo medicine, ki pri nas, kot se je izkazalo, v imenu zdravja odmerja prostor naravi. Nič manj.

»V medicini si ali moškega ali ženskega spola,« je začel dr. Battelino. »Če pride do motnje v diferenciaciji spolovila, se pravi zunanjih znakov, potem medicina ugotovi, kje je do te motnje prišlo, in poskuša pomagati. Poslušajte, ne more zdravnik reči nekomu: ‘Vi ste pa med spoloma’. Kako bi pa to izgledalo? Človek ima pravico do svojega spola. In te pravice mu verjetno noben zdravnik noče vzeti«. Mar to pomeni, da morajo moški ali ženski spol operativno dobiti celo tisti, ki bi lahko shajali brez njega? Kako bi le izgledalo, če bi medicina priznala lastno zmotljivost? Claudette Plumey je na lanskem Festivalu lezbičnega in gejevskega filma kot politično in spolno aktivna interseksualka kirurgu Franciju Planinšku zastavila prav to heretično vprašanje. »Ja, nič,« je rekel, »bomo pa še enkrat operirali«. »Tako lahko odgovori samo estetski kirurg, ki s svojimi storitvami dobro služi,« je komentirala Claudette (Sobotna priloga, 27. 12. 2008). Le da so napačne odločitve v takih primerih zelo tragične.

interseks

Interseks aktivistka Mani (levo) in Del Lagrace Volcano, www.dellagracevolcano.com

Je mogoče, da znanost o izgledu in namenu normalnega, naravnega in zdravega spolovila podpira patriarhalna heteroseksistična ideologija? Dr. Battelino je zatrdil, da je zdravljenje uspešno samo, če ima »tak otrok, kasneje odrasla oseba, pravzaprav zvezo«. Na vprašanje, ali ima v mislih tudi homoseksualne zveze, je odgovoril: »Tukaj je pa jasno, heteroseksualno zvezo, seveda«. Če se je trditev sociologinje dr. Darje Zaviršek (Dnevnikov Objektiv, 12. 9. 2009), da se je medicina v času referenduma o pravici žensk do umetne oploditve v razpravo umešala kot nosilka moralnih vrednot komu zdela pretirana, opozarjam na način, kako pravica do zdravja v diskurzu dr. Battelina postane dolžnost. Dolžnost, da nosiš prepoznaven moški ali ženski spol, ki se sklada z možatim ali ženskim izgledom in heteroseksualno »izbiro«. Zakaj že? »Ker imajo vsi ljudje pravico biti zdravi. Človek, ki se rodi popolnoma zdrav, se rodi z jasnim spolom, ki je ali moški ali ženski. Kot zdravnik sem zavezan pomagati vsakemu bolnemu človeku, četudi je ta konkretna bolezen pomešana z različnimi filozofijami, gibanji in ne vem čem vse. Mi pač, če hočete, bolnih ljudi ne ločujemo po spolu. Vsak človek, ki ima neko očitno motnjo, bodisi genetsko bodisi hormonsko, in ima zaradi tega posledice, je za nas pač človek, ki trpi, in poskušamo mu pomagati po najboljšem trenutnem medicinskem znanju. Zdrav človek ima v naravi, ko se rodi, vedno spol. In ta spol je moški ali ženski«. Amen!

Sama pritrjujem tistim »filozofijam, gibanjem in ne vem čemu še«, ki so s konceptom interseksualnosti odgovorili na lisice, ki jih je domišljiji in telesom Zahoda nadela prisilna heteroseksualnost. V tem smislu interseksualnost zastopa vse nekoherentne spolne identitete, ki se nočejo ali ne morejo utemeljevati na mitu o avtentičnem in naravnem biološkem spolu; je teoretska fikcija za posredovane identitete, ki strogo varovano mejo med spoloma prečijo (transspolni in transseksualni ljudje) ali pa so »nedoločljive« (»hermafroditi«, »androgini« in vsi drugi, queerovski spoli). Torej interseksualnost kot parodičen opis, ne pa usodni vpis. V ožjem smislu je interseksualnost vezana na »dvoumna« spolovila. Ameriška pesnica, queerovska aktivistka in teoretičarka Riki Anne Wilchins, ki si je spol operativno spremenila iz moškega v ženski, a se, kot pravi, v terminologiji transseksualnosti počuti preveč utesnjeno, je v »prevratniškem slovarčku«, ki zaključi njeno zbirko esejev Read my Lips (1997), interseksualnost opredelila kot »prošnjo zdravnikov in staršev za nujno psihiatrično pomoč – čeprav jim najbolj pomaga operacijski poseg na spolnih organih njihovih otrok« ali kot »stanje, ko se nekdo rodi s spolovili v tehnikolorju, medtem ko so spolovila drugih črno-bela«.

Kaj o regulaciji spola pravi queerovska teorija? Medtem ko se feminizem sprašuje, če so interseksualne »utopije«, o katerih razmišljamo ljudje, odrasli v svetu, v katerem je dovolj prostora samo za ženske in moške, sploh lahko emancipatorne, je queerovska teorija vprašanje obrnila na glavo: so heteroseksizmu v svetu, v katerem manjšinski subjekti v postelji, knjigah, na ulici in odrih spole »menjamo kot gate«, šteti dnevi? Še zdaleč ne, pravi slovenska medicina. Spol je institucija. In pri tem bo ostalo, dokler se queerovska praksa v Sloveniji ne bo soočila z medicinsko, se z njo sprla in jo morda prisilila k premisleku. A kako, sva se z novinarjem vred spraševali v radijski oddaji, ko pa dvospolni red medicini predstavlja osnovni kriterij zdravja, sociologiji pa škodljivo ideološko predpostavko.

Tags from the story
Written By
More from Tea Hvala

Zamotane družine

STRIP Če bi Roberto Gregory (1953), pionirko ameriškega lezbičnega stripa, vprašala, zakaj...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja