Poročena s seboj

GLEDALIŠČE

Primož Ekart
Igra, režija in scenografija: Primož Ekart
Besedilo: Doug Wright
Premiera: Cankarjev dom, 8. februar 2007  
 

Skoraj neverjetna zgodba o Charlotte von Mahlsdorf, transvestitu, rojenem kot Lothar Berfelde (1928-2002), ki je preživel nacizem Tretjega rajha, totalitarizem Vzhodne Nemčije in združitev obeh Nemčij. Biti drugačen je vedno težko, v totalitarnih sistemih pa je preživetje odvisno od iznajdljivosti, poguma in neomajnosti. Ameriški dramski pisec Doug Wright je bil očaran nad Mahlsdorfovo in njenim muzejem. Ko si je ogledal starine, ki jih Charlotte ni nikoli na silo obnavljala, je ugotovil, da je najdragocenejši muzejski eksponat prav ona sama, saj ni bila nikakršna vpadljiva kraljica preobleka, ampak le preprosta ženska v vsakdanjih oblekah, ki je na materino vprašanje o tem, kdaj se bo kot odrasel »moški« poročil, odgovorila, da je poročena sama s seboj. Izjemna Nemka se je že v otroštvu dodobra seznanila s spolno drugačnostjo, saj je imela razumevajočo teto, ki je bila tudi sama lezbijka. Tako se je o transvestizmu poučila iz knjig Magnusa Hirschfelda. Veliko večje težave pa je imela s surovim očetom, privržencem nacizma, ki pa jih je slednjič rešila tako nepovratno, da je pristala v mladinskem zaporu. Zelo kmalu se je začela posvečati svoji strasti do fonografov in vsakovrstnih starin, rešila je tudi tiste iz slovite restavracije Mulack Ritze, zbirališča gejev in lezbijk še iz časov Wilhelma II. … Vse to je med leti 1992 in 1994 na srečanjih z njo izvedel Doug Wright, gradivo za dramatizacijo njenega življenja pa je zbiral tudi iz njenih pisem in objavljenih pričevanj. Prav v tem času je izbruhnila afera, saj naj bi Charlotte von Mahlsdorf ne le sodelovala z nekdanjo zloglasno vzhodnonemško tajno policijo Stasi, ampak tudi ovadila svojega prijatelja, ravno tako zbiralca starin, menda pa tudi ljubimca … Kljub vsemu se je Wrightu posrečilo ogromno količino tudi nasprotujočega si gradiva strniti in strukturirati v koherentno in dramsko prepričljivo gledališko besedilo. Drama je bila leta 2004 nagrajena s Pulitzerjevo nagrado za dramatiko. Zgodba o svojevrstni ljubiteljici starin je tako pritegnila igralca Primoža Ekarta, da se je lotil monodrame, ki jo je sam produciral, režiral in odigral.

Ocena: ♦♦♦♦

 

Intervju s Primožem Ekartom

Charlottin lik je prišel sam k meni

Kako in kje ste odkrili dramsko delo o sloviti Charlotte von Mahlsdorf?

Slučajno. Iskal sem tekste, kaj bi pravzaprav naprej delal, in sem hodil po specializiranih knjigarnah, brskal po internetu. Prebral sem sinopsis tega teksta, ga naročil in ko sem ga prebral, se mi je zdelo, da bi to lahko delal. Zazvenel mi je na določen način. Prijavil sem ga na razpis na mesto in dobil majhne denarce, prijavil sem se tudi na razpis Cankarjevega doma, kjer so me sprejeli, in tako smo resno začeli z delom.

To je bila tudi vaša prva režija. Je bil kakšen poseben razlog za to, da ste predstavo režirali sami?

Spet slučajno. V bistvu sem se za režijo dogovarjal s Scottom Fieldingom, ki je nekaj časa živel v Ljubljani in potem v Zagrebu. Spoznal sem ga na delavnicah kot mojstra za igralsko metodo Michaela Čehova. Fielding je sicer šel samo na počitnice v Ameriko, a dobil je delo na nekem faksu, tako da sem ostal sam. Takrat sem bil že zelo daleč v procesu nastajanja predstave. Ni se mi zdelo smiselno, da bi sredi dela vabil režirat nekoga od zunaj. Rekel sem si, če že sam produciram in sam igram, bom pa še sam režiral.

Sami igrate vse vloge v monodrami, menda jih je kar devetnajst. Kako delate nenehne prehode med njimi?

Ja, v drami je devetnajst likov, v samem tekstu jih je kakšnih trideset, ampak nekaj sem jih sčrtal. Imel sem seveda tudi igralske probleme, kako to narediti. Charlottin lik je prišel sam k meni, v bistvu skozi jezik, druge sem moral bolj poiskat. Skozi delo in raziskovanje so liki postali oprijemljivejši. Sami preklopi med njimi pa so v bistvu stvar hitrosti, ki jo pridobiš z vajo, z nekim drilom. Ko imaš like usvojene, je tudi lažje hitro preklapljat. Na vajah mi z vsemi temi liki tudi nikoli ni bilo dolgčas, če sem se kakšnega naveličal, sem pa poklical drugega. Osrednji lik pa je seveda Charlotte. Imel sem to srečo, da je zelo hitro prišla k meni.

Ali zato uporabljate izrazit nemški naglas? Je prišla k vam tako, da ste jo slišali govoriti?

Ja, tako sem jo slišal.

Izvorno delo pa najbrž ni monodrama?

Izvorno delo je monodrama. Predstave nisem videl, imela pa je velik uspeh na Broadwayu. Tekst je leta 2004 dobil Pulitzerjevo nagrado, igralec je dobil Tony Award. Monodrama je nastala iz podobnih razlogov kot moja – zaradi majhnega budžeta. Pisec drame Doug Wright je v neki fazi obupal nad besedilom. Medtem ko se je dobival s Charlotte in jo intervjujal, je prišlo na dan njeno sodelovanje s tajno vzhodnonemško policijo Stasi. Tako kot je videti v predstavi, se je resnično spraševal, kaj naj zdaj naredi s tem projektom. Wright si je namreč Charlotte predstavljal kot veliko ikono, kot nekoga, ki je lahko gejem, kar je tudi sam, zelo velik zgled. Potem pa ta madež v njeni osebni zgodovini. No, nekega poletja pa so šli avtor, režiser in igralec v neko hišo in skozi improvizacije naredili predstavo. Doug je ustvaril ogromno likov, verjetno pa ravno tako niso imeli dovolj sredstev in so pač naredili monodramo.

Je vloga, ki zahteva od igralca na odru spremembo spola, ustvarjalen izziv? Kako ste naštudirali vlogo transvestita, ki po vrhu vsega ni kričava kraljica preobleke?

Te vloge se nisem lotil čisto nič drugače kot kakšne druge. Kar se tiče igranja drugega spola, menim, da je vsaka vloga izziv. Kot igralec moraš vsak lik spraviti v meso, ga narediti živega, verjetnega, tako da ima tisti, ki ga gleda, predstavo o živem človeku. Prehod iz papirja do živega človeka je zmeraj izziv. Ni bistveno vprašanje, da je lik transvestit, ampak živ človek, ki ima take in take lastnosti, in ena od teh lastnosti je tudi ta, da je pač transvestit, kar pa ni njegovo bistvo. Sem pa tudi že igral ženske v Gledališču Ane Monroe, kjer pa je to zastavljeno drugače. Kar se tiče Charlotte, res ni na zunaj kričava, je človek kot vsak drug, ki ga poskušaš začutiti kot igralec. Zdaj, ko igram predstavo, z velikim veseljem igram lik Charlotte, ne vem, čutim jo kot neko posebno žensko.

Vaš življenjepis je res zajeten, od AGRFT do mnogih delavnic in izpopolnjevanja v ZDA. Kaj od tega vam je kot igralcu dalo največ, čeprav so seveda vse izkušnje pomembne?

Ogromno mi je dalo delo s Tomijem Janežičem, ki me je na neki način odprl kot igralca. Podajali smo se v izrazito igralske zadeve. Raziskovalno delo s Tomijem je trajalo skoraj deset let. Zame je to pomenilo prelomnico, skozi to delo sem začutil emancipacijo kot igralec, kaj sploh to delo zame je, s čim se ukvarjati in podobno. To je bila izrazita izkušnja. Bilo je seveda veliko ljudi, s katerimi sem se srečeval, delal sem veliko stvari in si nabiral tako dobre kot slabe izkušnje – kar konec koncev ni bistveno. Spoznal sem veliko ljudi, ki so me navdihnili. Inspirativno je bilo delo s Tomažem Pandurjem, od sodelovanja z njim sem veliko odnesel. Tudi Amerika je bila dobra izkušnja. Celo Akademija je bila kot slaba izkušnja zelo dobra.

Ste kdaj pomislili, da bi predstava o transvestitu lahko dobila oznako pedrske predstave?

Ja, sem pomislil na to. Logično, da se ta misel pojavi, saj poznaš svet okrog sebe. To pa je bilo tudi vse, potem nisem več razmišljal o tem. Če bi dal drastičen primer, da bi recimo igral morilca – in kaj potem, bi me povezovali z njim? V bistvu je Poročena s seboj zgodba o nekem človeku. Samo kreten lahko pomisli, da je to pedrska predstava, mislim, v tem nekem negativnem smislu. Moje delo je, da naredim zgodbo o človeku.

Govorim o primerih, ko ljudje apriori nočejo gledati določenih stvari, češ, pedrska predstava že ni zame.

Seveda se te stvari pojavljajo. Verjetno bi bile reakcije slabše, če bi to igral v nekem okolju, bolj polnem predsodkov. Predsodki so tudi do drugih stvari. Kot igralec, kot ustvarjalec lahko narediš tudi nekaj proti temu, čeprav ne govorim o spreminjanju sveta. Velik korak pa je, če se o tabuiziranih stvareh govori. Nasploh me zanimajo stvari in ljudje, ki so bodisi zaradi spolne usmerjenosti bodisi zaradi neke svoje drugačnosti potisnjeni na margino.

Kakšen je vaš občutek po nekaj ponovitvah predstave, kako jo ljudje sprejemajo?

Uradnih kritik še ni. Moram pa reči, da sem po dveh reprizah predstave v Cankarjevem domu zelo pozitivno presenečen. Dobivam sms-e, maile, ljudje se odzivajo, tudi sam aplavz mi daje občutek dobrega odziva. Tega sem res vesel, saj sem v predstavo vložil ogromno energije. In si seveda kot vsak ustvarjalec želim, da bi jo bilo možno odigrati kar največkrat, v več različnih okoljih. Skratka, da bi predstava živela naprej.

Če bi bilo treba označiti Poročeno s seboj z enim stavkom, kaj bi rekli? O čem govori ta monodrama?

Meni se to zdi zgodba o Charlottini strasti, tako kot sama naredi vrstni red stvari: muzej, pohištvo, moški. Že od malega je nosila v sebi strast do starin, fonografov in tako naprej. In svoji strasti je sledila, kar je po mojem zelo veliko. Preživela je svoje življenje táko, kot je bilo, tudi z vsemi negativnimi dogodki. Kot igralec do njenega življenja ne morem niti ne smem zavzeti stališča, je niti obsojati zaradi njenega delovanja ali kar koli, ker je potem ne bi mogel odigrati. Mislim, da je ravno to, da ni dokončnega stališča o Charlottinem delovanju, da ni črnobelega prikaza, kvaliteta tega oziroma vsakega dobrega teksta, saj iz tega nastane drama.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Konec dober, vse dobro

Kolumna Tratnik 17 Tokrat se ne bom ukvarjala ne z razkritjem, ne...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja