Claude, Claudette

INTERVJU

Claudette Plumey, 69-letna interseksualka, ki je bila skupaj z režiserko filma Claudette Sylvie Cachin osrednja gostja letošnjega 24. festivala gejevskega in lezbičnega filma, je preprosta, dobrodušna, prisrčna in iskriva sogovornica. Zaradi svoje dvojne moško/ženske identitete hote ali nehote izziva ustaljene predstave o svetu, ki naj bi temeljil na binarnih družbenih kategorijah spola. Za prenos njenega življenja na veliko platno je bilo potrebno veliko potrpežljivosti, podpore in razumevanja. Teh lastnosti režiserki Sylvii Cachin vsekakor ne manjka. V času snemanja odličnega dokumentarca, ki je nastajal skoraj tri leta, ji je namreč uspelo prodreti skoraj v prav vse skrite kotičke Claudettine osebnosti. S Sylvio smo se pogovarjali o nastajanju dokumentarnega filma, Claudette pa je za Narobe z veseljem spregovorila o sebi, o svojem poklicu in načrtih za prihodnost in pri tem vzbudila globoko spoštovanje vseh sodelujočih.

Kako se počutite po včerajšnji projekciji? Videti je bilo, da je občinstvo sprejelo film več kot z navdušenjem?

Claudette: Počutim se odlično. Vedno sem dobro! (smeh) Nad odzivom pa sem navdušena. Ko sva s Sylvio vstopili v dvorano, naju je pričakala neizmerna toplina, kar se zgodi zelo poredko, saj si občinstvo filma sploh še ni ogledalo. Bila sem zelo ganjena!

Že na otvoritvi festivala ste naredili neizmeren vtis na občinstvo, zato se je pričakovanje vašega filma samo še stopnjevalo …

Claudette: Hvala! Mislita, da je to zaradi tega, kar sem?

Bolj zaradi energije, ki ste jo izžarevali (smeh).

Claudette: Hvala!

Za dober dokumentarec naj bi bilo potrebno precej več časa kot za dober celovečerec. Se to pozna tudi pri filmu Claudette? Snemanje je namreč trajalo precej dolgo, ne?

Sylvie: Samo snemanje in spremljanje Claudette pri vseh njenih aktivnostih je trajalo 2 leti in pol. Na koncu sem imela za približno 80 ur materiala, od tega 20 ur samo intervjujev. Montaža pa je trajala 5 mesecev.

Kako pa ste izbirali material za film, kaj ste hoteli najbolj izpostaviti?

Sylvie: Prikazati sem želela predvsem čustva. Kaj Claudette čuti, kako se bo odzvala, kaj želi skriti in kaj obraniti pred sabo in svetom. V filmu jo na primer v enem delu vidimo, kako je vztrajna v Evropskem parlamentu, ko želi na vsak način govoriti s španskim novinarjem. Kljub kontekstu tu sploh ni šlo za prikaz nekega političnega sporočila, želela sem, da se gledalec vpraša, kaj Claudette dela tam, zakaj je lahko ponosna na to, da je govorila v Evropskem parlamentu, vsa ta njena čustva in zagnanost okoli tega. Želela sem jo razumeti in prikazati znotraj različnih kontekstov, iz katerih izhaja, ter jih na konec koncev tudi živi. Morala pa sem seveda tudi predstaviti njeno vlogo pri boju za pravice prostitutk. Želela sem prikazati argumente za priznanje njihovega dela.

V drugem delu, kjer film prikazuje Claudettino zasebnost, mi je uspelo prikazati le dobro polovico. V življenju je Claudette počela še marsikaj drugega. Veliko stvari bo ostalo skritih (smeh). V nekem trenutku sem tudi opazila, da je Claudova žena zelo tradicionalna in kljub temu je danes še vedno poročena s Claudom, ki je pravzaprav Claudette, ki je prostitutka, ki je mednarodna aktivistka za pravice prostitutk, in še kaj drugega. Vprašala sem se, kaj se je zgodilo, da je bila zmožna vse to prežvečiti!? In potem sem želela to spoznanje izraziti, namreč, kako je posameznikova usoda pogojena s kontekstom in družbo, v kateri odrašča, ter kako se je možno teh spon osvoboditi in najti lastno identiteto, lastno življenje, družbene vrednote in ne nazadnje lastno vero. Claudette je pravzaprav idealen študijski objekt za prikazovanje takega sporočila.

V filmu Claudette za hip uzremo tudi zgodbo o Claudu. Kdo je pravzaprav Claude in kdo Claudette?

Claudette: O Claudu govorim le v času šolanja, dokler nisem srečala Carmen. Identiteto Clauda prevzamem tudi po vrnitvi v Švico in po poroki. Zadnjih pet let pa ohranjam resda krhko ravnovesje med obema, Claudom in Claudette.

Kako vam uspeva prehajanje, žongliranje z obema spoloma, nenazadnje z obema identitetama?

Claudette: Kadar gre za osebne dokumente ali birokratske formalnosti in družinske zadeve, takrat nastopi Claude, sicer pa sem Claudette. Sem zelo dobra igralka in umetnica (smeh). Zadnjih pet let, predvsem kadar komuniciram s sosedi, ugotavljam, da lahko zelo hitro preidem iz Claudette v Clauda, po drugi strani pa se mi je tudi že zgodilo, da sem omenila Claudette ravno takrat, ko je bilo to najmanj primerno (smeh). Pred snemanjem tega filma sem se počutila bistveno slabše, predvsem zaradi prehajanja med spoloma in mešanja identitet, sedaj pa postajam bolj sproščena, zlasti ko vidim odzive ljudi na festivalih. Končno se dobro počutim v svoji koži. Vedno sem si namreč prizadevala, da bi se znebila tistega dela sebe, ki me je najbolj motil, in to so moški atributi. Zdaj mi je v bistvu vseeno. Zdaj se s tem igram.

Sylvie, kako pa je potekalo delo s Claudette?

Sylvie: Na začetku snemanja je bilo res vznemirljivo. Claudette sem namreč najprej spoznala kot prostitutko, sama pa nisem nič vedela o prostituciji. Šele ko sem spoznavala Claudette in njeno skupino deklet, sem se začela učiti. Takrat se mi ni niti sanjalo, kakšna presenečenja bo pozneje iz rokava stresla Claudette (smeh). Kljub temu da mi je bilo na začetku težko razumeti vse stvari, povezane s prostitucijo, kaj to delo pomeni za ženske, argumente, ki zagovarjajo prostitucijo in tako naprej, to niti ni bil problem, saj mi je to predstavljalo dejanski izziv, material, s katerim sem lahko delala. Problemi so se pojavili, ko sem želela, da Claudette spregovori o preteklosti. Najtežje je bilo na primer pridobiti fotografije iz socialnih kontekstov, kjer je Claudette pravzaprav Claude. Zelo me je izčrpalo, da sem jo morala vsakič znova nežno prepričevati, da sva naredili še en korak naprej. Na koncu snemanja sem bila popolnoma izčrpana.

Iz pogovora po projekciji filma na 24. festivalu lezbičnega in gejevskega filma je bilo razbrati, da je bilo sodelovanje s Claudette za vas precej pomembno …

Sylvie: Sodelovati z osebo, ki je marginalec, v tem primeru ekstremi marignalec, saj ni ne moški ne ženska, odpira vprašanja tako o spolnem izrazu, kot tudi o spolni usmerjenosti, ne nazadnje tudi o vlogah spolov v družbi. Osebno mi je film blizu zato, ker je to predvsem film  o »razkritju«. Claudette se je namreč šele v zadnjih petih letih razkrila kot hermafrodit, tako v javnosti, kot tudi znotraj širše družine. Čudovit občutek je prisostvovati nekemu takemu procesu, še posebej ker je Claudette stara skoraj 70 let. Mislim, da je s svojim obnašanjem dokazala, da se je vsak s pomočjo prijateljev in njihove podpore sposoben odpreti in se znebiti predsodkov in strahov .

 Claudette, otroštvo ste preživeli v Maroku, pozneje pa ste se preselili v Švico. Kako ste se vi in vaša družina soočali z dejstvom, da ste interseksualec/-lka oziroma hermafrodit?

Claudette: Vedno bom hvaležna staršem, da so mi dopustili, da sem se razvijala po svoje. Sprejemali so me tako, kakršna sem bila, saj so bili zelo svobodomiselni. V času, ko sem odraščala, se o operacijah spola, kakršne danes opravijo že 15 dni po rojstvu otroka, ki se rodi s spolnimi organi obeh spolov, sploh ni govorilo ali razmišljalo. Kot otrok sem se igrala tipične otroške igrice, oblačila sem se v mamina oblačila in uporabljala njeno šminko. Kljub temu da je bilo preoblačenje zame nekaj čisto naravnega, sem se zavedala, da moram to skrivati. Vendar ne zato, ker bi mislila, da je s tem kaj narobe, bolj zato, ker obleke in šminke niso bile moje. Takrat se sploh nisem spraševala o tem, da sem pravzaprav deček, ki se oblači v ženska oblačila in podobno. Navsezadnje se je tudi okolica do mene vedla, kot da sem deklica. Starši se s tem niso preveč obremenjevali, sčasoma pa mi je mama vendarle razložila, kako stvari stojijo.

Vas je družina vendarle želela vzgajati kot dečka, čeprav ste se počutili kot deklica?

Claudette: Ne, v ožji družini sem lahko bila deklica in tu nisem imela nobenih težav, med večjimi dogodki, ki so vključevali širšo družino, denimo takrat, ko sem prihajala na počitnice v Švico, pa sem bila Claude in sem nosila fantovska oblačila. Šele pozneje sem se začela oblačiti tako v ženska kot v moška oblačila. Moja družina se ni vedno strinjala s temi prehajanji med spoloma, me je pa razumela in podpirala.

Pri 14-ih letih ste se seznanili s prostitucijo in potem skoraj šest let delali kot spolna delavka v Tangerju. Ko ste se pri 20-ih z družino preselili v Švico, za vas to zagotovo ni bila samo geografska sprememba …

Claudette: Pri štirinajstih sem spoznala Carmen in se v njo noro zaljubila. Začeli sva se videvati in sčasoma je Carmen v najin odnos pripeljala tudi druge ljudi. Še preden sem vedela, kaj se dogaja, sem imela spolne odnose z več moškimi in potem mi je potegnilo, da me prodaja. V celotni situaciji pa sem takrat uživala in tudi ko sva odšli v Tanger, sem dobro vedela, kaj delam. Tisto obdobje se je potem seveda končalo in s starši sem se preselila v Švico. V novem okolju se je od mene kaj kmalu pričakovalo, da bom prevzela moško identiteto. Takrat sem se tudi poročila. V Švici sem diplomirala in začela delati kot arhitekt.

Kako in kdaj je v tistem obdobju, ki je predvsem zaznamovano s Claudom, Claudette dobila priložnost, da se izrazi?   

Claudette: Claudette je seveda neprestano vznikala na plan, vendar ne v tistem izrazito katoliško-židovskem kantonu v Švici, kjer sem živela z ženo in otroki. Redno sem  odhajala v večja mesta, v Ženevo ali v Lozano, kjer sem lahko bila Claudette. Sama tedaj s tem nisem imela težav in nisem trpela, bala sem se le, da bi zato trpeli moji otroci in širša družina. Žena pa je seveda ves čas vedela, kaj se dogaja z menoj.

Na koncu pa ste se le odločili svojo družino seznaniti s Claudette. Kako je to potekalo in kakšne so bile reakcije?   

Claudette: Z mojimi tremi otroki in petimi vnuki nisem nikoli spregovorila o tem, da sem fizično tudi ženska. Tega ne vedo. Zanje sem oče in dedek. Tudi za priženjeno družino sem še vedno moški. Širša družina se šele sedaj, ko se o meni pojavljajo novinarski članki, ko se tudi v javnosti pojavljam kot Claudette, seznanja s celotno zgodbo. Zato vsak festival zame pomeni nekakšno osvoboditev, neke vrste razkritje. Res pa je, da ravno zaradi družine ne želim, da bi film predvajali v francosko govorečem delu Švice ali v Franciji. Sčasoma bi se tudi to lahko zgodilo in tega ne vidim kot nevarnost, kajti tisti, ki me sprejemajo, me sprejemajo. Tisti, ki me ne, me pač ne in s takimi ne želim imeti opravka. Vendar čedalje bolj ugotavljam, da moja prava družina v resnici ni moje krvno sorodstvo, temveč skupnost manjšin, saj se namreč ravno med geji, lezbijkami in spolnimi delavkami počutim najbolje sprejeto. Spolne manjšine so del moje družine, zelo dragocen del. To odkrivam šele sedaj, resda pozno, vendar sta mi to omogočila šele film in Sylvie.

Sylvie, glede na to, da sta s Claudette tesni prijateljici, da je med vama čutiti globoko spoštovanje, me zanima, kako vam je uspelo ostati objektivna pri prikazovanju Claudettine zgodbe?

Sylvie: Na začetku mi ni bilo težko obdržati ravnovesja med nama, saj sem se bolj kot režiserka počutila skoraj kot le opazovalka. Ko pa me je Claudette prosila, da bi nekaj stvari iz filma izpustili, pa se je med nama razvil nežen diplomatski boj (smeh). Kot so-ustvarjalki filma so se mi določene stvari le zdele pomembne. Najtežje jo je bilo na primer prepričati, da bi spregovorila o svojem življenju kot moški, o tem, da pravzaprav znotraj družine še vedno živi kot moški. Po eni strani je nisem hotela prizadeti, po drugi strani pa se mi je zdelo nemogoče predstaviti le en njen del. In tu sva se tudi največkrat sprli, njen subjektiven pristop k temi in moj analitični pogled na zgodbo. Zavedam se, da v filmu dostikrat zasledimo nekonsistentnosti skozi njeno pričevanje in izkušnje, vendar pa moja vloga ni bila Claudette spraševati o tem, predvsem sem želela, da bi bila sproščena in povedala tisto, kar želi povedati.

Do sedaj ste posneli štiri kratke filme, Claudette je vaš prvi celovečerec …

Sylvie: Da, zanimajo me različni nivoji prikazovanja resničnosti ter percepcija identitete in spola. Posnela sem dva filma o lezbičnih razmerjih, kjer sem uporabila skoraj Lynchevski pristop prikazovanja resničnosti. Zadnji kratki film, ki sem ga posnela, pa je drama, kjer se prepletata razum in čustva – torej tisto, kar mislim, nasproti tistemu, kar čutim, kar si želim. Glede na to, da sem takrat šele odkrivala lastno identiteto, sem v filmu želela izraziti predvsem tisti zatiran del sebe, ki sem ga takrat lahko izživela le skozi svoje želje.

Torej vaša spolna usmerjenost vpliva na vaše delo.

Sylvie: Vse, kar delam in izražam skozi kamero, je to, kar čutim. Ko mi je postalo jasno, da me privlačijo ženske, je to postalo moj zorni kot, iz katerega sem pridobila nov pogled na svet. Skozi filme sem izražala lastne občutke, lastna vprašanja. Menim, da vsak dober režiser skozi film govori o sebi in razlaga lastna vprašanja in izkušnje.

Claudette, omenili ste, da ste do svojega petdesetega leta opravljali delo arhitekta, potem pa ste se vrnili k prostituciji. Zakaj taka odločitev?

Claudette: To pravzaprav ni bila odločitev. Bila je izbira v izbiri. Po finančnem polomu podjetja, za katerega sem delala, sem pristala v zaporu, kjer sem preživela deset mesecev. Ko sem prišla na prostost, nisem imela ničesar, vse sem izgubila. Takrat sem imela dve možnosti: sprejeti socialno podporo ali pa živeti neodvisno življenje. Odločila sem se za slednje, saj mi socialna podpora ni omogočala niti tega, da bi vzdrževala svoje otroke. Tako sem sprejela delo, ki sem ga poznala in ki ga navsezadnje opravljam še danes.

Ali pri tem svojo dvojno identiteto doživljate kot prednost ali kot breme?

Claudette: Vsekakor kot prednost. Govorim predvsem o psihosocialni prednosti, ki mi omogoča, da svoj poklic dobro opravljam. Pogovor, sočutje, poslušanje stranke in njenih težav je eden izmed ključnih dejavnikov mojega dela, kar je gotovo v nasprotju s pričakovanimi predstavami o našem poklicu.

Kljub temu da ste interseksualka, pa se znotraj skupnosti spolnih delavk opredeljujete kot transseksualka. Zakaj?

Claudette: Svojega dela ne opravljam na cesti, delam v masažnih salonih, preko oglasov. Na trgu spolnih storitev obstaja veliko različnih vrst oglasov, s katerimi se oglašujemo. Lahko si hetero, bi, lezbijka ali gej, vendar so glede na povpraševanje po spolnih storitvah takoj za ženskami najbolj zaželeni prav transseksualci. Če bi se oglaševala kot hermafordit, bi svoj poklic lahko opravljala le preko telefona (smeh). Stara sem 69 let in še vedno dobivam ponudbe. Ravno na tem festivalu sem dobila nekaj zelo konkretnih ponudb (smeh). To, da na oglas napišem transseksualka, zame pomeni le večjo možnost zaslužka. Ni se mi treba bati in povedati, kdo sem, res pa je, da sem vedno doživljala spolne identitete kot del zasebnega življenja. Še vedno mislim, da obstajajo situacije, v katerih je pomembno jasno izraziti svojo identiteto, in situacije, v katerih to ni potrebno. Nikakor pa se tega ne smemo sramovati. Še najmanj takrat, ko je treba izbojevati določene bitke. Takrat se je treba izpostaviti.

Kot spolna delavka ste tudi zelo politično aktivni. Kako je prišlo do tega?

Claudette: Na področju zagovarjanja pravic spolnih delavk sem začela delovati pred približno osmimi leti. Takrat sem tudi spoznala Marianne Schweizer, aktivistko pri ženevski organizaciji Aspasie, ki se bori za pravice spolnih delavk, ter žal že pokojno Grisélidis Réal, ki je bila znana prostitutka, slikarka, pisateljica in aktivistka. Na svoj politični aktivizem sem res zelo ponosna. Zdi se mi predvsem pomembno govoriti o strpnosti do spolnih delavk ter o destigmatizaciji poklica, seveda pa se borim tudi za naše pravice, za priznanje in legalizacijo našega dela. V tem okviru komuniciram z različnimi javnostmi, predavam univerzitetnim študentom, socialnim delavkam, govorila sem tudi že z raznimi politiki in nastopila v Evropskem parlamentu. Kljub temu da vsi ti dialogi in pogovori potekajo na zelo različnih ravneh, pa gre pri vsem skupaj le za boj za zagotavljanje osnovnih človekovih pravic.

Imate kakšne posebne načrte za prihodnost, glede na to, da se boste kmalu upokojili?

Claudette: Seveda. Pripravljam knjigo, v kateri bom objavila svojo zgodbo in fotografije.

Pa vi, Sylvie?

Sylvie: Sedaj se moram najprej otresti Claudettinega sveta in življenja (smeh). To ne bo lahko, saj sva zelo povezani že tako zelo dolgo. Vendar pa moram to storiti zase, da bom lahko začela ponovno ustvarjati.

Jasna Magić in Mateja Petan [Tolmačenje iz/v francoščino: Mateja Petan]
Tags from the story
Written By
More from Jasna Magić

Padec apartheida in vstaja žensk v Južnoafriški republiki

Pogovor s Sylvie Cachin in Mamelo Nyamza  FILM Sylvie Cachin se je...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja