SLEHERNIK
Metelkova mesto. Klub Tiffany. Temačno, zakajeno in lepljivo zasmrajeno vzdušje neke subkulture. Noč. Pedri kapljajo. Šank. In nekoliko feminiziran, vidno nervozen mladec divje briše pult s prevlažno krpo. Pristopim. »Džus z vodo.« »Na, lubica!, tle maš pomarančo, stisni jo v kotliček v sekretu, pa maš 10 litrov džusa z vodo.«
To je samo eden od urbanih mitov, ki krožijo po rožnatem podzemlju o l’enfant terriblu slovenske homoscene, nevrotičnem mitološkem bitju, ki te lahko z enim samim samcatim zamahom jezika stre in neusmiljeno pokonča, da od tebe kvečjemu ostane le hlipajoča kosmata kepica. In takih drobnih hudobnih scenskih ehov se z leti nabere toliko, da pred človekom izoblikuješ tisti butasti rešpekt, ki ti preprečuje, da bi ga vsaj pošteno pozdravil, kaj šele, da bi pristopil.
Za srečanje sva se zmenila prek Facebooka. Kot vedno, par dni po preteku roka za oddajo člankov. Subject: PANIKA – GORI VODA – KONC SVETA!! Vljuden uvod, potem pa: Na juriš! »… pa me zanima, bi si jutri vzel eno urco časa zame, če te povabim na kafe al čaj al kuhano vino al pivo al martini z olivo …. da se malo pomeniva? Pridem, kamor rečeš … častim pijačo in magari kosilo … samo reci JA! … jutri ali v nedeljo … drgač mi jih bo urednik odrezal in bom lahko pela vlogo kastrata na naslednji Gradeviziji … eee … Kaj praviš?«
Blok iz šestdesetih, sedemdesetih. Sklepam po socialističnem vonju na stopnišču. Izvem, da so se pripravljali na moj prihod in da živi s socimrom, mokrimi sanjami moje mladosti. Da sploh ne bom opazil, da tu živita dva pedra, me pripravi na nered. Res ni fensi, je pa prijetno. Skuha mi kavo. Takoj mi je jasno, da me zver ne bo požrla, kot Saturn svojega sina v tisti črni Goyevi sliki. Pa saj to sem vedel že prej. »Ti si v nekaj letih postal zelo prepoznaven na sceni,« rečem. Prižge cigareto: »Na žalost v negativnem smislu. Saj vem, vsi imamo nadimke, samo meni ta Jedla ni všeč in je nastala iz čisto bedne fore. S Špangico smo šli iz Tiffanyja k Frizerki, evo še nadimki (smeh). Bil sem ful lačen, Frizerka je pripravljal narezek. Jaz sedim, gledam in: ‘Jaaaaaa, jedla, jedla, jedla, jedla, jedla!’ In je bila rojena.« Dejan torej ve, da nosi zoprno nalepko: »Ja, vem, da sem na momente čuden karakter. Če mi je šel kdo v Tiffanyju na živce, ker je moril za šankom, sem mu to povedal. Če mi ni potegnil, ko se je hotel z mano dat dol, sem mu rekel ne! In potem je seveda prišlo ven, da sem samovšečen, samozadosten, jezikav, vzvišen. Nisem.« O njem vedo vsi vse, mi pripoveduje o IRCu: »Aja, Jedla! O tebi vem pa vse!« je včasih sledilo izmenjavi slik. Pa navadno niso vedeli niti njegovega imena. Dejan Primož Gradišnik. Dve imeni … hm … morda bo pa res kaj resnice v zgodbi o Dr. Jekyllu in Mr. Hydu. »Primož je krstno ime, meni je bilo vedno bolj všeč kot Dejan in vedno sem govoril, da si ga bom zamenjal. Pred časom se je ponudila priložnost, a se mi je zdelo čudno, da bi mi na dokumentih pisalo Primož, saj me vsi kličejo Dejan. Pa sem se odločil kar za obe imeni.«
Dejan Primož Gradišnik je avtohtoni Ljubljančan. Na stiku tisočletij je pri 22. naredil razkritje in se odselil od doma. Pravzaprav mu je pri razkritju pomagala mama, ko je v njegovem rokovniku iskala datume nekih praznikov. Našla pa »pisma za dušo«, namenjena prvi ljubezni, ki ni bila pravega spola. In potem je bilo hudo. Tako hudo, da sem obljubil, da o tem ne bom pisal. Zdaj je bolje in odnosi so se umirili. »Domov grem enkrat tedensko, slišiva se tri, štirikrat na teden in imava normalen odnos mati-sin, ki je odšel. O moji spolni usmerjenosti ne govorimo.« Dejan je edinec. Očeta ne pozna, ker sta se starša ločila zelo zgodaj, a je vseeno imel očeta, saj se je mama zbližala s sodelavcem, ki mu je potem »igral očeta do 12. leta«. Potem je tudi ta odšel in je prišel tretji, ki pa »ni več očeta špilal«. Nista si tako blizu, da bi se mu razkril.
Brihten, a len. »Ko sem šel v prvi razred, sem znal pisati in govoriti srbohrvaško. Pri pouku sem se dolgočasil. Doma sem naredil domačo nalogo, učil se nisem nič in petke so padale. Če ti pokažem spričevalo, boš umrl od smeha: odličen, odličen, odličen, odličen, prav dober, zadosten, pogojno zadosten, dva popravca. V srednji šoli enako, prvi letnik dober, drugi popravc iz matematike, ki sem ga zamudil in je šla šola v k….« Srednjo šolo tiska in papirja je pustil in zdaj je že veselih 15 let izreden dijak gostinske šole na Cenetu Štuparju. Vedno si je želel biti natakar. In to tudi je, v Kantini peperončin v City parku.
»September 1996 – oktober 2001 – blue collar worker,« razkriva njegov Facebook. »Pet let sem bil v kombinezonu, fizikalc na Javni razsvetljavi. Moj uradni naziv je bil: vzdrževalec in urejevalec nesvetlobne cestno-prometne signalizacije (smeh). Poleti smo barvali talne obeležbe, pozimi postavljali, menjali in popravljali znake ter urejali cestne zapore, ko je bilo treba.« In kako preživi gej v svetu prešvicanih, mesnatih, kosmatih moških in umazanije? »V službi sem bil avtiran zadnji dve leti. Mlajši so to sprejeli, starejši pa so me gledali malo postrani, ko se je razvedelo po firmi, a večjih problemov ni bilo. En šofer me je npr. nehal pozdravljati. Rekel pa ni nikoli nič.« In doda, da mu je bilo vedno malo nerodno, če ga je kdo videl na cesti, saj to ni poklic, s katerim bi se človek hvalil. Dokler mu nekdo ni povedal resnice: »Uaau, sem te videl v kombinezonu, ko sem se peljal mimo in sem se skoraj zabil.«
Sceno je spoznal prek parka (Tivoli), kjer je, pravi, bolj kot izkušnje pridobival poznanstva, ki so ga kmalu pripeljala v Tiffany. Vstop je bil, kakopak, spektakularen: »Grozno! Imel sem oblečeno belo srajco in bele kavbojke. Notri pa so bile tiste fluorescenčne luči, tako da sem čisto odseval. In, saj veš, kakšne smo, ko pride kaj novega. Vsi gledamo in bulmo in meni je bilo samo za zbežat!« Se spominja časov, ko je bil v Tiffanyju še star lesen šank in en stolp in en CD. Dafne ga je spravila za šank. In potem je bil v Tifli inventar na službeni strani pulta kar precej časa. In še v Lanu in v K4. Aktivizem ga nikoli ni mikal, bodisi zaradi stare garde, ki ni pustila nikogar zraven, bodisi zato, ker se mu je zdelo, da za sceno naredi čisto dovolj, če dela v edinem gejevskem klubu v državi, ki je tako ali tako vpet v aktivizem.
Gradevizija nosi njegovo ime. »Med nekim špricanjem smo bili pri meni, poslušali kasete, peli in se snemali, pa je padla ideja: dajmo pripravit par komadov, pa bodo prijatelji gledali in poslušali in izbrali zmagovalca. In tako sva na prvi Gradeviziji v naši dnevni sobi leta 1997 pred štiriglavo publiko z Uršo odpela 18 komadov. Po četrti Gradeviziji je postala dnevna premajhna in smo se preselili na Metelkovo. Po štirih letih smo ugotovili, da je tudi Tiffany premajhen. Zdaj smo v Črnučah, v starem kinu.« Oktobrska Gradevizija, lani je bila že 14., ni parodija na Eurosong, to je Rozavizija, mi razlaga. »V začetku je bila zajebancija, zdaj je nekaj med zajebancijo, Evrovizijo in karaokami na festivalski način. Ker smo ugotovili, da je ljudem všeč, poskušamo vsako leto ponuditi nekaj novega. Tako smo npr. opustili petje čez originale in zdaj pojemo na matrice. Jernej Dermota je začel kariero pri nas, Nace Junkar je dobil dva učenca z našega odra, naši Barabra in Bojanca sta lani peli back vokale na koncertu Tinkare Kovač. Ni sicer poanta Gradevizije odkrivanje talentov, so pa v žiriji vedno kakšni znani.« Na Gradeviziji ne boste slišali samo evrovizijske glasbe, boste pa petje v živo. Dejan trdi, da prisegajo na glasbo, ne na šov. »Zdaj je projekt tako velik, da je pristal pod okriljem Kluba OGAE Slovenija. V njem sem generalni sekretar. To je slovensko združenje ljubiteljev Evrovizije, sicer je OGAE (Organisation Generale des Amateurs d’Eurovision) mendarodna organizacija, ki združuje državne klube po Evropi. Brez pretirane samohvale lahko rečem, da je OGAE Slovenija nastal na mojo pobudo.«
Dejan je velik ljubitelj Evrosonga. Dokler je tekmovalo samo 22 držav, je znal vsakič vrstni red skladb s točkami vred na pamet. V klubu je med aktivnejšimi, sodeluje pri pripravi klubskih tekmovanj, dvakrat letno imajo piknik, občni zbor … Kljub vsemu na vprašanje, od kod usodna povezava med geji in Evrosongom, ne zna odgovoriti. »Ne vem. To je res fenomen. V našem klubu imamo 30-40 članov, od tega je samo en hetero. Samo v Beogradu sem bil na Evroviziji, ampak večje parade, kot so bile nočne zabave v Evroklubu, še nisem videl. Razen nekaj domačinov ni bilo tam nobenih strejtov. Ne vem, meni je dejansko muzika kul, pa tisto točkovanje, ko grizeš nohte, ali bomo prišli noter ali ne, ko itak veš, da ne bomo, pa potem slučajno pridemo, pa potem spet nohte grizeš, ali bomo dobili kakšno piko al ne, pa potem nikoli ne zmaga tisti, ki si želel, da bi zmagal, pa pizdiš še ves mesec. Včasih se sprašujem, kako moji matki ni bilo že prej kristalno jasno? Kot otroku mi je bila všeč Helena Blagne, plesal sem, hotel sem biti stevard in gledal sem Evrovizijo.«
Kateri stereotipi o Jedli ne držijo? »Tisti, ki me res poznajo, itak vedo, da večina ne drži. Je pa res, da se, če malo več spijem, vedno spravim v kakšno neprijetno situacijo, kot je bila npr. sinočnja v K4, ko sva imela z bivšim manjši incident. In tako je Jedla v svoj življenjepis dodala še eno dramsko zvezdico. Stereotipi, ki ne držijo? OK, gotovo nisem neko poosebljenje moškosti, nisem pa tudi taka drama queen, kot naj bi Jedla bila. Vsekakor se Jedla ni dala dol s tričetrt scene in ni se prodajala za denar.«
Jedla, ki je ljudje ne poznajo? »Joj, kako naj to povem, da ne bo izpadlo, da sem tik pred samomorom? Je zelo čustvena in sramežljiva. Ko rečem, da sem sramežljiv, ljudje umrejo od smeha, ampak sem res. In iskren in čakam do bo prijahal princ na belem konju. Lahko je tudi na oslu, samo da bo. Ni tako zelo zabavna in ni vedno pri volji, da bi zabavala druge, kot se od nje pričakuje. Jedla udari ven, ko stopim na sceno. Ven pride, ko odprem omaro in začnem iskati, kaj bom oblekel. Kljub temu, da so časi mojih six packov minili, sem še vedno rada v teliranih srajčkah in oprijetih majčkah. Mislim, da hoče ugajati. Ja, Jedli zelo godi, če jo ljudje pozitivno gledajo, če je malo v centru pozornosti. Če jo pohvalijo, da dobro izgleda, je tudi vesela.«
Brskam po njegovem Facebooku. Blede fotografije nekih časov, ko je bil še vitkejši in je plesal, pričeske vseh barv, trenutki hedonizma in evrosongovske ljubezni z iskrivimi komentarji, Gradevizija in tudi kaj bolj pikantnega. In vidim, da se Jedle ne bojim več.
