I NA PIKO
Nedavno so me napadle jasnovidne sanje, da se bo o predlogu Družinskega zakonika ponovno odločalo v torek, 7. maja, in kolikor bi ga poslanci in poslanke sprejeli, bi obveljal dokončno in za vselej, lezbični in gejevski pari pa bi bili popolnoma izenačeni s heteroseksualnimi, vključno s pravicami do posvojitve, dedovanja in poroke. Tistemu, ki mi je pripovedoval o tem, sem rekla, da če bo pa tokrat Družinski zakonik v celoti sprejet, se grem še sama takoj poročit – z žensko, seveda. To sem na vrat na nos izrekla že zato, ker sem še v sanjah vedela, da se to ne bo zgodilo niti v sanjah.
A bolj kot vstop v lezbični zakonski stan, se mi kot realna možnost kaže vstop v Slovenski center PEN. Pa ne zato, ker so iz njegovih vrst izvrgli nekdanjega premiera Janeza Janšo, kar pa v trenutku, ko to pišem, menda še ni dokončno. Marsikdo se sicer sprašuje, kaj je JJ sploh počel v elitnem pisateljskem klubu. Poleg tega, da so ga sprejeli v PEN zaradi solidarnosti v času afere JBTZ in njegovega zaprtja v vojaškem zaporu na Roški cesti, velja omeniti, da je tedajci objavil tudi nekaj pesmi v Novi reviji. Še zdaj se kar dobro spomnim njegove nadobudne poezije, kritične do monopartijskega sistema, JLA in služenja vojske v armadi, v kateri vojak dobiva nesmiselne naloge, da mora na vojaškem dvorišču puliti travico iz prodnate potke in pa pobirati prod iz travice, ki obdaja potko. Glej, no, sem si takrat rekla, pa saj fant zna napisati pesmico in to celo tako, da ima rep in glavo. Recimo, da njegovo članstvo v PEN-u ni bilo povsem iz trte izvito, čeprav je zadnja leta v politiki sam metal kamenčke v travo in, narobe, ni videl rasti trave na prodnati potki. Če o njegovih izjavah o izbrisanih in manjšinah in protestih niti ne premlevamo več. Vendar pa ne gre toliko za izključitev JJ-ja – ki bo na simbolni ravni ostala, ne glede na »pravnomočnost« – ampak tudi za plaz protestnih odstopov vidnih članov in članic PEN-a. No, zvečine moških, kajti v tej organizaciji še vedno ni prav veliko žensk. In zdaj, ko se je spraznilo toliko mest, bi se morda naredil kak prostorček tudi za piske, ki so se sicer že organizirale v Miro, ženski odbor Slovenskega centra PEN, ki združuje po ženskem spolu.
V zvezi z odstopi v PEN-u je bilo slišati, kako žalostno da je, ker se sicer slovenski pisatelji, edini v bivši Jugi, niti med vojno niso zlasali zaradi ideoloških opredelitev, potem pa se jim v 21. stoletju pripeti, da se očitno razdelijo na leve in desne – pa četudi sami trdijo drugače – pa adijo, solidarnost elitnih peres. Jaz pa ravno nasprotno in pri polni zavesti trdim, da tu ni kaj jokati za kakršno koli »enotnostjo«. Te je še preveč. Kakor en spol, ena spolna usmerjenost, en narod, en jezik. Česar si najbrž ne želimo več.
Vsaj jaz si, kljub občasnim napadom nostalgije po časih socialističnega samoupravljanja, ne želim več niti tistega bratstva narodov, s katerim so nas pitali že v osnovni šoli, v začetku devetdesetih pa se je v trenutku sesulo v prah, niti nekdanje enotnosti, ki je pomenila predvsem poveličevanje istosti, enoumja, monomiselnosti in v katerem predvsem ni bilo prostora za nikakršna odstopanja. Danes bi si morali privoščiti čim več razlik in disharmonije, po možnosti na spoštljivi distanci. Pravzaprav nam nikoli ni manjkalo toliko bližine, kolikor smo potrebovali zdrave distance. V PEN klub bi tako moralo vstopilo čim več »različnih, a odličnih«. Ciniki pravijo, da to sicer ni več tista elitna in spoštovanja vredna organizacija pisateljev, kakršna je bila nekoč. Jaz pa pravim: Nič hudega, kajti vse, kar ni več na visoko opevani ravni, skratka, kar ni več tako zelo posh, je vse bolj prazno in tako dovzetno za nove vsebine.
Če moja noga niti v sanjah ne bo vstopila v lezbični zakonski stan, verjetneje pa bo vstopila v PEN klub, pa zagotovo ne bo nikoli več vstopila v naš in vaš Cafe Open na Prulah, ki se je sredi aprila zaprl zaradi sicer formalnih razlogov, kot je nov mestni odlok o zgodnejšem zapiranju lokalov v stanovanjski soseski. V začetku aprila sem odpotovala v tujino, in ko sem se vrnila, Opna ni bilo več. Lezbične scene ni bilo več. Niti gejevskih prijateljev in aktivistov, ki so v tem lokalu praznovali svoje rojstne dneve, strejtovskih stalnih obiskovalcev, predrzno šaljivega natakarja Damjana in anarhistične natakarice Urške. To, da neki mestni odlok uniči nekomercialni, gejem in lezbijkam prijazni lokal, je seveda zgolj naključje – ali pa tudi ne. Vsekakor pa je to beda. In močno pogrešam svoje sestre vseh spolov in usmeritev. A smo res spet tam, kjer smo bile pred petimi in več leti, ko smo se pogovarjale, v katerem lokalu se bomo začele načrtno dobivati? Jezna sem!
Kar nam ostaja, je vsakoletna Parada ponosa. A pridete? Jaz grem. Nalašč. Na to parado, v kateri smo vsi sestre: lezbijke, geji, strejti, biseksualci, transi … Na parado raznolikosti in neenotnosti, saj si nismo edini niti znotraj same glbt-skupnosti, v kateri se še vedno najdejo taki in take, ki trdijo, da ta prireditev ni potrebna, češ da z razkazovanjem samo izzivamo. Hm, koga že? Demokratično družbo morebiti? Ali morda tuje strahove? Ali pa kar lastne? Lahko bi organizirali akcijo novačenja novih udeležencev in udeleženk: »Pridi na Parado in udari po svojem ali tujem strahu – za ceno enega sklatiš oba!«
Seveda so že tradicionalno neenotna tudi »zunanja« mnenja in merila o smiselnosti Parade. Samo ena skupina v okviru Parade si je v nečem enotna: to so moški v tangicah. Pa naj za konec tole pisarijo izkoristim za še en poziv oziroma lov. Nekoč sem že pozivala pedrski lobi, naj vendar naveže stike z menoj (in poskrbi za mojo kariero – seveda zasluženo), potem sem se užaljeno poskušala zateči k radikalnim feministkam, ki pa, žal, izzivajo samo določene, bojda intelektualne gospode. Danes pa bi želela objaviti še tale poziv:
»Iščem moške v tangicah, ki se baje vsako leto udeležijo Parade ponosa v Ljubljani, državi Sloveniji. Vi ste namreč zadnje upanje na pravo bratstvo in enotnost. Lahko mi pišete tudi z navadno pošto. Šifra: Sociologinja v boksarcah.«
Foto: Nada Žgank/Memento
