Novice od tam 16

Intervju z Lepo Mlađenović iz Beograda

»O človekovih pravicah ne odloča večina«

lepa_2_185Lepa Mlađenović je dolgoletna aktivistka za pravice žensk in LGBTIQ-skupnosti v Srbiji. Je začetnica tovrstnih gibanj v Jugoslaviji in prejemnica številnih mednarodnih priznanj za človekove pravice žensk. Sodelovala je tudi pri organizaciji nasilno prekinjene beograjske Parade ponosa leta 2001.

Letos se je končno zgodila beograjska Parada ponosa. Kakšen je tvoj občutek?

Zaradi veliko neonacističnih groženj je policija popolnoma izpraznila javni prostor, da bi lahko lezbijke, geji, ter trans- in queerovske osebe dobili svoj javni prostor. Vendar to ni bila tista ulica, ki bi si jo želeli mi in na kateri bi lahko slavili ljubezen skupaj z meščani in meščankami. Beograjčani so lahko prišli na mesto parade samo, če so nosili ustrezno značko. Zato sem se veselila z zadržkom. Bili smo kot v zaprti ogradi, v javnem prostoru brez javnosti, na drugi strani pa so bili kordoni specialcev in prava mala vojna.

Od kod tolikšno nasilje na Paradi v Beogradu?

Menimo, da so nasilni izbruhi usmerjeni proti državi in strankam, ki podpirajo proces pridruževanja Evropi, vključno z lgbt-pravicami. Za nasiljem v zadnjih desetih letih so nedvomno nacionalistične stranke. Že na »masaker Paradi« 2001 sta bila v ozadju nasilja Koštunica in Srbska pravoslavna cerkev. Zdaj so tu še nacionalisti, ki ohranjajo vrednote Šešlja in vojnih zločincev ter kosovski mit. V naši državi opozicija verjame, da je na oblast mogoče priti z nasiljem. Še vedno nam visi vojna na vratu – dobro, da smo v Evropi, sicer je še ne bi bilo konec.

lepa2_590

Foto: Slobodna Evropa

Beograjska parada 2001 se je za udeležence končala krvavo, ker niste imeli institucionalne podpore. Ali je bil 10. 10. 2010 primeren trenutek za parado?

Srbija je na mednarodni ravni dobila plus, ker se je Parada zgodila, a tudi minus zaradi protidržavnega nasilja. Lezbijke in geji so dobili plus, ker je država le zaščitila njihove pravice, kar je velik napredek. Minus pa je ta, da se po nasilnem pohodu strah pred neonacisti ni zmanjšal, kvečjemu povečal. Sama pa mislim, da o človekovih pravicah odloča manjšina, ne večina. Človekove pravice v družbi in državi uveljavlja majhna skupina, ki ima entuziazem in vizijo ter ve, kaj dela. In parada je izid večletnega dela z institucijami. Lezbična skupina Labris, Gej Strejt Alijansa, Queerija, Gejten in NLO so se že lani dolgo pogajali za parado, vendar jo je slednjič policija odpovedala. Ker pa smo delali naprej z javnostjo in s strankami, zdaj državne institucije ne morejo več reči, da se jih lgbt-pravice ne tičejo.

Zakaj je policija doslej tolerirala delovanje fašističnih organizacij in zborovanja?

Policija dela to, kar ji ukaže država. Ta pa se ni odločila počistiti z dediščino srbskega fašizma devetdesetih. Ni bilo denacifikacije, ni bilo ne tranzicije ne reforme izobraževanja in sodstva, kar bi lahko pripeljalo do defašizacije in dekorupcije institucij. Prav tako v družbi ni bilo vira za nov vrednostni sistem. Primanjkovalo je politične volje in razlogov za ukinitev neofašističnih organizacij. Zdaj je na Ustavnem sodišču tožba proti nekaterim organizacijam, pa bomo videli, kaj bo iz tega.

Kako zdaj vidiš svoj dolgoletni feministični aktivizem?

Konec sedemdesetih je bilo vznemirljivo obdobje, saj nismo imele modela, po katerem bi delovale. Decembra letos praznujemo tridesetletnico otvoritve prve varne hiše v Zagrebu. Takrat so feministke zaskvotale prazno stanovanje in ustanovile zavetišče za ženske, ki so doživele nasilje. Takrat je bila tema nasilja nad ženskami neznana. Ko smo na ulicah nosile transparent »Naredimo nasilje vidno«, ljudje niso vedeli, kaj to sploh pomeni. Najprej smo morale seznaniti javnost s termini in pojasniti, kaj je moško nasilje nad ženskami, in zakaj je nasilje družbeni problem. V tistih letih smo naredile velik preskok, ki se je zgodil na naših telesih; skvotale smo, demonstrirale, pisale in živele pod pritiskom javnih obtožb. Vedno pa smo vedele, da delamo prav in da patriarhat pravzaprav načenja mala skupina aktivistk. Danes v Srbiji obstajajo antifašistke, Žene u crnom, ANTIFA in svobodni antifašisti. Po nasilju na dan Parade 10. 10. je bilo več odličnih akcij in podpore z vseh strani. Za nas, lezbijke in feministke, je to  velika razlika glede na obdobje pred dvajsetimi leti. Nismo več same. Civilna družba je napredovala, različne človekove pravice se prekrivajo. In imamo lgbt-skupnost, v kateri naše besede lahko živijo.

Torej lahko pričakujemo tudi beograjsko Parado 2011?

Eh – to je odvisno od tega, kako je kdo razumel Parado 2010. Ena ekipa meni, da takšne parade nočemo več, ker sprehajanje v obkoljenem in praznem javnem prostoru, ki to sploh ni, ni naš politični program. Druge menijo, da je pot do svobode vedno prav taka in da je tudi proces črnskega osvobajanja prešel dolgoletno fazo nasilja. Za nami je tri tisoč let sovraštva do lezbijk in gejev, zato ne moremo pričakovati, da bi se lahko svobodno poljubljali na ulicah, ne da bi naleteli na odpor. Tako del aktivistov že razmišlja o Paradi 2011. Kar se tiče politikov, je beograjski župan komentiral, da je od parade več škode kot koristi! Policijski minister pa je rekel, da je zaščita javnega zbiranja njegova dolžnost tako v letu 2010 kakor v 2011.

Suzana Tratnik

 

Homofobija pomendrala deset svečk na Lorini torti

lor-reklama_200Reška lezbična organizacija LORI je letos praznovala deseto obletnico delovanja. Črto pod desetimi leti sta v kratkem pogovoru za Narobe potegnili Nataša Czerny in Danijela Almesberger, aktivistki iz LORI.

Kako se je rodila LORI?

Začelo se je tako, da so se punce, ki so se med seboj prijateljsko družile, odločile ustanoviti društvo. Potem se nam je pridružilo še nekaj deklet iz Reke in iz drugih mest, celo iz tujine in tako se je začelo … Zagotoviti smo želele varen prostor za lezbijke in biseksualke, ustanoviti Infocenter s knjigami in filmi z lgbt-tematiko, delati na opolnomočenju in podobno. Takrat je bila klima popolnoma drugačna, kot je danes. Vidnost lgbt-skupnosti je bila enaka nič, ni bilo dostopne literature in podobno. Potem smo osnovale prvo nacionalno kampanjo za pravice homoseksualno usmerjenih oseb »Ljubezen je ljubezen«, ker smo želele nekaj narediti tudi na vidnosti in senzibiliziranju javnosti za pravice glbt-oseb. Na začetku smo imele tudi veliko podporo aktivistk in aktivistov iz Slovenije.

Na katere projekte ste najbolj ponosne?

Težko je izpostaviti najpomembnejše projekte, saj menimo, da je bil vsak po svoje pomemben. Vsekakor je potrebno omeniti kampanjo »Ljubezen je ljubezen« (2002-2003), ki je med drugim prispevala k anitdiskriminacijski zakonodaji na Hrvaškem. Naredile smo tudi raziskavo o lgbtiq-populaciji na Hrvaškem (2006), leta 2007 smo začele s kampanjo »Družina brez predsodkov«, s katero smo opozorile na težave, ki jih imajo lgbt-posamezniki in psameznice v svojih družinah, leta 2008 pa smo to nadgradile tudi s projektom za izboljšanje dostopnosti in kvalitete uslug s področja psihosocialnega dela za spolne manjšine. Naredile smo bazo glbtiq-osebam prijaznih psihologov in psihologinj, bazo literature za strokovno osebje in brezplačno psihološko in vrstniško svetovalnico. V zadnjem času smo se bolj ukvarjale tudi z opolnomočenjem transspolnih oseb.

Za nas je izredno pomembno, da skoraj vsak dan od skupnosti dobivamo pozitivne povratne informacije. Številnim glbt-osebam smo pomagale na njihovi poti k sprejemanju in to je nekaj, na kar smo ponosne in kar nas motivira. Ponosne smo tudi na to, da smo kljub vsem težavam po desetih letih še vedno tu.

Za svoj deseti rojstni dan ste načrtovale veliko zabavo, ki pa ste jo zadnji dan odpovedale. Zakaj?

Zabava bi morala biti dvajsetega novembra. Dogovorile smo se za nastop MZ Sunday luv iz Berlina in pripravile veliko presenečenje. S klubom Palach, kjer bi morala potekati zabava, smo bile dogovorjene že septembra, vendar so klub na žalost zaprli zaradi prehrupnih koncertov. V tem terminu je bilo prosto le še klubu Gruw. Z lastnikom smo se dogovorili za zabavo, ta pa nas je en dan pred zabavo, 19. novembra, ko je Sunday luv že potovala iz Berlina proti Zagrebu, poklical in povedal, da ni več lastnik kluba, da je klub dal v najem drugi osebi, ta pa da v klubu ne želi zabave s »takšno« tematiko. V telefonskem razgovoru z novim lastnikom nam je ta potrdil,  da svoje kariere ne želi začeti s »takšno« vrsto zabave, ker naj bi to negativno vplivalo na njegov imidž.

Kaj vas je pri vsem tem najbolj prizadelo?

Grozno smo se počutile, ko smo ugotovile, da bomo morale vse odpovedati. Grozno nam je bilo predvsem zaradi ljudi, ki so nameravali priti, tudi iz drugih držav, pa seveda zaradi MZ Sunday, ki je medtem pristala na Hrvaškem ne vedoč, da je zabava odpovedana. Da o tem, kako smo bile razočarane, ker je homofobija spet zmagala, niti ne govorimo. V tolažbo nam je bila podpora drugih lgbt-društev. Hkrati so se nam začeli javljati lastnice in lastniki drugih lokalov in klubov in so nam ponudili sodelovanje v prihodnje. Zdaj vemo, da imamo veliko ljudi, ki nas podpirajo in bi radi sodelovali z nami. Prepričane smo, da bomo dvajseti rojstni dan praznovale brez kakršnihkoli težav!

Ksenija Zubković

 

Si res gej? No, pa si poglejva en film …

Češka naj bi pri preverjanju prosilcev, ki za azil zaprosijo zaradi homofobije v državah, iz katerih prihajajo, uporabljala sporno metodo, imenovano »falometrično testiranje«. Prosilci si tako ogledajo pornografski film s prizori heteroseksualne spolnosti, nadzorniki pa preverjajo, ali se pri tem vzburijo ali ne in na ta način poskušajo ugotoviti, ali je nekdo res istospolno usmerjen. Evropska komisija je prakso označila za ponižujočo in Češko pozvala, naj z njo preneha. Testiranje se sicer izvede le s pisnim privoljenjem prosilca za azil, vendar pa lahko češke oblasti ob zavrnitvi testiranja podvomijo v resničnost prosilčevih navedb. Evropska komisija upravičeno dvomi v zanesljivost rezultatov preizkusov in hkrati opozarja, da je test še toliko bolj nesmiseln, kadar gre za biseksualne osebe. Na Madžarskem pri preverjanju spolne usmerjenosti prosilcev za azil sodeluje psihiater, mednarodne nevladne organizacije pa obe državi pozivajo, da naj sprejmeta samoidentifikacijo gejev in lezbijk kot zadosten dokaz spolne usmerjenosti in naj v primeru dvoma odločita v korist prosilca.

Ban_200Enkrat tako, drugič drugače

Tretji odbor Generalne skupščine Združenih narodov je novembra izglasoval amandma, ki spreminja zakonodajo na področju usmrtitev, ki se dogajajo brez predhodnih sodnih postopkov. Leta 2008 so Združeni narodi med prepovedi tovrstnih usmrtitev uvrstili tudi tiste, ki se dogajajo na podlagi spolne usmerjenosti žrtev, pred kratkim sprejet amandma pa je zaradi pritiskov nekaterih afriških in azijskih držav iz zakonodaje odstranil zapis, da je potrebno kriminalizirati usmrtitve, storjene iz sovraštva do istospolno usmerjenih. Generalni sekretar OZN Ban Ki Mun je ob svetovnem dnevu človekovih pravic sicer ponovno pozval vse države, naj homoseksualnost povsem dekriminalizirajo, saj je le-ta še vedno zločin v več kot sedemdesetih državah, hkrati pa je poudaril, da morajo univerzalne človekove pravice vedno in povsod prevladati nad lokalnim ali osebnim mišljenjem in odnosom. Med potovanji po Afriki je Ban Ki Mun tudi osebno pozval voditelje držav k odpravi zakonov, ki kriminalizirajo homoseksualnost, v Malaviju pa je celo dosegel izpustitev mladega gejevskega para, ki je bil obsojen na štirinajstletno zaporno kazen. Lepo, ampak malo konsistentnosti v duhu univerzalnih človekovih pravic pa Združenim narodom tudi ne bi škodilo.

Legierski_200Poljski Harvey Milk

Ultrakonservativna in ultrakatoliška Poljska nas je presenetila z izvolitvijo mestnega svetnika, ki je kar dvakratni »manjšinec«. Dvaintridesetletni odvetnik in kandidat Zelenih Krystian Legierski je namreč sin temnopoltega Afričana in Poljakinje, hkrati pa je tudi dobro znan kot aktivist v varšavski gejevski skupnosti. Njegova izvolitev je še toliko bolj izjemna, ker je moral Evropski parlament v Strasbourgu še pred tremi leti ostro obsoditi rasizem, ksenofobijo in homofobijo, ki naj bi na Poljskem vztrajno naraščali. V času vladavine bratov Kaczynski so tako poskušali prepovedati zaposlovanje gejev in lezbijk v javnih šolah in člani kabineta so homoseksualnost glasno obsojali kot »nenaravno obnašanje«, pred katerim mora vlada svoje državljane zaščititi. Legierski je povedal, da se razmere pod novim premierom Tuskom niso veliko spremenile, le odkritega sovražnega govora je manj. Varšavski mestni svet, takrat v rokah zloglasnih dvojčkov, je leta 2006 poskušal zapreti Le Madame, nočni klub zdaj novega mestnega svetnika, v katerem so se poleg zabav odvijala tudi predavanja in aktivistične dejavnosti. Policija je med racijo vdrla v klub, več sto obiskovalcev pa se jim je uprlo in ni želelo oditi, kar je pomenilo mejnik v poljskem boju za pravice LGBT-jev. V Varšavi je sicer potekal tudi že Europride (brata Kaczynski sta parade seveda prepovedala, vendar je njuno prepoved razveljavilo Evropsko sodišče za človekove pravice), obisk pa je bil v primerjavi s tem dogodkom v drugih mestih precej boren, saj Poljska še vedno velja za zelo homofobično državo. Udeležence parade je moralo pred desničarskimi katoliki ter neonacisti, ki so metali vse od jajc in kamenja ter petard, varovati kar 2000 policistov. Morda pa je izvolitev Legierskega vendarle znak, da se tudi na Poljskem stvari premikajo na bolje.

petras_200Gra(v)žulisa nekaj žuli

Amnesty International je predstavnike v litvanskem parlamentu pozval, naj zavrnejo novi predlog zakona, ki bi omogočal izrekanje globe v primeru »promoviranja homoseksualnih odnosov«. Kdor bi bil spoznan krivega tega »kaznivega dejanja«, bi moral plačati med 580 in 2900 evri kazni. Parlament je zakon v prvem branju potrdil, AI pa opozarja, da je takšen zakon očitno diskriminatoren in nezakonito posega v pravico gejev, lezbijk, bi- in transseksualcev do svobode izražanja. Člen 214 omenjenega zakona je napisan zelo ohlapno in bi v primeru sprejetja zakona omogočal preganjanje skoraj vsakršne javne omembe homoseksualnosti, kot tudi kampanj za človekove pravice, povezanih s spolno usmerjenostjo. Največji zagovornik zakona, poslanec Petras Gražulis, je celo javno izjavil, da je eden izmed najpomembnejših ciljev predlaganega člena preprečevanje prireditev, kot so parade ponosa.

Novice od tam pripravlja Anamarija Šporčič.

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

LGBT osebe v Srbiji ne zaupajo policiji

Center za raziskovanje javnih politik iz Srbije je objavil rezultate raziskave “Ranjive...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja