Recenzije: Gledališče 9

TEATER

 Poti ljubezni

Multimedijska predstava Maje Delak in Luke Prinčiča, produkcija Zavod Emanat. [foto: Nada Žgank/Memento]

Poti ljubezni je predstava, ki se poigrava z ukoreninjenimi prepričanji o predstavah.

Začetne minute so vse prej kot obetavne – grozijo, da nas čaka še ena »sodobnih« predstav, ki z bučnimi efekti skušajo zakriti odsotnost sporočilnosti in vsebine. Gledalca takoj grobo okupira preplet utripajočih stroboskopskih luči in zvočnega posilstva basov, ki eliminirajo vse druge zvoke, a so na trenutke kljub svoji gospodovalni posesivnosti prijetni. Paradoks, ki se vedno znova vzpostavlja tudi kasneje, v niansah medsebojnega odnosa dveh ljudi. 

Poti ljubezni je projekt, ki se poigrava z našimi predstavami o spolu.

Gledalec, ki ga prve minute ne poženejo v beg, je za svojo vztrajnost bogato poplačan. Praznina se na mah razcveti v sicer še statično, a intenzivno dogajanje; bolj kot se prizori nizajo, bolj se zdi, da gledamo vnaprej posnet film, v katerem ni prostora za napake. Prostor na odru izpolnjujeta predvsem telesi nastopajočih, ki sta spolno dvoumni celo v svoji goloti. V zavetju performativnosti/transformativnosti moškega telesa nič ne omejuje, da ne bi moglo postati žensko ali androgino; golo žensko telo dobi obleko in brčice, s tem pa prepričljivost in verodostojnost »pravega« moškega telesa … Sleherna podoba, ki si jo telesi nadeneta, potrjujeta zamolčano očitnost konstruktov: spol ni, kar skriješ, ampak to, kar pokažeš.

Poti ljubezni se drzno poigravajo z našimi prepričanji in pričakovanji o ljubezni.

Zgodba, ki jo telesi izrisujeta (vsaj v kakem aspektu), zadeva vsakogar od nas. Priča smo mnogim detajlom nekega odnosa, od nežne romantične ljubezni do zagrizenega boja za premoč nad partnerjem; dovoljeno nam je vstopiti tudi v svet BDSM seanse, v okviru katere se fizično nasilje prerodi v estetiko – izgubi običajno negativno konotacijo in postane erotično, lepo.

Temna barva basov in bele luči začetnih minut zaznamujejo barve celotne predstave. Scena je minimalistična in učinkovita – na črnem mikrofonu visi bela lasulja, na robu odra so črno-beli čevlji, vsa oblačila, ki jih nadeneta nastopajoča, so v enem ali drugem barvnem ekstremu. Vse to aludira na vprašanje: Kako črno-bel je v resnici svet ljubezni in medsebojnih odnosov? Kako vse ga je moč naslikati? Poti ljubezni ponujajo mnogo paralelnih odgovorov na slednje vprašanje; od najbolj divjih, intenzivnih in posestniških nians do umirjenega, skoraj monotonega, božajočega ritma, v kakršnem predstava izzveni, preden ji zagospoduje aplavz.

Lothar Orel

 

Spoli, telesa in užitki malo drugače

10. feministični in queerovski festival Rdeče zore, 5. –8. marec 2009 [foto: r. g.]

Letošnje Rdeče zore so ponudile odlično kombinacijo sproščujočega plesa na dvospolnem robu »heteronormativne« družbe in  visoko kakovostna dela ustvarjalcev in ustvarjalk, ki pretresajo globoko zasidrane stereotipe in odpirajo pomembna politična vprašanja. Glavni poudarek  je bil na izpraševanju presečišč med feminizmi in queerovskimi politikami, v središče je bilo postavljeno vprašanje spola in seksualnosti, poleg tega pa tudi s tem povezano vprašanje prostitucije in pornografije. Avtorice in avtorji so se spraševali, kateri spoli in telesa ostajajo v industriji seksa nevidni? Kje so pornofilmi, ki se zoperstavljajo filmski pornoindustriji, temelječi le na iztrženju kar-se-da največjega dobička? In nenazadnje, kaj imajo o užitku povedati sodobni avtorski pornografski in erotični filmi?

 Pred ogledom predvajanje erotičnih in pornofilmov XXX do zore!, ki je potekalo v duhu raziskovanja spolnih fantazij in seksa, sem na spletni strani pregledovala vsebino programa in pod opisom naletela na kratko opombo: »Namenoma bodo skupaj predvajani tako queer kot strejt filmi, zato vas prosimo za spoštljiv odnos so sogledalcev in gledalk.« Opomba je v meni vzbudila pozornost; brala sem jo na način, da naj bodo strejti strpni do queerovskih filmov, in ne obojesmerno, kot je opombo možno brati. No, tako sem sama sebi priča vkoreninjenosti »heteronormativnega« pogleda in s tem posledično svoje »omejenosti«.

Na festivalu sta bila predvajana tudi dva odlična performensa Liad Kantrowitz in Noa Reshef, njuni glavni prvini pa sta bili govorjena beseda in preoblačenje. Z rušenjem stereotipov sta pokazali na to, kar je v naši družbi nesprejemljivo in mora zato ostati skrito. Liad Kontrowitz svoj performans prične z govorjeno besedo in mogoče na prvi pogled šokantnim prizorom – no ja, šokantno dokler se oko ne privadi: na odru z razkoračenimi nogami, kjer so njeni spolni organi in bela polt vsem na očeh, izpoveduje svojo zgodbo, v kateri nastopa kot »razcepljena« osebnost – študentka na fakulteti, delavka v industriji seksa in uspešna novinarka. Pri tem se sprašuje, ali jo lahko obsojamo, saj je le človeško bitje in zakaj morajo te stvari druga pred drugo ostati skrite, saj jo le dobro opišejo. V nadaljevanju se preobleče v »orientalistično« žensko in nato s slačenjem ter razkritjem svojih seksualnih delov preobrača stereotipne podobe ženskega (seksualiziranega) telesa, ki izvablja tudi politične napetosti. Torej, večplastnost identitete in razkazovanje »skritega« v vrhunski izvedbi. Performans Noah Reshef je bil usmerjen k zrušitvi tradicionalnega razumevanja tako striptiza kot vrhunca. Uprizorila je parodijo na podobnosti med »superheroji«, ki se pojavljajo v pop kulturi, in pornoliki, saj oboji posredujejo družbi določeno sporočilo, ki je povezano s spolno privlačnostjo in seksi oblačili.

Čeprav festival poteka v okviru »naredi si sam-a«, kar pomeni, da razpolaga z nizkimi sredstvi in je tako odvisen od naklonjenosti nastopajočih ter denarja, ki ga pridobijo s pobrano vstopnino, je bila vstopnina »bornih« 4€, kar je več kot premalo.

Verona Andreuzzi

 

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Diskriminacija glbt-oseb v državah Sveta Evrope

»Več milijonov ljudi v Evropi doživlja diskriminacijo, stigmatizacijo in nasilje na osnovi...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja